Suhomontažna dela so se začela že z vgradnjo toplotne izolacije med špirovce. Za prvo plast izolacije med špirovci še gre brez konstrukcije, za nadaljnja dela in dokončanje pa je ogrodje obvezno. Suhomontažo ostrešja smo izvedli sami. Gre za obsežno akcijo, ki je vzela dosti časa, sploh, ker v začetku nismo bili vešči dela.

Verjetno že popušča koncentracija, saj smo ali bolje rečeno sem (kriv sem jaz, se posipam …) v procesu naredil več napak, ki jih ni mogoče odpraviti. No, niso ravno katastrofalne, me pa jezi.

Pri nas je bil še poseben izziv, saj leseno ostrešje ni omogočalo enostavne namestitve nosilcev za suhomontažno konstrukcijo. Škarniki, ki običajno služijo kot osnovna podlaga, ki nosi železne profile, so pritrjene visoko, skoraj pod slemenom. Z montažo konstrukcije za gips plošče nanje, bi v celoti izgubil podstrešje, hkrati pa bi nosilni elementi med škarniki in profili bili dolgi tudi po več kot en meter. Takšno spuščanje stropa je nesmiselno, zato smo niže med špirovce iz ene strani strehe na drugo privijačili dodatne plohe. Zaradi razpona smo jih naslonili na zidove v mansardi. Nova podlaga za namestitev obešal za profile je bila izvedena. Poskrbeli smo, da so novi škarniki privijačeni dovolj visoko, saj bomo med leseno konstrukcijo in pod njo namestili toplotno izolacijo v skupni debelini dobrih 30 cm. Hkrati pa mora višina prostora v ravnem delu stropa ostati vsaj 250 cm.

Naslednja faza je bila izris risa na stene, kamor smo privijačili U profile. Laserja nismo imeli, imeli pa smo stari dobri merilni pripomoček, za katerega sem komaj našel slovenski izraz. To je cevna libela. Verjetno ne poznate, če pa se izrazim drugače, da smo »zacahnili« ris s »šlauf vago« bo pa takoj vsem vse jasno. Tudi tukaj je potrebno nekaj spretnosti in umirjene roke. S pripomočkom je mogoče zelo natančno izmeriti enake višine med prostori v hiši, če le nisi prehiter. Ris se zariše šele, ko se nivo vode v cevi popolnoma umiri. In naučili smo se, da se vse meri 2 krat. Nad zarisano črto smo po stenah namestili U profile.

!!galerija!!

Rob stropa je bil določen, zdaj je bilo na vrsti nameščanje obešal. Tukaj sem naredil prvo napako, ko sem tudi za poševnine nabavil direktna obešala dolžine 20 cm. Šele kasneje sem prebral, da je največja priporočena dolžina direktnega obešala za poševnine 12 cm. To sem ugotovil, ko sem v prvi sobi že imel nameščena 20 cm direktna obešala po poševninah. Dokupil sem sidrna obešala, ki so (logično) bolj primerna, saj se ne upognejo, hkrati pa jih je še bolj enostavno montirati. Razmik obešal je odvisen od položaja na stropu. V poševninah so lahko montažni profili narazen največ 40 cm, medtem ko so v ravnem delu stropa lahko tudi 50 cm. Izmeril sem razmike med nosili in privijačil najprej direktna obešala na strop mansarde. Sidrna obešala na poševninah sem vijačil sproti, ko sem nameščal že profile. Tako sem najlažje niveliral ravnino profilov.

Na vrsto je prišla montaža profilov. U profili so že bili v steni, privijačiti je bilo treba še C profile, ki se vstavljajo v U profil pravokotno na steno in se razpnejo čez prostor. Za enostavno vstavljanje v C profile, smo U profile narezali na dolžino, ki je bila za dva centimetra krajša od širine sobe. Razrez je bi izveden s škarjami za kovino.  Obvezno orodje pri montaži je vodna tehtnica. Prav tako ne bi šlo brez baterijskega vrtalnika. Profile smo na obešala vijačili s centimetrskimi samozareznimi vijaki. Višek direktnega obešala smo upognili nazaj proti obešalu, da štrleči del nosila čez profil kasneje ne bi motil montaže gips plošč. Težko rečem, kako dolgo je trajalo, da smo celotno ostrešje prepredli z ogrodjem za suhomontažo, saj smo oziroma so vmes naredili fasado, položili keramiko in še kaj. S suhomontažo smo se tako ukvarjali kar malo sproti, ko je bilo kakšno prosto popoldne.

Bolj organizirano pa smo pristopili k stvari, ko je bilo ogrodje končano in je steklena volna že zapolnjevala vsak kotiček ostrešja. Ne vem več, ali je to samo v glavi, ali je res tako, a ta volna me je pikala še takrat, ko je bila že vgrajena na stropu in je samo še čakala, da jo pokrijemo najprej s folijo in potem še z mavčnimi ploščami.

Časa za obžalovanje ni bilo veliko, saj smo že bili zbrani, da pokrijemo to zmoto z mavčnimi ploščami. No, vsaj to je šlo brez težav in smo celo mansardo končali v treh dneh.

Nova napaka! Pod U profile nisem namestil paro neprepustne folije. Cilj suhomontaže je zagotoviti neprepustnost stropa. Med profilom in steno zdaj zrak lahko prehaja, sicer minimalno a kljub temu ni narejeno tako kot mora biti. Ob montaži profilov bi lahko trak folije privijačil med steno in profilom. Zdaj bi konce folije samo zlepil skupaj in ustvaril neprepustni stik. Kar je, je.

Sledi namestitev folije. Takoj za vgradnjo izolacije, je lepljenje folije na obojestranski selotejp na profilih najbolj mukotrpno delo. Za delo morata biti vsaj dva, da se dolgi kosi folije namestijo na profile. Tudi tukaj je bistveno, da so vsi preklopi dobro zalepljeni in zrakotesni. Posebno pozornost smo namenili mestom, kjer smo folijo razrezali. To je pri preboju za kabel za luč in preboju za zračnike. In ko smo končali, glej ga zlomka, spet napaka! Največja do sedaj. Nameščena folija ni najbolj ustrezna. Ne, če rečem bobu bob, moram napisati tako: Nameščena folija ni prava! Seveda sem v tistem trenutku našel krivca za nastalo situacijo, a na koncu sem si moral priznati, da sem bil jaz tisti, ki sem folijo nalepil na strop. Zakaj in kako je prišlo do tega sicer zdaj ni pomembno, a dejstvo je, da smo namestili paro prepustno folijo in ne paro neprepustno folijo. Sreča v nesreči je, da je debelina izolacije nad folijo tolikšna, da je kondenzacija vlage in posledično sesedanje toplotne izolacije vsaj v teoriji malo verjetna.

Časa za obžalovanje ni bilo veliko, saj smo že bili zbrani, da pokrijemo to zmoto z mavčnimi ploščami. No, vsaj to je šlo brez težav in smo celo mansardo končali v treh dneh. Še največ dela je vzela montaža stopnic za na podstrešje in okoli strešnih oken. Mavčne plošče smo polagali križno in vijačili s 3 cm samozareznimi vijaki. Vsa umetnost tukaj je, da se vijak preveč ne privijači v ploščo, saj se s prebojem papirnatega dela bistveno poslabša nosilnost vijaka. Za kopalnico in strešna okna sem uporabil zelene, povsod drugod pa običajne mavčne plošče.

Končno! »Poknaufali« smo to mansardo. Bi se še enkrat lotil dela sam? Bi. Sploh, če bi vedel toliko, kot vem zdaj.

Čas je za obračun. Materiala je bilo za cca 80 kvadratnih metrov. Všteti moram tudi nižanje stropa, škarniki in vijaki so znesli 150 €. Profili, plošče, vijaki, super folija in selotejpi so me stali cca 850 €. Vmes sem še nekajkrat zavil v trgovino po selotejp, kakšen purpen in še kaj je zagotovo naneslo dodatnih 150 €. Skupaj torej 1.150 evrov. Ne izgleda veliko, vendar ne pozabimo, da je to brez izolacije, ki je nanesla 1.200 €.

Zdaj je na vrsti kitanje, brušenje, kitanje, brušenje,… Samo da ni več folije!