Naprej pojasnitev glede stebernih udarov. Z napredovanjem proizvodnje mora premogovnik kopati sloje na vedno nižjih globinah, kar je povezano z velikimi hribinskimi pritiski, ki delujejo predvsem na smerne proge, podprte z ločnim podporjem, ki teh pritiskov vedno ne prenesejo. Zadeva je povezana tudi s hitrostjo in volumnom odkopavanja, da se zadosti večji proizvodnji. Ti pojavi so se pojavljali tudi v preteklosti, toda takrat je imel premogovnik proizvodnjo štiri in več milijonov ton ter odprtih več širokih čel oziroma odkopov, sedaj pa ima le dva odkopa, od kateri deluje le eden. Seveda pa to ni glavni razlog za zmanjšano proizvodnjo. Zadnjih deset let se nad premogovnikom izvaja prava gonja zaradi pritiskov glede njegovega zaprtja, zato očitno premogovnik ne vlaga v novo opremo, ne vzdržuje večjega števila širokih čel, odpušča starejše najbolj izkušene rudarje in strokovnjake, ne širi jamske infrastrukture v smislu gradnje novega izvažalnega jaška v bližino z premogom bogatih slojev, ter ne zapira starih delov, ki jih je treba še vedno vzdrževati in nadzirati.
V kolikor bi želeli poceniti proizvodnjo, bi morali že pred 10 leti zgraditi nov izvažalni jašek, posodobiti jamsko opremo ter skrčiti jamsko infrastrukturo na najpotrebnejšo, rudniku pa bi morali omogočiti ustrezno ceno premoga, da bi ta lahko izvedel potrebne investicije ter nagradil in zadržal najsposobnejše kadre. Določiti bi mu morali realni rok zapiranja, vsaj do leta 2050, da bi lahko ustrezno razvil proizvodnjo ter izvajal kadrovske popolnitve, tako pa kader beži iz rudnika. Ob taki politiki države do rudnika ne bo noben odgovoren rudarski strokovnjak prevzel odgovornosti, razen vladnih strankarskih spolitiziranih kadrov. Veliko odgovornost za takšno stanje ima nekdanji direktor rudnika Medved s svojo ekipo, ki je obljubljal nemogoče, pri tem obogatel in pobegnil vključno s svojim pajdašem iz TEŠ.
Če bi hoteli sedaj dvigniti proizvodnjo premoga na cca 4 mio ton, bi morali vse zamujeno nadoknaditi, v najboljšem primeru bi to trajalo tri leta ob izdatnih finančnih vložkih, izkušenega odpuščenega kadra pa ni več možno nadomestiti – brez tega pa je delo v rudniku tvegano, saj poleg stebernih udarov rudniku pretijo nevarni plini, pa tudi sloji vode v rudniških jezerih niso nedolžna zadeva. Kurjenje smeti in uvoženega premoga se ne bo obneslo, ker za to TEŠ ni usposobljena, pa še drago je.
Enako politiko so slovenske vlade imele tudi do trboveljske 150 MW termoelektrarne, ki je že imela vgrajene odžvepljevalne naprave, rudnik Hrastnik pa zgrajen in opremljen nov izvažalni jašek. Pa je bilo treba vse na vrat na nos zapreti, ker je tako odločila Drnovškova vlada. Za piko na i pa navajam preprečitev nadaljnjega vrtanja plinskih vrtin na Petišovskem naftnoplinskem polju britanski firmi Ascent, in to na podlagi pritiska civilnih iniciativ ter domačih »krogov«. Po oceni bi 5–10 vrtin pokrilo cca 15–20 odstotkov slovenskih potreb po zemeljskem plinu.
Politični energetski strokovnjaki, družboslovci, ki botrujejo katastrofalni slovenski energetski politiki, še sedaj zasedajo odgovorne položaje ter delajo škodo, namesto da bi jih odgovorna vlada nagnala, zato ne bo noben odgovoren in pošten montanist v taki združbi prevzel odgovornosti, zadeve pa se lahko končajo katastrofalno.
Tudi Clintonova administracija je pričela masovno zapirati premogovnike ter naftne vrtine v ZDA, ki so uporabljale hidravlično lomljenje slojev, zaradi pomanjkanja rudarskih kadrov so se že pojavljale katastrofalne nesreče v rudnikih, pa je zadevo preprečil predsednik Trump, ki je povrnil staro stanje. In danes so ZDA eden največjih izvoznikov ogljikovodikov. Povozili so nas tudi Bosanci, ki jim je naš znani politični »energetski strokovnjak« z Dunaja svetoval čimprejšnje zaprtje premogovnikov, danes pa izvažajo premog in električno energijo v tujino, pa tudi v Slovenijo, seveda. No, o tem, ko pravijo, da nas bodo v energetiki rešili strešni paneli in vetrnice, pa lahko rečem samo »malo morgen«.
Matjaž Cerovac, upokojeni glavni inšpektor za rudarstvo v RS, Šmartno ob Paki