Trije nagrajenci

Nobelova nagrada za fiziko v roke klimatske znanosti

S.R./STA
5. 10. 2021, 14.09
Posodobljeno: 5. 10. 2021, 14.09
Deli članek:

Kot je na Twitterju zapisal Žiga Zaplotnik, raziskovalec iz meteorologije na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, gre za prvo Nobelovo nagrado za fiziko s področja klimatske znanosti.

Profimedia
Letošnji nagrajenci Nobelove nagrade za fiziko so Manabe, Hasselmann in Parisi.

Letošnja Nobelova nagrada za fiziko si delijo trije nagrajenci za svoje študije o kaotičnih in navidez naključnih fenomenih. Odhaja v roke japonsko-ameriškemu znanstveniku Syukuri Manabeju, Nemcu Klausu Hasselmannu in Italijanu Giorgiu Parisiju.

Prejemniki si bodo razdelili 10 milijonov švedskih kron (nekaj manj kot milijon evrov) nagrade. Manabe in Hasselmann bosta prejela po četrtino nagrade, drugo polovico pa bo prejel Parisi.

90-letni Manabe in 89-letni Hasselmann sta položila temeljni kamen za poznavanje podnebja Zemlje in kako nanj vpliva človeštvo. 73-letni Parisi pa prejme nagrado za revolucionarni prispevek k odkritju odnosov nereda in nihanj v fizikalnih sistemih od atomskih do planetarnih razsežnosti. "Odkritja, ki jih nagrajujemo letos, prikazujejo, kako naše znanje o podnebju temelji na trdni znanstveni osnovi, na strogih analizah opazovanj," je v izjavi sporočil vodja Nobelovega odbora za fiziko Thors Hans Hansson.

Manabe je prikazal, kako je raven ogljikovega dioksida v atmosferi povezana s povečanimi temperaturami površja Zemlje. Pomembno vlogo je imel pri razvoju fizikalnega modela podnebja Zemlje in preučeval, kako se toplotna energija, ki jo Zemlja dobi od Sonca, odbije nazaj v atmosfero.

Hasselmann pa je prikazal, kako so lahko podnebni modeli zanesljivi, čeprav včasih pride do kaotičnih variacij v vremenskih trendih. Odbor je pohvalil njegovo identifikacijo podnebnega odtisa, ki ga pustijo naravne in človeške aktivnosti, ter ugotovitve, v kolikšni meri na podnebne spremembe vplivajo izpusti, ki jih je povzročil človek.

Parisija so izbrali zaradi njegovega dela, ki je najpomembneje prispevalo k teoriji kompleksnih sistemov, saj je v njih našel skrite vzorce.