Carrie, Charlotte, Miranda: In zgodba se nadaljuje
Se pri prestopu magične številke 30 res zgodi nekakšen preobrat moči, ko nenadoma moški, ki so nam še pred nekaj leti jedli iz roke, po nekaj zmenkih ne vračajo več naših klicev, se najbolj znana fikcijska kolumnistka Carrie Bradshaw sprašuje v enem od svojih zapisov. Nova magična leta so zdaj petdeseta; na HBO se je namreč začelo nadaljevanje priljubljene serije Seks v mestu, ki je med letoma 1998 in 2004 izšla v 94 epizodah. Edicija je omejena na deset delov, manjka jim Samantha Jones, ki je v serijo vnesla največ seksa.
Pričakovanja pred novimi epizodami resnici na ljubo niso bila prav visoka, še zlasti po spodrsljajih, ki sta v obliki filmov izšla v letih 2008 in 2010 in vrgla nekaj sence na priljubljeno serijo s šestimi sezonami. To je za HBO po knjižni predlogi Sex and the City Candace Bushnell naredil Darren Star, menda prav s Sarah Jessico Parker v mislih kot glavno junakinjo. V seriji spremljamo štiri prijateljice, v glavni vlogi pripovedovalko Carrie Bradshaw, na začetku še precej svežo tridesetletnico, ki s prijateljicami Charlotte York (Kristin Davis), Mirando Hobbes (Cynthia Nixon) in nekoliko starejšo Samantho Jones (Kim Cattrall) rešuje vsakodnevne dileme poklicno uspešnih in dobro situiranih Newyorčank.
Prijateljstvo nad vsem
Med sabo se dopolnjujejo tako karakterno kot tudi po niansah življenjskega sloga. Glavna junakinja velja za nekoliko zmedeno in ne povsem na realnih tleh stoječo kolumnistko, menda avtoričin alter ego, ob njej so racionalna odvetnica Miranda pa konvencionalna in perfekcionistična Charlotte in navsezadnje promiskuitetna Samantha. Vse z modnim slogom, prilagojenim njihovim osebnostnim značilnostim, zaradi česar se zdi vsaka epizoda kot manjša modna revija, kar sta še poudarila omenjena filma, za katera bi upravičeno lahko sklepali, da sta bila narejena prav s tem namenom. Sarah Jessica Parker je, denimo, povedala, da je v prvi filmski različici zamenjala natanko 81 oblek, njene soigralke pa skupaj več kot 200. Eno od pomembnejših vlog gotovo igrajo čevlji, zlasti znamke Manolo Blahnik, ki so tako rekoč sinonim za obsedenost glavne junakinje z drago in glamurozno obutvijo. Zaradi te se mimogrede znajde pred spoznanjem iz ene od epizod, da nima denarja za polog za stanovanje, ob tem, da ima v garderobi za 40.000 dolarjev čevljev.
V šestih sezonah serije junakinje obdelajo številne teme o spolni svobodi žensk, nanizajo premere ničkoliko razmerij in seksualnih eskapad, malih tegob, kot je izgubljanje mladosti, in vseh mogočih življenjskih situacij, od omenjenega nakupa stanovanja do rojstva otroka, s katerimi se srečuje slehernica (in pravzaprav tudi slehernik). Vse te večje in manjše življenjske preizkušnje v duhovitih dialogih predebatirajo od kavi, koktajlu ali med obiskom kakšnega eminentnega dogodka ali kluba v osrčju Manhattna, na koncu pa pripovedovalka Carrie vse v kolumni pospremi s svojo večno iztočnico Couldn't help but wonder … (Ne morem se načuditi oziroma v tem primeru Sprašujem se …).
Prav v odstiranju tančice nad vsakdanjimi, pogosto banalnimi težavami ter v prijateljstvu, ki je postavljeno nad vse, tudi družino, je bilo bistvo uspeha serije, ki je v šestih letih pridobila status kultne. V tem času je bila kar 54-krat nominirana za nagrado emmy, dobila jih je sedem, med drugimi za glavno in stransko igralko (Cynthia Nixon), ter za 24 zlatih globusov; odnesla jih je osem. V letu 2007 jo je revija Time uvrstila na seznam stotih najboljših televizijskih oddaj vseh časov.
Novo poglavje z več raznovrstnosti
Čeprav je veljala za prelomno zlasti zaradi tega, ker so junakinje brez dlake na jeziku obdelovale vse teme, tudi družbeno manj sprejemljive, ji hkrati ni uspelo prestopiti meje konvencionalnosti v marsikaterem pogledu. Carrie, ki sicer skače iz razmerja v razmerje, pravzaprav ves čas sanja o princu na belem konju, ki ima v seriji do konca tančico skrivnostnosti tudi s tem, da ga imenujejo le Živina oziroma Mr. Big (igra ga Chris Noth). Šele ko postane njen stalni partner in skoraj mož, dobi ime. Samantha Jones ne glede na svojo promiskuitetnost prav tako konča v stabilnem razmerju, resda s precej mlajšim moškim, kot bi bilo družbeno sprejemljivo.
Kraljica pravega zakona s pravim moškim je seveda Charlotte, z očetom svojega otroka Stevom (David Eigenberg) se navsezadnje ustali tudi Miranda. Istospolno usmerjene precej stereotipno zastopata Carriejin prijatelj Stanford Blatch (igral ga je Willie Garson, ki pa je septembra preminil) in Anthony Marentino (Mario Cantone), tudi nebelskih likov ni bilo prav veliko. Med precej redkimi izjemami je bil, denimo, Blair Underwood, ki je v nekaj delih igral Mirandinega ljubimca. V novem poglavju Seksa v mestu vendarle napovedujejo nekaj več raznovrstnosti, seriji se pridružujejo tudi igralke Nicole Ari Parker, Sarita Choudhury in Karen Pittman ter Sara Ramírez, ki se predstavlja kot nebinarna oseba.
Kaj pričakovati?
Glavno vprašanje, ki smo si ga postavljali, odkar so napovedali nove prigode dvajset let starejših glavnih protagonistk, je bilo: kaj pričakovati? Ali morda celo: kaj nam je bilo tega treba? Še zlasti ob spremljanju vseh mogočih komentarjev ob snemanju, ki so se v glavnem vrteli okoli tega, kako so se igralke bodisi postarale bodisi se bojijo postarati. A po drugi strani je prav to tema, ki se ji je zabavna industrija predolgo izogibala. Če ob začetku serije ni bilo spodobno odkrito govoriti o svobodni spolnosti zrelih žensk (Iztočnica iz prvega dela serije navsezadnje je: zakaj ženske, čeprav poklicno in finančno neodvisne ter samostojne, ne morejo seksati kot moški?), so zdaj skupina, ki je v zabavni industriji tako rekoč ni, ženske v poznih srednjih letih, postarane tako ali drugače.
Glavne junakinje, še vedno prijateljice (tokrat, kot rečeno, brez Kim Cattrall v vlogi Samanthe Jones), bodo v seriji Sex and the City s pripisom And just like that, pod katerega se podpisuje Michael Patrick King, zdaj obdelovale probleme žensk v petdesetih letih. Na to, kako čas beži, ne bodo spominjali le gubice (ali popravljene gubice) in sivi lasje, ampak tudi junaki, ki so iz otrok zrasli v najstnike, na primer Mirandin sin Brady. In kot so zapisali pri britanskem Guardianu, bodo simbolizirale preprostejše čase pred Trumpom, brexitom in covidom, z drugimi besedami: čase, ko smo bili še mlajši in se je svet zdel bolj povezan.
A ne glede na to, kaj bo tema pogovorov treh prijateljic, smo lahko prepričani, da bodo, kot so vedno govorile, še vedno – »fabulous« (čudovite). In tako se zgodba nadaljuje …
