Slikar Mitja Ficko, ki živi in dela v Ljubljani in Leipzigu, se v Celju predstavlja tretjič. Razstavljal je že v Kvartirni hiši in na skupinski razstavi v galeriji Račka, kjer je navdušil kustosinjo Ireno Čerčnik, ki je predlagala samostojno razstavo v Galeriji sodobne umetnosti (GSU). Razstavo so zaradi epidemije za nekaj mesecev zamaknili, Ficko pa je v tem času ustvaril za celo sobo novih slik. Poznavalci njegovega dela bodo presenečeni, saj se figuralika, ki je bila značilna zanj, izgublja in prepušča prostor abstrakciji.

Mitja Ficko je slikar srednje generacije, ki je, kot je pojasnila kustosinja GSU Irena Čerčnik, opozoril nase že po končani Akademiji za likovno umetnost, kjer je magistriral pod mentorstvom Metke Krašovec. »Ne samo z vrhunskim slikarstvom, ampak tudi z vsebino slik, ker je bila drugačna. Ficko je v svoje slike vnesel dimenzijo skrivnostnosti, tudi mističnosti, velike figuralne kompozicije so vzbujale neko razpoloženje v gledalcu, delal je predvsem na čustveni potopitvi gledalca. Njegove slike se dotikajo notranjih stanj, čustvenih, miselnih, duhovnih razsežnosti. V tem pogledu je bil res izviren.«



Vsa dela, ki so na ogled, so nastala v zadnjih treh letih in pri nas še niso bila postavljena, nekatera so bila že na ogled v Leipzigu. »Razstavo smo načrtovali oktobra lani, ampak smo jo zaradi drugega vala epidemije prestavili in se odločili za prenovo galerije, kar je bila naša dolgoletna želja. V tem času je Mitja Ficko doslikal precej del, medtem ko je čakal na odprtje razstave,« je pojasnila Irena Čerčnik. Dodala je, da je razstava precejšnje presenečenje za tiste, ki slikarja poznajo. »Iz svojega znanega pristopa k slikam, pri katerem prevladuje figuralika, začne čistiti. Njegova slika je vedno bolj ploska, vedno manj je figur in pripovednih drobcev, nastane kombinacija abstraktnega in figuralnega, dokler se v zadnjem sklopu na razstavi v zadnji sobi ne pojavi čista abstrakcija. V tem pogledu je to gotovo presenečenje, ker je bil Ficko znani narativec oziroma ­figuralik.«
 

Ni več podob, ampak dogodek

Ficko pravi, da je prehod od figuralike posledica njegovega razmišljanja oziroma slikarskega interesa. »Ko neka podoba vse bolj razpada, se razblinja, dematerializira in tisto, kar ostane, ni več podoba, ampak gre v neki dogodek, ki se zgodi, ko gledalec gleda. To niso več toliko podobe, ampak dogodek.« Pri slikanju ga zanima celovitost. Kako narediti sliko, ki deluje na čim več ravneh njegovega zanimanja. »Da ima atmosfero, vsebino, strukturo, da je koloristično uglašena, da je na čim več ravneh precizno uglašena.«



Pot po razstavi je linearna. Če začnemo v sobi, kjer so podobe jasno izražene (izstopajo podobe žab in rac), se v naslednjih sobah podobe skrivajo, na plan pridejo bolj intenzivne barve, večji barvni kontrasti, uporaba bleščic. Sam svoje poti in slikanja še zdaleč ne vidi linearno. »Moj interes zelo skače iz enega v drugo. Slike, ki so čisto abstraktne, bodo zelo dobro vplivale na tiste, ki so figurativne. V tem sem videl tudi način, kako bi vso figurativnost potisnil naprej. Da se lotim ne razgradnje, ampak prej sintetizacije podobe. Da čistim, česar ne potrebujem.«
 

Epidemija za čas

Za slikarjem je zelo produktivno leto. Večmesečni zamik odprtja razstave je prinesel zadnjo, abstraktno sobo. Ta je, kot je povedal Ficko, popolnoma nereprezentativna, čeprav ostaja asociativnost. »Tudi naslovi, ki vzbujajo asociacije. Bistvo zadnje sobane je predvsem neka procesualnost, ki se gradi in podira. Slike vseeno ne govorijo o procesu, ampak se skozi proces akumulirata energija in atmosfera.«

Irena Čerčnik piše, da Ficko vendarle ostaja zvest temu, da tudi v novih slikah izhaja iz osebne izkušnje in dojemanja sveta. »Najpogosteje se nanaša na resničnost, ki bi jo lahko označili kot realnost sobivanja več svetov in ravni bivanja. Na resničnost, ki jo lahko v vsej njeni celosti zaznavamo predvsem ali zgolj intuitivno. V tem pogledu zmorejo mnoge Fickove slike ustvariti skorajda magično interakcijo z gledalcem. Vzbuditi razpoloženje, neredko skorajda otipljivo občutje in vtis, kot bi se v slike spojili in v skupno trajanje razširili vsi časi.«