Grega Habič Band: Glasba kot umetniška samoterapija brez želje po slavi

Začetki Grega Habič Banda (GHB) segajo v leto 2009, ko je kitarist Grega Habič obelodanil prvi samostojni instrumentalni album. Nato je z občasnimi menjavami članov razvijal svoj glasbeni izraz na naslednjih sedmih albumih, hkrati pa nabiral odrsko kilometrino. Ta je vrhunec verjetno dosegla v ljubljanskih Križankah, ko so bili GHB pred desetimi leti predskupina legendarnim škotskim rokerjem Nazareth. Redke izlete v vokalne vode v tem obdobju je zaznamovalo sodelovanje z vsestranskim ameriškim glasbenikom in vokalistom Jessejem Adamsom, ob Gregu pa je bil stalnica v skupini še basist Klemen Gasar.  

Na nedavno izdanem osmem albumu Never Back Down je Habič močneje v ospredje postavil vokal, saj je štiri skladbe odpel kar sam, dve pa je odpela Blažka Udir. K njegovim avtorskim skladbam je veliko doprinesel tudi odlični bobnar Klemen Markelj, ki se je skupini pridružil na začetku snemanja albuma, oktobra lani. Avtorsko je prispeval pesem Camel on the run, ki je edina jazz stvaritev na plošči. Spremljevalne vokale sta prispevali Nina Bauman (Panda) in Mirjana Čirovič. Med glasbenimi gosti so še Američan Glenn Snelwar (Gordian Knot), ki je prispeval bas linijo in akustično kitaro, Gašper Gantar (Srečna mladina) in Staš Hrenič (30 stopinj v senci). Za zvočno podobo albuma pa je poskrbel brazilec Matheus Manente.  

Zasedba se lahko pohvali tudi z nekaj svežimi videospoti, med njimi za singla Art of isolation in House Without Windows. Prvi govori o odtujenosti sodobne družbe in o občutkih, ki preplavljajo človeka ob dejstvu, da je navkljub neštetim digitalnim povezavam vedno bolj osamljen nekje pred zaslonom. Razglablja tudi o tem, kako navkljub tej situaciji biti srečen in kako biti sam sebi dobra družba. Druga skladba, ki jo odlikuje vrhunsko estetska video podoba, pa je osebnoizpovedna, napisana v trenutkih, ko "ti ni preveč všeč, kar vidiš v ogledalu".  Več nam je Habič povedal v intervjuju. 

Album Never Back Down ima pravzaprav pravi naslov, saj je pred nami osmi album v trinajstih letih. Za tak dosežek je pravzaprav potrebna močna volja, zavzetost ali v prvi vrsti ljubezen do glasbe oz. v tvojem primeru kitare? 

Ljubezen do glasbe je pri meni vsekakor tisto osnovno gonilo, ki mi ne dopusti, da bi po vseh teh letih ustvarjanja kakor koli obupal. Kitara me spremlja že od rane mladosti in mi je vedno predstavljala nek pobeg iz resničnosti življenja. Je ventil tako za frustracije kakor tudi lepe stvari. Vsi ti albumi in skladbe so bili v samem bistvu moja samoterapija in osebna nuja in ne neki načrtovani projekti z željo po slavi, uspehu in podobnimi zadevami. 

Ovitek plošče je zanimiv kot iz kakšnega horror filma, kaj je torej rdeča nit albuma, obstaja nek koncept, ki si mu sledil? 

Rdeča nit albuma so občutki tesnobe in nemoči malega človeka ob vsem, kar se zadnjih nekaj let dogaja v svetu. Skladbe iščejo rešitev, kako se s tem soočiti in navkljub vsemu ohraniti optimizem in mir v sebi. Ovitek plošče v svoji temačnosti izraža tudi to pozitivnost in upanje na boljše čase. 

Kaj se ti zdi najpomembnejša stvar, ki si se jo v glasbenem smislu naučil v teh 30 letih, odkar igraš kitaro? 

Kitaro igram že več kot trideset let. Včasih preberem o sebi, da sem virtuoz in podobno, ampak meni se zdi, da sem v srcu še vedno 12-letni fantič, ki se trudi vsaj nekaj pošteno odigrati na akustično kitaro, izposojeno od strica. Najpomembnejša stvar, ki sem se jo naučil, je verjetno to, da tudi pri glasbi velja pravilo, da je manj več. Zelo pomembna je tudi tišina med zaigranimi toni, to mi z leti postaja vedno bolj jasno. Glasbe se ne naučiš nikoli do konca, sem nekoč nekje prebral. Posebej pa bi izpostavil pomembnost sodelovanja z drugimi glasbeniki in posledičnega učenja od njih. Omenil bi navezo z enim izmed boljših slovenskih bobnarjev Klemnom Markljem, ki je napisal jazz skladbo Camel on the run, verjetno najbolj zahtevno skladbo, ki sem jo kdaj koli zaigral. 

Verjetno se da v smislu trikov in tehnike naučiti določenih zadev do nekega nivoja, kreativa in pisanje pesmi pa sta nekaj drugega. Kaj porečeš na to temo, kako pristopaš do ene in druge zadeve? 

Tehnika in vsaj neko osnovno poznavanje glasbene teorije so nujno zlo, da potem nekoč mogoče lahko začneš iskreno in sproščeno izražati svoja čustva skozi instrument. Brez osnov ne gre. Pisanje pesmi pa je popolnoma drug svet in zahteva precej več širine in glasbenega znanja kot zgolj igranje. Potem je tu še pisanje besedil, kar tudi zahteva določen talent in kar nekaj posluha za jezik. Na zadnjih dveh albumih sem se s tem precej ukvarjal, saj sta to plošči, ki sta precej bolj vokalno usmerjeni v primerjavi s prejšnjimi pretežno instrumentalnimi izdelki. Vedno se trudim, da skladbe ne bi bile le poligon za razkazovanje mojega obvladovanja kitare, ampak da bi stvari zvenele kot smiselna celota z nekim čustvenim nabojem in sporočilom.

Kako gledaš na svojo glasbo, je to v prvi vrsti hrana za tvojo dušo in srce ali se zavedaš, si želiš, da jo sliši tudi čim večje število ljudi? 

Nedvomno je moja glasba v prvi vrsti hrana za lastno dušo in srce. Seveda pa jo želim deliti tudi ali vsaj z ljudmi, ki jo dojemajo podobno kot jaz, se pravi kot umetnost. Zavedam pa se, da je glasba, ki jo ustvarjam, za povprečnega poslušalca precej zahtevna. Instant hiti in poskočnice, namenjene gasilskim veselicam s poudarkom na obilnih dekoltejih, pač niso moje področje. Četudi imam sam rad obilne dekolteje (smeh). 

Oba singla z albuma sta udarna, po drugi strani pa imata tudi akustične pejsaže, rad združuješ tako nažiganje kot nežnejši glasbeni izraz. 

Nedvomno je kontrast v glasbi eden izmed gradnikov, ki ji lahko da širino in jo naredi zanimivo. To je najlepše vidno v glasbi klasičnih skladateljev, ki so bili mojstri ustvarjanja vzdušja na tovrsten način. Osebno rad v skladbah združim vse tisto, kar se mi zdi, da jih bo naredilo unikatne, eden od načinov je zagotovo tudi ta. 

V bistvu te najbolj poznamo po večinoma instrumentalni glasbi, po čemer slovi tudi na primer eden od kitarskih herojev Joe Satriani in še kdo. Si bil nekako prisiljen, da greš s to ploščo bolj v komercialno smer, z vokalnimi pesmimi, ali je to prišlo spontano? 

Ravno Satriani je bil prvi razlog, da sem se zaljubil v igranje električne kitare. Še danes se spomnim neopisljivih občutkov evforije ob prvem poslušanju njegovega albuma Not Of This Earth. Večino čudežnih dečkov kitarskega sveta, kjer je tehnična dovršenost v prvem planu, vedno težje prebavljam, Joe pa je nekakšno nasprotje tega, saj je v njegovi glasbi navkljub virtuoznosti ogromno čustev in mu je skladba vedno na prvem mestu. Lep primer pravega ravnovesja med tehniko in igranja z dušo se mi zdi tudi Guthrie Govan. Temu, da je v zadnjem času pri moji glasbi v ospredju vokal, pa je botrovalo kar nekaj dejavnikov. Prvi je, da sem se nekje po šestih, večinoma instrumentalnih kitarskih albumih tega malce zasitil, drugi pa je ta, da se mi je začelo dozdevati, da vse prevečkrat skušam s kitaro simulirati človeški glas. Zato se mi je utrnila ideja, da bi bilo mogoče bolje zadeve zapeti. Podzavestno pa je verjetno k temu pripomogla tudi želja po širšem krogu občinstva.  

Če bi se morali opredeliti, v kateri žanr pravzaprav spadate, meni deluje tako rock kot hard rock s pridihi simfoničnega in akustičnega. So predalčki v glasbi sploh pomembni?  

Težko bi se žanrsko opredelili, jaz glasbo delim zgolj na dobro in slabo, navdih pa črpam iz vsega, kar mi je všeč. V sami osnovi smo rock bend, kaj hitro pa nas lahko zanese tudi v alter, pop, jazz ali metal sceno, odvisno od razpoloženja. Ujetost v določene okvire nekega glasbenega žanra se mi je vedno zdela kontraproduktivna.    

Tako na prejšnjih ploščah kot na tej imaš kar nekaj mednarodnih sodelavcev, pesmi so v angleščini, koliko imaš v mislih mednarodni glasbeni prostor, pravzaprav je v teh časih glasbo lažje širiti v svet kot pred desetimi ali dvajsetimi leti, mar ne?  

Vedno sem rad sodeloval z različnimi glasbeniki z vsega sveta. Drugačne kulture naredijo zadeve bolj zanimive in razgibane, v glasbi, ki jo ustvarjam, pa je to vedno dobrodošlo.  

Glasbo je po eni strani res veliko lažje širiti po svetu kot nekoč, po drugi strani pa je trg ravno zaradi tega prenasičen z vsem mogočim in te težje opazijo kot prej. Te stvari me osebno ne ganejo prav preveč, saj ne glede na vse svoje peljemo naprej. Pesmi so v angleščini z namenom, da dosežemo večji krog poslušalstva, sploh glede na to, da je Slovenija zelo majhen in omejen trg. Si pa nikakor ne domišljam, da bomo nekoč nekakšne svetovne zvezde. Pač lepo je, ko nekdo z Japonske ali iz Avstralije recimo posluša tvojo skladbo in razume besedilo, za katerega ti pove, da se ga je dotaknilo. Na prejšnji plošči so bila besedila v slovenščini, ki je prav tako lep in zanimiv jezik, a si, če se lahko tako izrazim, z njegovo uporabo, precej geografsko omejen.