DL: Naš Jože - Tebi, Bojanja vas

14.3.2024 | 14:40

Jože Ramuta s knjigo (Foto: M. G.)

»Doma smo imeli vole in kravo. Ko smo imeli še dvoizmenski pouk, smo na pašo hodili zjutraj in popoldne, živino pa smo napajali na Gorenskem kalu ali na Perišču. Kadar je v poletni suši zmanjkalo vode v teh kalih, smo jo napajali ob vodnjaku Vušivka nad vasjo. Če pa je zmanjkalo vode tudi na Vušivki, smo živino gnali v Slapernik. Danes vode iz Slapernika nihče več ne uporablja. Mnogi mladi niti ne vedo, da obstaja.«

Živine po vaseh skoraj ni več, so le utrinki iz rosne mladosti, ki so se tako globoko vrezali v spomin Jožeta Ramute, da jih je popisal v knjigi Tebi, Bojanja vas.

Po končani osnovni šoli in gimnaziji se je vpisal na oddelek za razredni pouk na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Da bo tovariš profesor, mu je bilo nekako položeno v zibelko, saj je v osemletki kazal izjemno pripadnost maternemu jeziku. Začel je brati tudi zvečer v postelji, a takrat vas še ni imela električne energije. Ko je tudi pod obronki Žumberka zasijala luč, je oče večkrat dejal, da je elektrika predraga in da bodo denar raje porabili za kaj drugega. Jože se je znašel tako, da je nabiral in prodajal zdravilna zelišča, s zaslužkom pa si je kupil žepno svetilko in z njo bral pod odejo. Poleg spominov na pastirske dni je bila del nepozabnega otroštva tudi iznajdljivost v želji po branju, ki jo je delila tudi njegova mama. Vedno je prebrala vse knjige, ki so jih imeli otroci za čtivo.

Poučevati je začel leta 1976 na OŠ Zvonka Runka v Ljubljani, delovno dobo pa je končal na OŠ Frana Albrehta v Kamniku. »Takrat je bilo težko dobiti službo. Mislim, da sem napisal 12 prošenj, ugodeno mi je bilo šele desetič. Nisem imel občutka, da hodim v službo. Poučevanje je bilo moj hobi, imel sem občutek, da me otroci vsak dan polnijo z energijo,« se učiteljskih let z veseljem spominja Jože. Kamničani in Tuhinjci so ga sprejeli za svojega, rečejo mu naš Jože. »Ti ljudje so med seboj zelo povezani. Po vaseh so ohranili stara imena in govorico.«

Ves čas je ostal tesno povezan z rojstnim krajem, prej s starši, zdaj pa z bratom in sestrami. Bojanja vas nekoč in danes? Pravi, da je razlika očitna tako kot povsod. Prej so se ljudje ukvarjali s poljedelstvom, iz vsake hiše sta po najmanj dva hodila v službo. Danes pa vsi kruh kupujejo v trgovini, tam, kjer so bili nepregledni vinogradi, je vse več goloseka. Na sosede Žumberčane je čustveno zelo navezan, tudi zaradi starega očeta, ki je odšel v Argentino dan pred očetovim prvim rojstnim dnevom. Od takrat se je za njim izgubila vsaka sled. Jožetu ni dalo miru. Izvedel je, da je imel dedek polbrata na hrvaški strani Žumberka, ki se je pisal Badovinac. Začel je obiskovati pokopališča, najprej v Sošicah, na pokopališču v Oštricu pa je našel grob s tem priimkom. Na njem je pustil listek z napisom: Pokličite me, mi smo sorodniki. »V vasi s tremi hišami ni bilo videti žive duše. Nakar z ganka starejše hiše stopi gospod brez leve noge. Želel se je pogovarjati, saj se ni spomnil, kdaj je nazadnje srečal človeka. Malo je ugibal in se spomnil, da je tega Badovinca obrila, ko je umrl, njegova vnukinja, ki je medicinska sestra in živi v Zagrebu. Poiskal sem jo in zdaj je prišla tudi na predstavitev moje knjige na Radovici. Prav tako tudi gospa, ki je ob začetku druge svetovne vojne pri 16 mesecih z družino odšla iz Bele krajine v Vršac in je zdaj prvič obiskala rojstno vas.«

11. marec leta 2020 je bil za Jožeta najbolj črn dan v življenju. Dopoldne je izvedel, da so kot prvo v državi zaradi covida zaprli ravno njegovo nekdanjo šolo, nato pa je dobil še diagnozo, da je zbolel za rakom. Sledilo je 35 obsevanj in sedem kemoterapij. Doma, v bloku, je postalo nevzdržno. Otroci so si čas tudi z vpitjem krajšali na stopnicah, on pa je od stresa in bolečin jokal in jih prosil, naj so vsaj malo tiho, saj se bojuje s smrtjo. Takrat se je v njem prelomilo. »Nekaj o moji vasi bom napisal. Če bom umrl, bo že kdo našel zapiske,« si je rekel in začel v mapo zlagati zapiske zgodb in prigod, ki so postali bralno čtivo.

Članek je bil objavljen v januarski tiskani številki Dolenjskega lista

M. Glavonjić