Nedelja, 12. 3. 2023, 4.00
1 leto, 1 mesec
Skok v športno preteklost
Tako osupljiv dosežek, da "ne bo presežen še sto let"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,54
16
Češka atletska legenda Jarmila Kratochvilova je lastnica najstarejšega svetovnega rekorda v atletiki. Njen rekordni čas 1:53,28 s teka na 800 metrov iz Münchna leta 1983 bo 26. julija letos praznoval okroglih 40 let. Danes 72-letna nekdanja atletinja se že ves ta čas sooča z očitki in dvomi, da njen osupljiv dosežek ni bil čist. Očitke o dopingu vztrajno zavrača. Njeni dosežki so bili plod izjemno trdega dela, pravi: "Moj doping pa zaseka in klobase."
Ob omembi Jarmile Kratochvilove dandanes domala vsakdo, ki se še spomni atletike iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, zavije z očmi, v neizrečenem pa je vselej mogoče razumeti dvom, da je Čehinja do zgodovinskih dosežkov prišla na dovoljen način. "To je zelo hitro. Nemogoče je, da bi ženska tekla tako hitro. Ta rekord bo obstal še sto let," je denimo o tistih 1:53,28 povedala Svetlana Masterkova, dvakratna olimpijska prvakinja v tekih na 800 in 1.500 metrov iz Atlante leta 1996.
Polno namigov in dvomov
"To je zelo hitro. Nemogoče je, da bi ženska tekla tako hitro. Ta rekord bo obstal še sto let," je denimo o tistih 1:53,28 povedala Svetlana Masterkova.
Masterkova se kot Rusinja bržčas dobro zaveda, kakšne packarije so pred razpadom Sovjetske zveze (in še dolgo po njem) delali za železno zaveso v deželah vzhodne Evrope, med katere se seveda prišteva tudi nekdanjo Češkoslovaško, domovino Jarmile Kratochvilove. Ta je bila svoj čas "sumljiva" tudi po videzu, njena postava je bila vse prej kot ženstvena, na kar je bržčas tudi namigovala Masterkova. A to je le tipična izjava o slavni Čehinji, polna namigov in dvomov, skoraj vselej pa manjka neposredna obtožba. Iz preprostega razloga, saj ni prav nobenega dokaza, da bi Kratochvilova kadarkoli uporabljala nedovoljene dodatke.
Res v času njenih največjih dosežkov nadzor nad uporabo nedovoljenih poživil še ni bil tako rigorozen, kot je danes. Res je tudi, da so v Sovjetski zvezi, pa Nemški demokratični republiki (nekdanji Vzhodni Nemčiji), pa Romuniji, Bolgariji in drugih Sovjetskih satelitih imeli obsežne dopinške programe, tudi češki mediji so pred časom razkrili enega takega v nekdanji Češkoslovaški, a tudi ti Kratochvilove niso uspeli povezati z nečednostmi. Kar pa se spola tiče, pa … "Včasih je obstajal test. Imenovali so ga spolni test. Izpulili so ti dlako ali vzeli bris sluznice in ti na podlagi preprostega testa dali kartonček, na katerem je pisalo, da si enkrat za vselej ženska. Za vse rase," je povedla v intervjuju za češki časnik Dnes.
Jelomo in Semenya zagrozili, Femke Bol pa izpeljala
Caster Semenya se je rekordu Kratochvilove približala na manj kot sekundo.
Test spola so v Svetovni atletiki že pred časom opustili, aktualen je spet postal nedavno, ko je na sceno prihrumela Južnoafričanka Caster Semenya. Ravnanje z njo je bilo mučno in ponižujoče, izkazalo pa se je, da je narava sama poskrbela, da Semenya ni ustrezala "klasični binarni predstavi o delitvi spolov". Semenya je bila tudi zadnja srednjeprogašica, ob nastopih katere je Kratochvilova trpela, je priznala češkim medijem. "Njene teke sem spremljala nervozno, s štoparico v roki, Semenya je grozila, da bo zrušila moj rekord," je povedala.
To se ni zgodilo, a je Semenya (1:54,25) ob Kenijki Pameli Jelimo (1:54,01) edina, ki se je rekordni znamki Kratochvilove približala na manj kot sekundo. Je pa letos padel dvoranski rekord Kratochvilove v teku na 400 metrov, njen dolgo stoječ rekord (49,59) je po 41 letih popravila Nizozemka Femke Bol (19,26). Zdaj je Femke Bol tudi grožnja, da podre svetovni rekord na 400 metrov na stadionih. Tega drži Nemka Marita Koch, postavila pa ga je leta 1985 v Canberri v Avstraliji. Tekla je 47,60 in je poleg Kratochvilove edina ženska, ki se je spustila pod mejo 48 sekund.
Veliko rivalstvo in "naključni" rekord
In prav Kratochvilova ter Kochova sta bili svoj čas veliki tekmici. Čehinja in Nemka sta se zagrizeno borili za primat na 400-metrski razdalji, Kratochvilova je na svetovnem prvenstvu leta 1983 v Helsinkih osvojila naslova prvakinje tako na 800 kot na 400 metrov, zadnjega s svetovnim rekordom 47,99. Tega je obdržala dve leti. Rekord na dvakrat daljši razdalji je postavila pravzaprav v pripravah na svetovno prvenstvo v Helsinkih in to povsem naključno, se je spominjala v pogovoru za časnik Dnes. "V Münchnu bi prvotno morala teči na 200 metrov. To naj bi bila zadnja hitrostna preizkušnja pred svetovnim prvenstvom. A že pred tem v Pragi me je zgrabil hud krč in trenerju sem rekla, da nočem tvegati. Njegov odgovor je bil, da imam samo dve možnosti. Odtekla bom ali 800 ali 1.500. S trenerjem sem se pač dogovorila, da bom šla samo zato, da se bom dobro počutila. Ne razumem, kako se je lahko tako zgodilo. V redu, imela sem veliko treninga, a vseeno."
Na svetovnem prvenstvu v Helsinkih leta 1983 je osvojila dve zlati kolajni.
To je bil šele njen peti tek na 800 metrov, pravi, da se ga je lotila brez strahospoštovanja. "Tekla sem sama, nihče mi ni sporočal vmesnih časov, pred ciljem sem pogledala na semafor in ker nisem nič videla, sem upočasnila, saj sem bila prepričana, da ne bo nič iz tega," se še spominja rekordnega teka. V Nemčijo je tedaj odpotovala le majhna ekipa atletov Češkoslovaške, saj je tedaj vselej obstajala nevarnost, da se kdo iz razvitega Zahoda ne bo več vrnil. Tudi kakšne obilne denarne nagrade ni prejela za rekord. "Dobila sem tri tisoč kron, niti za televizor, ki sem si ga želela kupiti, ni bilo dovolj," je povedala ob svoji 70-letnici. Dodala je, da si niti približno ni predstavljala, da bo njen dosežek zdržal tako dolgo.
"Ves čas zunaj, v snegu, v prahu, večno umazani"
"Sprva sem se atletiki kar upirala, nato pa me je povsem posrkala."
Svoje dosežke pripisuje trdemu domala nečloveškemu treningu. Tega ji je celotno atletsko kariero pripravljal Miroslav Kvač, ki se je očitno zgledoval po treningih Emila Zatopeka in je njegove metode še zaostril. Kratochvilova je bila trpežna, pravi, odraščala je na kmetiji v vasi Golčov Janikov, v atletiko pa zašla pozno in predvsem spet naključno. Na prvi trening jo je zvlekla sošolka v drugem letniku gimnazije. Pa z atletiko se niti ni takoj ujela, uživala in blestela je v številnih drugih športih. "Sprva sem se ji kar upirala, nato pa me je povsem posrkala," pravi. Odtlej je sledila brutalnemu režimu. "Vstajala sem ob štirih zjutraj in šla trenirat, po treningu pa običajno v službo."
Trenirala je v slabih pogojih in v vseh vremenskih razmerah. "Udobja ni bilo, tekli smo ves čas zunaj, v snegu, v prahu, večno umazani. Spomnim se prijateljice, ki je prav tako tekla in mi je nekoč rekla, da bo hodila z mano v fitnes in počela isto kot jaz. Opozorila sem jo, naj tega ne počne, a me ni poslušala. Zvečer je dobila vročino in se tri dni ni mogla premakniti. Nihče ni bil nikoli na teh treningih. Videli so samo rezultate in vprašali, kako je to mogoče." Tudi o kakšni posebni prehrani ni bilo govora.
Kosmiči? Vegetarjanstvo? Niti v sanjah!
Po tekmovalni karieri je postala atletska trenerka.
"Kosmiči? Sem jih poskusila, a se nisem mogla navaditi. Sem mislila, da se mi bo zmešalo. Zdravnik mi je nekoč rekel: Smučarji tekači lahko odtečejo petdeset kilometrov po eni skledi in ne bodo lačni. Tako sem poskusila enkrat na pripravah v Tatrah. Potem pa sem prišla ven, zavohala klobase in sem morala pojesti vsaj polovičko. Sicer pa dvajset tristometrskih tekov preprosto ne bi zmogla. Vegetarjanstvo? Niti v sanjah! Moj stric je imel prašiče in odraščala sem na zaseki in mesu. To je bil moj doping," se je spominjala. Pa dodatki? "Ah, kakšni dodatki, imeli smo svoje B-komplekse in celaskone. Strašno so šumeli in kar naprej smo jih pili. Zdaj obstajajo vse vrste energijskih pijač, o katerih nismo imeli pojma. Bila sem s podeželja," odgovarja.
Je pa skozi celotno kariero ostala zdrava. To pripisuje poznemu vstopu v atletiko in dejstvu, da je skozi celo kariero trenirala na mehkih podlagah. "Zdaj so povsod super trdi tartani, kar zagotovo obremenjuje sklepe in mišice. Meni, ko se denimo pogovarjam z bivšimi hokejisti, ne verjamejo, da sem cela. Mi rečejo: Ne govori mi, da nisi dala česa operirati, kolka ali kolena. To imamo vsi. Zaman jih prepričujem, da ni tako. Morda včasih malo šepam, ker mi manjka živec v nogi. Ampak ne boli."
"Nič nismo mogli narediti, takoj so nam vzeli potne liste"
Tekmovalno se je upokojila leta 1987 po svetovnem prvenstvu v Rimu, v karieri je osvojila dva naslova svetovne prvakinje (400 in 800 m v Helsinkih 1983), enega podprvakinje (4x400 m v Helsinkih 1983), štiri naslove evropske dvoranske prvakinje (1981 Grenoble, 1982 Milano, 1983 Budimpešta – vse na 400 m ter v Gothenburgu 1984 na 200 m) z olimpijskih iger pa ima le srebro. Tega je v teku na 400 m osvojila v Moskvi leta 1980. V Los Angelesu štiri leta kasneje bi napadala dve zlati kolajni, a teh iger ni doživela, saj jih je celoten vzhodni blok bojkotiral. "Ta bojkot me je močno potrl, razmišljala sem o koncu kariere. Niti pomislila nisem na to, da bomo zaradi politike ostali brez tekmovanja. Nič nismo mogli narediti, takoj so nam vzeli potne liste. Tega jim do danes nisem oprostila."
Jarmila Kratochvilova in Wilson Kipketer v Ostravi leta 2009.
Poleg atletike spremlja še biatlon
Po tekmovalni karieri je dolga leta delala kot atletska trenerka in z žalostjo opazovala "pomehkuženje generacij". "Še vedno sem uživala v atletiki, ampak sem imela tudi krize. Če nenehno motiviraš mlade, potem pa ne pridejo na tekmo ali ne oddelajo treninga, ker je en dan prevroče, potem dežuje ali pa je spet mraz .... Težko je. Veste, radi bi tekmovali, a v tem ne uživajo. In to je problem," ugotavlja. Mladina ima danes preveč izbire, šport jih le težko še popolnoma obsede, pravi, a ta obsedenost je nujna za izvrstne rezultate. Sama je še vedno malo obsedena, atletiko spremlja prek televizije. Ob tej pa najraje še biatlon. "Ali lahko verjamete, da se mi takrat, ko ga gledam, čeprav tega nikoli nisem počela, zdi, da mi je celo bolj všeč kot atletika? Je neverjetno napet, tečeš hitro, pa narediš napako na strelišču in vse se obrne na glavo."
16