»'Naj za trenutek odloži delo draga mati, žena, babica ...' Nekoč smo ob nedeljah, ob goveji juhi, poslušali oddajo Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo. Že kot deklici mi je zvenelo narobe. Zakaj mora uboga mati, žena, babica garati celo na svoj praznik? Stereotipno doživljanje žensk in postavljanje vlog v prejšnjem sistemu ni bilo nič manjše, kot je zdaj, so si pa takrat izborile pomembne pravice. Pravice, o katerih so lahko v tistem času tudi v razvitih zahodnih državah le sanjale. 


V Franciji je še ne tako davno ženske pravice določal Napoleonov kodeks, v Nemčiji denimo o kakšni mreži javnih vrtcev ni bilo niti sledu, v Švici so vse ženske lahko volile šele od leta 1990! Upam, da se tudi mlajše generacije žensk zavedajo, kako pomembna dediščina je to, zakoni, ki so zagotovili ključne stvari, od formalne enakopravnosti do prostega razpolaganja s svojim telesom. Zavedati se je treba, da razvoj ni linearen, da se pridobljeno lahko tudi izgubi. Podatki so zgovorni. 

Med epidemijo koronavirusa so večino dodatnega dela prevzele ženske, povečalo se je partnersko nasilje, femicid je vse večji problem. Glasne so pobude, ki bi ženske potisnile daleč nazaj, v nekakšen Gilead, jim znova dodelile vlogo gospodinje in matere, ki prokreira za rast prebivalstva in delovne sile. Sem za 8. marec, kot opomnik, da gre pri ženskem vprašanju tudi za socialno in razredno vprašanje. In če parafraziram pisateljico Chimamando Ngozi Adichie: Ultimativni cilj praznika vidim v tem, da bi prej ali slej postal nepotreben!«