Mednarodna nevladna organizacija Novinarji brez meja (Reporters Without Borders) je tudi letos objavila lestvico indeksa medijske svobode. Slovenija se je tokrat znašla na 50. mestu, pri čemer so pred nami celo države, kot so Gambija, Trinidad in Tobago, Samoa in Armenija. Politiolog Miro Haček ob tem pravi, da je takšno stanje zgolj “posledica vztrajne politizacije in tajkunskih lastnikov, ki jim je novinarstvo samo sredstvo do (politično dogovorjenih) poslov”. Dolgoletni novinar Jože Biščak pa opozarja, da je vendarle potrebno biti pri indeksu svobode tiska malo zadržan.
“To je realen odraz stanja v slovenskih medijih. Uredniška politika v zasebnih medijih je pod vplivom lastnikov medijev, v javnih medijih pa pod vplivom vsakokratne oblasti,” je uvrstitev na 50. mesto po indeksu medijske svobode, komentiral TV voditelj Aljuš Pertinač.
Pripravlja ga namreč nevladna organizacija Novinarji brez meja, eden glavnih podpornikov pa je George Soros in Open Society. V resnici se meri odstopanje od agende liberalne demokracije, vsaka konservativna vlada pa je ožigosana malodane za avtokratsko. “Brazilija je napredovala za 18 mest. Obrazložitev je, ker na oblasti ni več Jair Bolsonaro,” je pojasnil Biščak. Tudi v primeru Slovenije lahko vidimo, da gre za zelo pristranske meritve, kar kaže tudi pojasnilo: “Politični pritisk na državne medije se je od leta 2020 do 2022 močno povečal v času predsednika vlade Janeza Janše, ki je pogosto žalil novinarje, ki jih je imel za preveč kritične.”
“Ozračje sovražnosti do novinarjev se je po odhodu predsednika vlade Janeza Janše leta 2022 zmanjšalo, pravni okvir, ki ščiti svobodo tiska, pa ostaja močan”. Poročilo ne upošteva dejstva, da je nedemokratično stanje v medijih dediščina polpreteklega režima. Kdorkoli (zlasti Janša), ki ni “na liniji”, avtomatsko predstavlja grožnjo, saj obstaja možnost izgube monopola s strani enega nazorskega bloka, ki združuje tajkune, zakulisne akterje, sodnike, tožilce, politike, intelektualce, umetnike, NVO aktiviste, urednike in novinarje itd. V času Janševih vlad se počutijo ogroženi, kar generira konflikte, v ozadju pa je strah pred izgubo vsakovrstnih bonitet. Napadi se posledično dogajajo, še preden se oblikuje nova, desnonazorska vlada (tukaj).
“Bivši novinarji ne znajo pojasniti nenavadnih nakazil politikov”
Indeks je komentiral tudi politični analitik in novinar Domovine Peter Merše, ki meni, da se je stanje v zadnjih letih evidentno poslabšalo. Pomemben je vladni prevzem RTV Slovenija, pa tudi menjave v nekaterih sicer zasebnih medijih ali takšnih, ki so posredno v državni lasti. “Določeni novinarji in bivši novinarji še vedno ne znajo pojasniti nenavadnih nakazil zdajšnjih politikov, mnogi mediji imajo nejasne lastniške strukture, prihaja tudi do koncentracije.” Vse to so po njegovem razlogi, ki ne vlivajo optimizma in nas vlečejo dol po lestvici, medtem ko nas prehitevajo bistveno manj razvite države.
Kritičen je tudi TV voditelj Aljuš Pertinač: “Redke neodvisne medije lahko preštejemo na prste ene roke. Mediji čakajo, da bo država zagotovila medijsko svobodo, ampak to ni naloga države. Država je sprejela zakonodajo, ki je usklajena z EU, vendar se ne izvaja. Mediji ob tem tiščijo glavo v pesek, namesto da bi sami poskrbeli za profesionalno in nepristransko novinarsko delo.” Kot navajajo pri Novinarjih brez meja, so pri indeksu svobode tiska za leto 2023 ocenjevali novinarsko okolje v 180 državah sveta. Denimo, Norveška se je znašla na prvem mestu že sedmo leto zapored, na samem dnu pa so nepresenetljivo: Vietnam (178. mesto), Kitajska (četrtič se je znašla na 179. mestu), Severna Koreja (180. mesto).
Domen Mezeg