Klopotec se je oglasil, ptiči bežijo

14.8.2023 | 10:20

Simbolna slika (Foto: arhiv DL)

V avgustu zori grozdje. Gospodarji – virti se nestrpno sprehajajo po vinogradih in poskušajo ugotoviti, kakšna letina bo. V pripravljenosti pa so tudi ptiči za slasten banket, bog ve, če jim bo uspelo.

Po navadi za veliki šmaren gospodar s svojimi delavci – viničarji postavi simbol slovenskih vinogradov – klopotec, ki bo s svojim klopotanjem odganjal tatinske ptiče. Ta dan je tako priložnost tudi za druženje, gospodinja pripravi nekaj štrukljev in ob kozarčku dobre kapljice ter glasbi harmonike postane prav veselo.

Viničarjem pa je bolj tesno pri srcu, saj gospodar oznani, koga bo še obdržal naslednje leto in kdo se bo s številno družino moral izseliti iz borne koče in si iskati novega gospodarja.

V Sloveniji je klopotec najbolj razširjen v Prlekiji, Slovenskih goricah in Halozah, nekaj malega tudi na Dolenjskem. Najprej so ga postavljali na polja, nato pa so začeli v vinogradih. Klopotec je bil prvič omenjen leta 1797 v pesmi »Tolažba enega vincerla«, ki jo je napisal Leopold Volkmer, duhovnik, ljudski pesnik, skladatelj, narodni buditelj. V pesmi opisuje viničarsko življenje in njihov strah, da jih gospodar naslednje leto ne bo več vzel v službo. Lahko rečemo, da je bila to prva socialna pesem v Sloveniji. Viničarje stiska pri srcu, ne vedo, kakšna bo odločitev gospodarja in iz klopotanja klopotca poskušajo razbrati, ali je melodija žalostna ali pa vesela. Ali vas to spominja na kaj?

Vinska trta – vinifera, kot so jo poimenovali, naj bi bila na našem planetu že pred človekom, tako vsaj pravijo poznavalci, ko so našli listne odtise. Po legendi je bilo v Egiptu vino sveta pijača, pijača bogov, prav tako je bilo vino zelo razširjeno v antični Grčiji, pili so ga z vodo. Ne smemo pozabiti na Rimljane, radi so ga pili in ker malo preveč kozarcev razveže jezik, izhaja od tam tudi rek «in vino veritas – v vinu je resnica.« Vino naj bi bilo zdravilno, seveda če ga piješ do določene mere.

Na slovensko ozemlje so vinsko trto prinesli že štiri stoletja pred našim štetjem Kelti, ko pa so Rimljani zasedli naše ozemlje, so tudi oni sadili pri nas trto in nas učili pridelave vina. Zasluge za pridelavo vina pa lahko pripišemo tudi krščanstvu, saj je bilo sestavni del obreda pri mašah. Torej ni čudno, da so se z vinogradništvom največ ukvarjali menihi, radi pa so ga tudi pili.

Grozdje je bilo dragoceno in če si odtrgal samo eno jagodo iz grozda, si bil zato tudi kaznovan. Zato ni čudno, da so po letih razmišljanja, kako bi odgnali ptiče, ki so bili največji tatovi, odgnali. Pač nekdo je bil pameten, izumil je leseno mehansko napravo na visokem drogu podobno mlinu na veter. Ko veter zapiha, se njegova krila vrtijo in udarjajo po deski ter tako ustvarjajo ropot, ki ptiče prestraši. Narejen mora biti iz šestih vrst lesa, tako, da je tudi zvok – melodija različna.

Klopotec pa ni samo za strašenje ptičev, pač pa je tudi prelep simbol slovenskih goric, saj nam naznanja s svojo pesmijo, da se približuje jesen. Ni lepšega, ko v toplih avgustovskih nočeh malo zapihlja veter in iz vseh bregov se zasliši žlahtna melodija klopotcev. To je naša čudovita dediščina, ki jo moramo vsekakor ohraniti. Malokatera država se lahko pohvali s tako lepimi običaji kot naša in naša dolžnost je, da jih ohranimo za zanamce.

E. C.