Deseta obletnica smrti Poldeta Bibiča

Mineva deset let od smrti gledališkega in filmskega igralca Poldeta Bibiča. Doyen slovenskega gledališča, pedagog, literat in dolgoletni član ansambla ljubljanske Drame je za svoje bogato umetniško delo prejel Prešernovo in Župančičevo nagrado ter Borštnikov prstan.

Bogata karierna pot Poldeta Bibiča

Bibič se je rodil 3. februarja 1933 v Mariboru. Leta 1961 je diplomiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Svojo igralsko pot na odru osrednjega slovenskega gledališča, v ljubljanski Drami, ki ji je ostal zvest tudi po formalni upokojitvi leta 1995, je začel leta 1957. Igral je tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in v eksperimentalnih gledališčih.

Njegov igralski opus obsega več kot 145 naslovov gledališkega repertoarja, nastopil pa je tudi v 200 radijskih igrah, 36 filmih, 43 TV-dramah, 23 TV-serijah in treh kratkih študentskih filmih.

Ne spreglejte

Pocrkljajte lončnice z bogato hranilno juhico iz banan!

Sobne rastline in juhica? Ne, ne šalimo se. Ampak priznajte, sliši se kar simpatično! Vse vam bomo pojasnili, vi pa jo boste po vsej verjetnosti mahnili v kuhinjo. Juhej! Akcija!

Uveljavil se je v glavnih vlogah v slovenskih dramah, med drugim v Cankarjevih dramah Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci, Za narodov blagor in Hlapec Jernej, Kreftovih Kranjskih komedijantih, Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Strniševih Žabah, Zajčevem Vorancu, Jančarjevem Velikem briljantnem valčku. Nastopal pa je tudi v klasičnih in modernih delih iz svetovne dramske zakladnice.

Prepričljivo je upodobil številne like v filmu, denimo v filmih Kekec in Kekčeve ukane Jožeta Galeta, Na papirnatih avionih, Cvetje v jeseni, Vdovstvo Karoline Žašler, Dediščina in Moj ata, socialistični kulak Matjaža Klopčiča in Baladi o trobenti in oblaku Franceta Štiglica.

Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med njimi Borštnikov prstan (1985), Župančičevo nagrado (1974), srebrni znak svobode Republike Slovenije (1996) in Sterijevo nagrado v Novem Sadu (1984).

Bil je tudi literat oziroma pisec, kot se je sam imenoval. Napisal je več spominskih knjig, kot so Igralec, Pravljičar in Spominjarije, ter podpisal več spominskih zapisov o predhodnikih in sodobnikih iz gledališkega sveta. Bil je tudi rektor igralske akademije in politik, med drugim je dva mandata presedel v državnem svetu.