Druga kariera
Nedelja, 17. 7. 2022, 20.30
1 leto, 9 mesecev
Druga kariera (269.): Igor Cesar
Želel je pomagati mlajšemu bratu, zraven pa odkril svoje poslanstvo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,14
Igor Cesar je nekdanji košarkar, ki je svoje poslanstvo našel v osebnem in kondicijskem trenerstvu. Poleg mladih perspektivnih in vrhunskih športnikov ter rekreativcev sodeluje tudi z otroki s cerebralno paralizo in drugimi motnjami v razvoju.
V rubriki Druga kariera gostimo Ljubljančana Igorja Cesarja, v zgodnji mladosti košarkarja, danes pa profesorja športne vzgoje in osebnega trenerja, ki pri razvojnih korakih pomaga tudi otrokom s cerebralno paralizo. Glavni motiv za začetek njegove trenerske poti je bil mlajši brat Boštjan Cesar, dolga leta nepogrešljiv član slovenske nogometne reprezentance.
44-letni Igor Cesar, za prijatelje Cesi, tako kot njegov slaba štiri leta mlajši brat Boštjan Cesar, nekdanji kapetan in dolgoletni član slovenske nogometne reprezentance, danes pomočnik selektorja Matjaža Keka, se je športnega trenerstva lotil ravno zaradi brata. Želel je oblikovati program, ki bi mlajšemu od Cesarjev pomagal do čim večje dolgoživosti v svetu nogometa.
Igor je primer človeka, ki pridiga tisto, kar res živi. To pomeni, da redno telovadi, kar se odraža tudi na izklesani figuri, do podrobnosti pa ima razdelan tudi prehranjevalni režim.
Kot osebni in kondicijski trener sodeluje z rekreativci, mladimi perspektivnimi in vrhunskimi športniki, otroki s cerebralno paralizo in preostalimi oblikami razvojnih motenj, že 20 let pa tudi s slovensko košarkarsko reprezentanco gluhih.
Zase pravi, da je ekstremist v športu, a da vse še vedno počne v mejah zdravega. "Sem zagovornik tega, da je tudi v zrelih letih treba v telesu obdržati določeno moč. Če imaš moč mišic, ki sklepe držijo skupaj, potem lahko varno izvajaš tudi športno aktivnost," sporoča. Pri svojem delu namreč sreča in vidi marsikaj.
"Vse, kar sem se naučil na fakulteti za šport in v praksi, smo zapakirali v program, s katerim sem lahko pomagal bratu Boštjanu."
Vaš brat Boštjan je zaplaval v nogometne vode, vi pa ste vztrajali v košarkarskih. Zanimivo, sorojenci se pogosto kopirajo.
Očitno je bil Boštjan usmerjen v pravi šport, poleg tega je bil še bolj priden kot jaz (smeh, op. a.) … Tudi on je nekaj časa treniral košarko pa potem nogomet in atletiko, oba dokaj dobro igrava tudi namizni tenis. Sam sem že v obdobju, ko sem treniral košarko, ugotovil, kako dober je moj brat v nogometu, zato sem si zadal, da opravim fakulteto za šport, tam pridobim čim več znanja in mu s tem skušam pomagati tako na področju treninga kot preventive pred poškodbami. To je tudi smer, ki sem si jo že v času študija začrtal.
Poleg tega sem se na fakulteti usmeril še v treniranje košarke, opravil sem tečaje iz športne masaže pri prof. Derviševiču in seminarje s področja prehrane. Vse to smo zapakirali v program, s katerim sem lahko pomagal Boštjanu.
Vemo, do kam so segale ambicije vašega brata, kaj pa vaše. Ste sanjali o življenju vrhunskega športnika?
Da, zagotovo sem tudi sam imel visoke ambicije. Sanjal sem o podobnih ciljih, kot sanja vsak mlad športnik.
Če se ozrete nazaj, v obdobje vaše košarkarske kariere, bi na podlagi znanja, ki ste ga nabrali med študijem in v praksi, rekli, da ste v času vaše športne kariere delali napake?
Seveda. Kar zdaj opažam, ko sodelujem z mladimi perspektivnimi športniki, je to, da v svetu športa ni dovolj kakovostnih trenerjev za določene segmente treninga.
Ne trdim, da nimamo košarkarskih ali nogometnih trenerjev, saj jih zagotovo imamo, nimamo pa, in to po eni strani razumem, saj si to težko privoščimo, trenerjev, ki bi izpeljali določeno pripravljalno obdobje.
"Dejstvo je, da se da do pripravljalnih treningov pristopiti s precej z večjo elegantnostjo in boljšim profesionalnim pristopom, kot smo mu priča danes, ko se na pripravah dogaja, oprostite izrazu, 'zakol'."
Dejstvo je, da se da do pripravljalnih treningov pristopiti s precej z večjo elegantnostjo in boljšim profesionalnim pristopom, kot smo mu priča danes, ko se na pripravah dogaja, oprostite izrazu, "zakol", in fantje že v starosti od 12 do 16 let zaradi poškodb potrebujejo pomoč fizioterapevtov.
Take napake delajo samo trenerji, ki nikoli v življenju niso opravili takega treninga. Če bi sami preizkusili vse, kar zahtevajo na pripravah, bi videli, kdaj telo potrebuje odmor oz. kako dozirati treninge. Ravno zaradi naštetega je ogromno nepotrebnih poškodb na mišicah in sklepih.
Kako dolgo ste vztrajali v košarki in kdo je na tej poti pustil največji pečat?
Košarko sem igral do 23., 24. leta. Sem otrok Ježice, igrali pa smo v prvi in drugi košarkarski ligi. Do faze mladincev smo se redno uvrščali v Final4, potem pa so se igralci kar nekako razkropili. Poleg tega nikoli bilo dovolj finančnih sredstev za nakup igralcev in podobno.
Največji pečat na moji košarkarski karieri sta pustila trenerja David Dedek in Peter Brumen. Prav slednji (takrat selektor in trener reprezentance gluhih) me je okoli leta 2000 povabil k sodelovanju kot kondicijskega trenerja slovenske košarkarske reprezentance gluhih.
Košarka gluhih je naš najtrofejnejši šport v segmentu gluhih športnikov, in sem vedno zraven. Včasih kot prvi trener, včasih kot drugi ali kot kondicijski trener. Super ekipa, super vzdušje, izjemna generacija na čelu s Sašo Lukičem in Miho Zupanom. Postali smo res dobri prijatelji.
"Enostavno sem se moral odločiti za eno in izbral sem študij ter delo, ki mu sledi."
Je bilo težko končati košarkarsko kariero? Ali ste pred očmi že imeli jasno začrtane korake za prihodnost?
Ne, ni mi bilo težko, saj sem takrat že videl, da treningov in fakultete zaradi preobilice dela na obeh področjih ne bom mogel združevati, svoje so prinesle tudi poškodbe. Enostavno sem se moral odločiti za eno in izbral sem študij ter delo, ki mu sledi.
Vedel sem, da nisem znano športno ime, da bi mi kdo pogledal skozi prste in bi študij zaključil brez prevelikega naprezanja, ravno obratno, vanj sem moral vložiti kar veliko dela.
Omenili ste, da ste se za fakulteto za šport odločili tudi zato, da bi si nabrali dovolj znanja, da bi lahko sestavili program, ki bi pomagal bratu Boštjanu. Sta bila že od nekdaj taka prijatelja? Ni bilo med vama nikoli rivalstva?
Seveda sva se kot otroka tudi prepirala, a na splošno sva zelo dobra prijatelja. Z nasveti sem mu začel pomagati pri 19 letih. Takrat je bil star 15 let in se je ravno preselil v Zagreb, kjer je prestopil k Dinamu.
V Zagrebu sem ga večkrat obiskal, dopoldne je opravil moj trening, popoldne še klubskega. Ko je pri 23 letih prestopil v francoski Marseille, sva sodelovala prek spleta.
Z bratom Boštjanom skupaj trenirata že od 15. leta, ko je prestopil v Dinamo Zagreb.
Torej je Boštjan že pri 15 letih verjel, da vi, takrat stari komaj 19 let, tako obvladate svoj posel, da je sledil vašemu programu?
Da. Sicer pa takrat niti ni bilo toliko ljudi, ki bi jim lahko zaupal kot kondicijskemu trenerju.
Sam sem vse znanje, ki sem ga pridobil na fakulteti in iz člankov s področja fizioterapije, kondicijskih priprav in preventive vložil v to, da bo Boštjanova kariera čim daljša.
Kakšno delo ste si predstavljali, da vas čaka, ko ste se odločili za študij na fakulteti za šport?
To, da bom pomagal Boštjanu, preostalo je prišlo naknadno. V bistvu sem zelo srečen, da sem se tako odločil.
Najbrž pa si niste mislili, da boste kot osebni trener in motivator sodelovali tudi z otroki s cerebralno paralizo.
Res je. Pred petimi, šestimi leti me je poklicala Maja Prelog, to je mama deklice Miše Prelog s cerebralno paralizo. Takrat je bila stara šest let, danes jih ima 11, tako kot moja hči Iva.
Kako to, da ravno vas? Kako je ravno v vas prepoznala človeka, ki bi se tega znal lotiti?
Ne vem, spoznala sva se v športnem centru, kjer je Maja telovadila, jaz pa sem tam delal kot trener. Očitno je prepoznala, da bi to zmogel.
Za začetek sem obiskal Mišino terapijo in samo opazoval. Najprej sem moral sam pri sebi razmisliti in razčistiti, kako se tega lotiti in se prepričati, da bom zmogel. Hkrati sem se zavedal, da bom v to delo moral vložiti ogromno časa in energije, a sem bil prepričan, da bom temu kos.
Od takrat ves prosti čas in literaturo, ki jo prebiram, usmerjam v izpopolnjevanje svojega znanja na področju ukvarjanja z invalidi, z otroki s posebnimi potrebami, otroki z Aspergerjevim sindromom, ADHD-jem, avtizmom in podobno.
Starši me kličejo za pomoč, očitno je šla dobra beseda od ust do ust.
Pred časom sem tukaj v Bazi v Štepanjskem naselju, kjer imam svoje prostore, gostil ameriškega profesorja in zdravnika dr. Parka, ki je vse otroke s cerebralno paralizo, ki trenirajo pri meni oz. kar vse slovenske otroke, ki jim je zdravstvena zavarovalnica plačala operacijo, v ZDA tudi operiral.
Pojasnil je, kakšen poseg je določen otrok prestal, kaj ti otroci potrebujejo, in podobno.
Predstavljam si, da je delo z invalidi posebna odgovornost.
Da, zelo velika. Nekoč sem si rekel, da bom sprejel največ do tri otroke na dan, saj me je to izčrpalo toliko kot deset- ali dvanajsturno delo z odraslimi.
Sicer pa je več dela s starši kot pa z otroki (smeh, op. a.). Z nekaterimi, seveda. Otroci zelo radi obiskujejo moje treninge, z leti smo postali pravi prijatelji. So srčni, prijazni, in ko te sprejmejo, si njihov.
Letos sem sodeloval z desetimi, 12 otroki s cerebralno paralizo in podobnimi diagnozami, kar je dokaj veliko. Je pa treba poudariti, da je to podporna terapija, ki dopolnjuje fizioterapijo.
Sam sem mnenja, da bi se morali mi, profesorji športne vzgoje, ki tako vadbo izvajamo, povezovati s fizioterapevti. Je v resnici tako, da z njihove strani zelo redko dobimo kakšno povratno informacijo. Žal.
Seveda so tudi izjeme. Z določenimi fizioterapevti sem v stiku in skupaj sestavljamo cilje za te otroke, z nekaterimi pa to ni možno oz. si tega sodelovanja ne želijo. Ne gre za to, da bi jim mi želeli odžirati posel, mislim, da bi se morali povezovati in dopolnjevati v otrokovo korist in napredek. V tujini je to razvito, pri nas žal ne.
Kakšen pristop imate do teh otrok? Ste pretirano mehki ali strogi tako kot do preostalih varovancev?
Spreminjam se. Na začetku sem bil bolj blag, zdaj pa postajam vse bolj strog. Zavedam se, da je treba ohranjati tudi distanco, a jo skušam čim bolj zmanjšati, saj želim, da vidijo, da mi je mar zanje in za njihov napredek.
Zavedam se, da je zanje en "mini" korak vreden toliko kot tisoč naših. Njihov mali napredek je tudi moj napredek.
Z vsakim njihovim napredkom sem še bolj motiviran, vesel in srečen. Ko tak otrok naredi korak, je zmaga skupna, tako kot je padec skupen, če ga ne zmore. Pri vseh, s katerimi delam, je motivacija k napredku na najvišji možni ravni.
Menda zelo veliko delate. Koliko pri vsem tem pazite nase? Ali je tako, kot pravijo, domača kobila vedno bosa?
Moram reči, da zelo rad delam in da, kljub temu da veliko delam, zadnja leta sploh ne čutim utrujenosti.
Ne vem, očitno je to zato, ker sem zadovoljen s svojim življenjem. Pri delu mi ogromno pomaga tudi žena Ksenija (Ksenija Predikaka, danes Cesar, olimpijka, skakalka v daljino, op. a), občasno pa tudi hči Iva.
Med epidemijo, ko smo imeli center zaprt, sem za svoje varovance pripravil serijo videov z vajami, da so lahko vadili doma. Iva mi je pri tem pomagala pri snemanju videov za otroke s cerebralno paralizo.
Sicer pa mi nikoli ni bilo težko delati, vse življenje sem delal po 12 ur. Še danes delam od 12 do 14 ur, vendar vse od rojstva hčerke, v petek ob 13. uri delo zaključim in sem do ponedeljka prost oz. v tem času sestavljam treninge za naslednji teden.
Svoje dobro počutje in neutrujenost – utrujen sem samo v petek popoldne, ko adrenalin popusti – pripisujem temu, da sem športno aktiven.
Na teden opravim okoli 21 ur treninga vseh vrst, od treninga moči, aerobne vzdržljivosti, stabilizacije trupa, treninga razteznosti … Vstajam ob 4. uri zjutraj, ob 4.45 sem že v Bazi. Del dela opravim v Bazi, del v domači garaži.
Spat hodim okrog 23. ure. Res je, ne spim dovolj, a utrujenosti ne čutim. To delo opravljam že 20 let in vsako leto ga raje opravljam.
Seveda je za dobro počutje pomembna tudi hrana, ki ji prav tako posvetim veliko časa. Točno vem, kaj moram jesti in ob kateri uri, da telo ne bo dobilo preveč in se bo ukvarjalo s predelavo hrane, zaradi česar smo še bolj zaspani in utrujeni po obroku.
Jesti moramo hrano, ki bo šla v mišice ter kri in ki nam bo dala energijo, ne pa nas uspavala in utrudila. To vidim kot velik problem.
Že deset let nisem zaužil niti enega dodatka niti magnezija ali vitamina C, edini dodatek je mandljevo maslo.
Glede na to, da poznate plat tako rekreativnega kot vrhunskega športa, bi lahko ocenili, kdaj je šport še zdrav. Kdaj je preveč in je meja prekoračena?
Mislim, da je to zelo odvisno od življenjskega obdobja. Nekateri športi so primerni za eno, drugi za neko drugo življenjsko obdobje.
Če si na primer v mladosti bolj gojil eksplozive športe, športe na moč s številnimi ponovitvami, spremembami ritma, hitrimi pospeški in zaustavljanji – mlade strukture tako gibanje še dovoljujejo –, potem je v zrelejših letih bolj primerno, da se lotiš vzdržljivostnih, kjer je gibanje bolj ponavljajoče se, da ni prehitrih sprememb, ritma, hitrosti, poskokov in šprinta.
Taki športi so bolj usmerjeni v to, da srce dela hitro in da pljuča delajo kakovostno.
Verjetno imate izkušnje tudi z rekreativci, ki gredo čez rob zdrave meje športa?
Da, poznam jih ogromno, a trenutno niso med mojimi varovanci. Res je, rekreativci danes lovijo profesionalne športnike in ta razlika med vsemi segmenti je vse manjša. Bodisi, da gre za načine in količino treninga, prehrano, dodatek k prehrani, nedovoljena in dovoljena sredstva.
V določenih športih so rekreativni športniki zelo blizu profesionalnim. Običajno so to ljudje, ki v mladosti niso dosegli želenih rezultatov, pa to skušajo nadomestiti v starosti. Na primer, na maratonu Franja.
Zase lahko rečem, da sem ekstremist v športu, a vse še vedno počnem v mejah zdravega. Sem zagovornik tega, da je tudi v zrelih letih treba v telesu obdržati določeno moč. Če imaš moč mišic, ki sklepe držijo skupaj, potem lahko varno izvajaš tudi športno aktivnost.
