Petek, 21. 10. 2022, 22.07
1 leto, 6 mesecev
Ženska, ki uživa v trpinčenju moških, in skrivnostni nočni oskrunjevalci
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,98
10
Pojem vandalizem se pogosto uporablja za označevanje napadov na spomenike. Zaradi političnih vzgibov so tarče vandalov pogosto kipi kakšnih pomembnih zgodovinskih osebnosti. Na fotografiji: z barvo pomazan kip nekdanjega nemškega kanclerja Otta von Bismarcka v Frankfurtu.
Vandali so bili germansko ljudstvo, ki je bilo desetletja strah in trepet Sredozemlja. Stoletja po njihovem propadu so njihovo ime nekateri učenjaki začeli zmotno uporabljati tudi za Slovence, med francosko revolucijo pa je neki francoski škof iznašel pojem vandalizem. Z Vandali je po svoje povezano tudi ime Vanda. To ime je v knjigi, ki je dala svetu pojem mazohizem, nosila neka sadistična ženska.
"Neznani vandali so ponoči ..." To je začetek stavka, ki ga, v takšni ali malce spremenjeni obliki, pogosto slišimo ali preberemo, ko novinarji poročajo o kakšnem poškodovanju pročelja, spomenika ali kakšnega drugega objekta. To uničevanje, ki se pogosto zgodi ponoči in na skrivaj, praviloma opisujemo z besedo vandalizem.
Rojstvo pojma vandalizem
Izraz vandalizem (fr. vandalisme) je leta 1794 skoval škof Henri Gregoire v francoskem mestu Blois, ko je opisoval uničevanje stavb, umetnin, knjig, rokopisov in tudi cerkva v času francoske revolucije. Izraz za objestno in načrtno uničevanje je škof skoval iz imena germanskega ljudstva Vandalov, ki so leta 455 plenili po Rimu.
Vandali so poleg Gotov zagotovo najbolj znano vzhodnogermansko ljudstvo, ki je v času selitve narodov oziroma točneje, selitve germanskih ljudstev (od leta 375 do leta 568), vdrlo na ozemlje rimskega imperija. Vandali so se skupaj z iransko govorečimi Alani leta 429 s Pirenejskega polotoka celo podali na osvajanje severne Afrike.
Vandalsko uničevanje Rima
Tu so ustanovili močno državo (jedro je bilo na območju današnje Tunizije), ki je bila strah in trepet propadajočega rimskega cesarstva. Vandali in Alani so zgradili ladjevje in napadali mesta ob sredozemski obali. V teh plenjenjih so sodelovali tudi severnoafriški Berberi.
Vandali niso bili edini, ki so v 5. stoletju oplenili Rim. Že leta 410 so ga napadli in oplenili Alarikovi Vizigoti, kar je pretreslo ves takratni rimski svet, čeprav Rim že od leta 286 ni bil več prestolnica (zahodnega) rimskega cesarstva. Od leta 286 je bil prestolnica Mediolanum (današnji Milano), od leta 402 pa Ravenna. Znova je Rim leta 455 napadel vandalski kralj Gajzerik. Njegova vojska je prišla z ladjami iz severne Afrike. Vandali so izropali mesto ter pri tem uničili veliko umetnin in kulturno pomembnih stavb, med drugim templje in palače. S seboj v severno Afriko so kot sužnje odvlekli veliko ujetnikov.
Leta 455 so, kot že omenjeno, Vandali oplenili celo Rim. Njihova prevlada v Sredozemlju je bila tako velika, da so v stari angleščini Sredozemlju rekli Wendelsea, v stari visoki nemščini pa Wentilseo. Oboje pomeni Vandalsko morje.
Uničenje Vandalov
Vandalsko kraljestvo je uničil vzhodnorimski cesar Justinijan I. v letih 533–534. Po tem porazu so Vandali dobesedno izginili iz zgodovine, saj niso več obstajali kot posebno ljudstvo. Ostal je le spomin nanje in na njihovo ime.
Šlezija in Andaluzija
Vandali so se delili na dve skupini: Hasdinge oziroma na Asdinge in Silinge. Po zadnjih je tudi najverjetneje dobila ime dežela Šlezija. Germanska končnica -ing se je namreč v slovanskih jezikih preoblikovala v končnico -ez (tako kot pri besedi kuning, iz katere je nastal slovanski knez). Iz besede Siling je tako najprej nastal Silez, pozneje, ko je odpadel glas i, pa Šlez. Nemci Šleziji rečejo Schlesien, v šlezijski nemščini pa je bila znana kot Schläsing. Nemški priimek Schlesinger pomeni po slovensko Šlezijec.
Arabci so del Pirenejskega polotoka (tu so Vandali nekaj časa živeli pred selitvijo v Afriko), ki so mu vladali, poimenovali Al-Andalus. Po eni razlagi po Vandalih, po drugi pa naj bi bil Al-Andalus izpeljanka iz besede Atlantida. Španci jugu Španije še dandanes pravijo Andalusia, to je Andaluzija.
Če je bila severna Afrika njihova zadnja postaja, pa so bili prvič omenjeni v začetku našega štetja, ko so živeli na ozemlju današnje Poljske, zahodno od reke Visle. Vandali so bili nesporno Germani. Najverjetneje so tako kot njihovi veliki sovražniki Goti govorili vzhodnogermanski jezik.
Vandalski jezik
Za razliko od gotščine pa o vandalščini nimamo veliko podatkov, a lahko na podlagi tudi te skromne vandalske jezikovne zapuščine vseeno upravičeno domnevamo, da se ni veliko razlikovala od gotščine.
Videoposnetek poskusa rekonstrukcije vandalskega jezika:
Obstaja le nekaj kratkih zapisov v vandalščini, na primer froia arme (po slovensko: gospod, usmili se). Za sabo so pustili tudi 141 vandalskih osebnih imen. Najbolj znano ime je seveda ime vandalskega kralja Gajzerika (lat. Geiseric, tudi Genseric), ki je vodil Vandale med plenjenjem Rima. Gaiza je v pragermanščini pomenilo kopje, rikaz pa kralj.
Alanska imena med Vandali
Vandalska imena so med drugim še Thrasamund (eden od vandalskih kraljev), Godigisclos (Gajzerikov oče), Theodoricus (Gajzerikov sin) in Gunthimer (brat zadnjega vandalskega kralja). Vandalsko ime Theodoricus (latinski zapis) oziroma Theudorik je v sodobni nemščini znano kot Dietrich, Gunthimer pa je soroden današnjemu nemškemu imenu Günther.
Zadnji vandalski kralj je bil Gailamir/Gelimer (sestavljenka iz pragermanske besede gail, kar pomeni veselje, in merijaz, kar pomeni slaven). Veliko Vandalov je imelo tudi alanska imena, na primer Tzazo, Baza in Safrac. Tzazo je bil na primer brat zadnjega vandalskega kralja.
Prenos imena Vandali na Slovane
Glede na to, da so Vandali zasedli severno Afriko skupaj z Alani, alanska oziroma iranska imena med Vandali seveda niso presenečenje. V latinščini je bil naslov vandalskih kraljev rex Wandalorum et Alanorum – kralj Vandalov in Alanov.
Videoposnetek o Vandalih:
Toda če so bili pravi Vandali uničeni v 6. stoletju, so nekaj stoletij pozneje nekateri pisci rokopisov njihovo ime začeli uporabljati kot nekakšno učenjaško, latinsko ime za Slovane. Beseda Vandal oziroma Wandalus/Vandalus po latinsko je namreč približno podobna oznakam Uinidoz/Winithi/Winedi/Wenedi/Winidi, ki so jih germanska ljudstva uporabljala za Slovane.
Legenda o svetniku in krutih Vandalih
V rokopisih, ki opisujejo legendo o svetem Marinu in svetem Anijanu (živela sta v 7. stoletju), so tako karantanski Slovani, ki so bili konec 7. stoletja na plenilskem pohodu po Bavarski, zmotno označeni kot Vandali (gens Wandalorum).
V enem od rokopisov o svetniku Marinu, ki je bil v svoji prvotni različici menda napisan že sredi 8. stoletja, je v opombi celo pojasnjeno, da se Vandalom (gens Wandalorum) v običajnem oziroma preprostem jeziku (staronemškem ali starobavarskem jeziku, op. op.) reče Winden. Oznaki Wandali je bila torej nekakšna učenjaška, latinska različica germanske oznake Winden.
Podobno razmerje med latinskim, učenim izrazom in izrazom, ki ga uporablja vulgus oziroma preprosto (nelatinsko govorečo) ljudstvo, je tudi v prvi omembi mejne grofije Kranjske iz leta 973: quod Carniola vocatur et quod vulgo Creina marca appellatur ... (sl. ... ki se imenuje Karniola /Karniola dobesedno pomeni Mala Karnija, tako kot je na primer Hispaniola Mala Španija, saj je latinska končnica -ola pomanjševalnica, op. p./ in ki se v preprostem jeziku imenuje mejna grofija Creina /Krajina, op. p./).
Oznako Wandali/Vandali za Slovane so verjetno uporabljali le latinsko pišoči srednjeveški učenjaki na nemškem oziroma germanskem severu Evrope, kjer so za Slovane uporabljali ime Vendi (Wenden) oziroma Vindi (Winden). Na sredozemskem jugu Evrope so za Slovane od 6. stoletja naprej uporabljali izraze, ki so bili izpeljani iz samooznake Slavenej: grško Sklabenoi oziroma Sklaboi, latinsko Sclaveni oziroma Sclavi. Iz imena Slavenej je, ko je praslovanščina kratki a zaokrožila v o, nastala oblika Sloveni oziroma Slověni, kar je med drugim osnova za imeni Slovenci in Slovani.
Svetnik na ognjeni grmadi
"Vandali", tj. karantanski Slovani, so v legendi o svetem Marinu in Anijanu (tudi Amijanu) opisani kot okrutno ljudstvo nevernikov. Nenazadnje so bili usodni za puščavnika in poznejšega svetnika Marina, ki je bil misijonar škotsko-irskega rodu.
Na fotografiji je romarska cerkev Sv. Marina in Anijana na Bavarskem. Na kraju, na katerem so zgradili cerkev, naj bi živel irsko-škotski puščavniški menih Marin, ki naj bi ga umorili karantanski Slovani oziroma Karantanci. Ti so v življenjepisu Sv. Marina zmotno poimenovani kot Vandali.
Menda so ga "Vandali" celo živega vrgli v ogenj. Vsaj tako pravi ena od različic legende. Morda je na izbiro imena Vandali za poganske Slovane vplivalo tudi dejstvo, da so bili Vandali arijanski kristjani, kar pomeni, da so bili za katolike krivoverci.
"Vandalski" jezik
Latinska oznaka Wandali oziroma Vandali se je zelo pogosto uporabljala zlasti za Lužiške Srbe, ki so jim Nemci rekli oziroma jim še vedno rečejo Wenden (zlasti se ta oznaka uporablja za protestantske Lužiške Srbe v zvezni deželi Brandenburg).
Oznaka lingua vandalica je bila tako pogosto učenjaška latinska oznaka za lužiško srbščino. Slovence so nemško govoreči praviloma bolj označevali kot Windisch in ne kot Wenden.
Slovenščina kot vandalščina
A kljub temu se je oznaka Vandali sem ter tja uporabljala tudi za Slovence. Tako je v publikaciji Alt-Wenthen, oder Ungarn Ordnungs Büchlein, ki jo je v Kölnu v 17. stoletju objavil Janez Jurij Feistritzer in je bila posvečena romanju Slovencev v Porenje, slovenski jezik v nemščini poimenovan kot wandälische sprach, to je vandalski jezik oziroma jezik Vandalov. Že prej, leta 1587, pa je bil na današnjem Gradiščanskem natisnjen prvi prekmurski tisk z imenom Agenda Vandalica (sl. Slovenski obrednik).
Vandali so pred obdobjem preseljevanja ljudstev živeli na današnjem Poljskem zahodno od Visle. Obstajali sta vsaj dve podskupini Vandalov: Hasdingi oziroma Asdingi in Silingi. Po Silingih je verjetno dobila ime današnja Šlezija. Tu so Silingi živeli pred selitvijo proti zahodu. Na Pirenejskem polotoku so Silinge in njihove zaveznike Alane v začetku 5. stoletja porazili Vizigoti. Preostanki Silingov in Alanov so se zato leta 419 združili s Hasdingi.
Pojem Vandal oziroma vandalski jezik so Madžari za prebivalce Prekmurja in za prekmursko slovenščino začeli uporabljati zlasti v 18. stoletju. Tako so prekmursko slovenščino označevali v latinščini (ta je bila uradni jezik na Ogrskem) kot lingua vandalica (vandalski jezik), kajkavsko hrvaščino pa kot lingua croatica (hrvaški jezik).
Vandalija onkraj Mure
Uporabljala se je tudi oznaka Vandalus za prekmurske Slovence. Kot piše slovenski zgodovinar Boris Golec, je Mikloš Küzmič, začetnik prekmurskoslovenske katoliške književnosti, za Prekmurje v latinskem dopisovanju uporabljal ime Vandalija (Vandalia).
Razlog za oznako Vandal in vandalski jezik v Prekmurju v 18. stoletju je bil naslednji: Madžari so Slovakom, (prekmurskim) Slovencem in kajkavskim Slavoncem, v madžarščini rekli Tot, v latinščini pa njihovo ime zapisovali kot Sclavoni ali Sclavi oziroma so uporabljali kakšne druge izpeljanke iz teh dveh imen.
Širjenje imena Hrvat med kajkavskimi "Slovenci"
Toda kajkavski Slavonci, ki so pred tem uporabljali samooznako Slovenci, svoj jezik pa imenovali slovenski jezik, so začeli po letu 1600 vse bolj uporabljati oznako Hrvati (Horvati), svoj jezik pa so še zlasti po letu 1700 začeli označevati kot hrvaški jezik (horvatski jezik). Temu so sledili tudi ogrski uradniki in cerkveni krogi, ki so kajkavce tako v latinskih zapisih poimenovali Croata, njihov jezik pa lingua croatica.
Z etnonimom Vandali oziroma Vendi je povezano tudi poljsko žensko ime Vanda oziroma Wanda. Po legendi, ki je prvič izpričana v 12. stoletju, je v 8. stoletju v Krakovu živela domoljubna poljska princesa Vanda oziroma Wanda, ki se je bojevala proti nemškim zavojevalcem. Po eni različici legende nemški vojskovodja naredi samomor zaradi njene lepote, po drugi se Vanda po zmagi nad Nemci žrtvuje poganskim bogovom s skokom v reko, po tretji različici legende pa konča svoje življenje s skokom v reko Vislo, ker ve, da bi njena lepota privabljala vedno nove nemške zavojevalce. Čisto drugačnega značaja kot princesa Vanda iz tretje različice pa je plemkinja Wanda von Dunajew, glavni ženski lik iz romana Venera v krznu, ki sadistično uživa v trpinčenju moških (morda bi rekli, da ji je še najbližja princesa Vanda iz prve različice legende). Roman je napisal avstrijski pisatelj Leopold von Sacher-Mazoch, po komer je uživanje ob mučenju oziroma poniževanju dobilo ime mazohizem. Fotografija je simbolična.
Nekaj časa so ogrski uradniki oziroma cerkveni krogi celo za prekmurske Slovence (ne pozabimo, da je bil južni del Prekmurja do leta 1777 pod zagrebško škofijo) začeli uporabljati hrvaško oznako, a so v 18. stoletju prekmurski Slovenci dokončno zavrnili to oznako, skupaj s kajkavskim horvatskim jezikom.
Vendska teorija
Na Ogrskem so takrat za prekmurske Slovence začeli uporabljati oznako Vendek (iz nemškega Wenden oziroma Vendi), kar so v latinščino prevajali kot Vandali. V 19. stoletju, ko so Madžari hoteli pomadžariti prekmurske Slovence, so zelo poudarjali t. i. vandalsko oziroma vendsko teorijo: da prekmurski Slovenci niso Slovenci oziroma Slovani, ampak potomci germanskih Vandalov.
S to teorijo so želeli ločiti prekmurske Slovence od preostalih Slovencev. Podobno so Nemci na avstrijskem Koroškem z vindišarsko teorijo koroške Slovence prepričevali, da niso Slovenci, ampak Vindišarji. Vindišar je izpeljanka za besede Windisch/Winden, ki sta bili do 19. stoletja nemška oznaka za vse Slovence. Pozneje so Nemci za Slovence začeli uporabljati oznako Slowenen, ki jo je iznašel koroški Slovenec Urban Jarnik.
Princesa Vanda in sadistka Wanda
Vrnimo se k Vandalom in zmotnemu enačenju Slovanov in Vandalov. Pojem Vend oziroma Vandal je najverjetneje povezan tudi z ženskim imenom Vanda, ki je nastalo na Poljskem (že v 12. stoletju je tam izpričana legenda o poljski protinemško usmerjeni princesi Vandi, ki naj bi v 8. stoletju živela v Krakovu). Vanda je bilo svojčas med Poljaki najbolj priljubljeno žensko ime. Pred njo je bilo samo ime Marija.
V pred desetletji priljubljeni risanki Športnik Billy oziroma Sport Billy je glavni negativki ime kraljica Vanda. Ta vlada planetu Vandalucija:
Vanda oziroma Wanda von Dunajew je tudi ime glavnega ženskega lika v romanu Ženska v krznu (nem. Venus im Pelz) avstrijskega pisatelja Leopolda von Sacher-Masocha. Wanda v romanu je kruta sadistična ženska, ki uživa v poniževanju moških in jih ima za sužnje. Po avtorju romana je tudi nastal pojem mazohizem: uživanje v trpljenju.
Vandalizem, mazohizem in sadizem
Če se malce pošalimo: morda bi iz imena Wanda iz Masochovega romana lahko nastal pojem vandalizem za uživanje v mučenju, če ne bi že prej nastal pojem sadizem (po markizu de Sadu) in če francoski škof pojma vandalizem ne bi uporabil kot oznako za objestno uničevanje.
Kot zanimivost: von Sacher-Masoch se je rodil med "Vandali", to je Slovani, in sicer v Lvovu v današnji Ukrajini (večino v mestu so tedaj predstavljali Poljaki). Oče je bil nemškega rodu (nemški Avstrijci so se pač tedaj imeli za del nemškega naroda, op. p.), mama (po njej je imel priimek Masoch) pa ukrajinskega in/ali poljskega rodu.
Švedski in danski kralji Vandalov
Danska kraljica Margareta II. (na sredini desno) in švedski kralj Karel XVI. Gustav (levo ob njej). Njuni predniki so se razglašali tudi za kralje Vendov oziroma Vandalov.
Glede Vandalov in njihovega zmotnega enačenja s Slovani je treba omeniti tudi dejstvo, da so imeli danski in švedski kralji stoletja tudi naslov vendskih oziroma vandalskih kraljev. S tem naslovom so si najprej danski, pozneje pa tudi švedski kralji, lastili oblast nad Vendi. Pri tem so bili mišljeni Slovani, ki so do nemške srednjeveške kolonizacije živeli na območju današnje severne vzhodne Nemčije (Polabski Slovani) in današnje severne Poljske (Pomorjanci oziroma pomorjanski Slovani).
Ime Vendi v kraljevem naslovu so Danci v danščini zapisovali kot Vendernes konge, v latinščini pa najprej kot Sclavi (danski kralj je bil tako tudi rex Sclavorum), v 16. stoletju pa kot Vandali (danski kralji in pozneje tudi švedski kralji so bili tako rex Vandalorum). Menda se je zamenjava latinskega imena Sclavi z Vandali zgodila zato, ker je ime Vandali zvenelo bolj poetično. Prvi švedski kralj, ki je bil tudi vendski oziroma vandalski kralj, je bil Gustav I. iz 16. stoletja. V švedščini se je njegov polni naslov glasil: Sveriges, Götes och Vendes konung. Danski kralji niso bili več vandalski oziroma vendski kralji od leta 1972 (takrat je danska kraljica postala Margareta II.), švedski pa od leta 1973, ko je kralj postal Karel XVI. Gustav. Zdajšnji švedski kralj je tako samo: Sveriges konung.
Glavni viri za članek:
Nicoletta Francovich Onesti, Tracing the language of the Vandals (sl. Po sledih vandalskega jezika).
Vanja Kočevar, Romanje slovenske "nacije" v Porenje kot znamenje etnične kolektivne identite, v: Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja, 2022.
Vita Sancti Marini et Ammiani, Vita ss. Marini et Anniani authentica (odlomek o Vandalih je objavljen v: Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 1. knjiga /l. 501-800/), 1904.
Boris Golec, Nedokončna kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stoletjem, str. 93–120 (poglavje o Prekmurju), 2012.
10