Prva častnica, vodja skladišč in astrofizičarka o uspehu v 'svetu moških'

Pomorstvo, skladišča, znanost. Vse to so področja, poklici, ki so običajno smatrani za moške. A kljub temu se med njimi vse pogosteje najdejo tudi ženske. Ob mednarodnem dnevu žena smo se tako pogovarjali s tremi uspešnimi ženskami: nekdanjo prvo častnico na tovornih ladjah Živo Cankar, ki je danes zaposlena na Upravi RS za pomorstvo, generalno vodjo skladišč pri večjem podjetju Majo Gostiljac ter astrofizičarko in astronomko Andrejo Gomboc, ki je sicer tudi profesorica in raziskovalka na Univerzi v Novi Gorici. O enakopravnosti v poklicih, ki so bil nekoč ali pa so celo še vedno tradicionalno zaznamovani pretežno z moškimi, pa o feminizmu in sanjah mladih deklet ter o tem, kako so same prišle do uspešne kariere. Kakšni so bili njihovi začetki?

Že na prvi plovbi v 180 dneh obplula svet

"Ne spomnim se čisto, zakaj sem izbrala srednjo pomorsko šolo," prizna Živa Cankar, nekdanja prva častnica na tovornih ladjah, ki je pozneje postala pomočnica direktorja pri Splošni plovbi, trenutno pa je zaposlena na Upravi RS za pomorstvo. Vendar pa, kot pravi, svoje prihodnosti nikakor ni videla v pisarni. "No, čeprav sem po več letih naredila celoten krog in prišla prav na mesto v pisarni," se pošali.

Kako bi bilo delo na ladji videti tudi v resnici, jo je začelo zanimati šele v drugem letniku, zato je po končani srednji šoli odšla na pripravništvo na čezoceanko. "Tam sem ostala eno leto, nato naredila izpite za tretjega častnika, pa tudi za drugega in prvega častnika." Vpisala se je na fakulteto za pomorstvo in promet v Portorožu, smer navtika. Naposled je plula za slovenskega ladjarja, od koder jo je pot vodila na kopno k Splošnim plovbam ter nato na upravo za pomorstvo.

Pove, da je bila že v času njenega šolanja pri nas tudi že prva kapitanka, prav tako druga dekleta v pomorstvu. A tudi pred njimi so bile ženske, danes starejše gospe, ki so delale prve korake na tem področju. "To so bile ženske, ki so nam tlakovale pot. Resnično se jim zahvaljujem, ker so nam že vnaprej vsaj rahlo utrdile smer, po kateri smo nato stopile me. Nisem sicer imela nobene mentorice kot takšne, sem pa imela vedno občutek, da so nekje v bližini in da bi jih lahko, če bi jih nujno potrebovala, vedno pocukala za rokav. Nobena ne bi rekla ne," je prepričana.

Kaj pa jo je najbolj navdušilo, ko je prvič stopila na ladjo? "Čeprav gre za sektor, ki je v osnovi zelo hierarhičen in imaš včasih tudi zelo začrtane dneve, se lahko vedno zgodi nekaj, česar nisi pričakoval in tako dan ni nikoli enak dnevu. Vsak dan se moraš prilagajati spremembam ur, vremenu, svetu ... Čas na ladji teče popolnoma drugače," odgovori ter se pošali, da je koledar na ladji "bolj kot slika na steni – za okras, ki pa ne pomeni prav veliko".

"Zagotovo pa moram omeniti tudi to, da vidiš svet." Poudarja sicer, da je še veliko destinacij, ki jih še mora obiskati – tudi Avstralija in Japonska. "Sem pa imela srečo, da sem že na prvi plovbi obplula ves svet. Vkrcala sem se v Savoni, čez 180 dni pa sem se vrnila v Genovo," pove. Priznava, da je bilo njeno prvo ladijsko popotovanje zelo dolgo, čeprav sicer, ko stopiš na ladjo, ne moreš vedeti, kako dolgo bo plovba trajala.

Častnica na tovornih ladjah s suhim razsutim tovorom: 'Malce bolj opazujejo, ali ti bo uspelo ali ne'

No, kaj vse pa je zajemalo njeno delo na mestu častnice? V času plovbe se je preizkusila na mestih vseh treh častnikov; pri vsakem se delo razlikuje. "Imaš svojo stražo, vodiš navigacijo v pristanišču, vodiš trgovske operacije. Ob tem lahko skrbiš za protipožarno opremo, pripravljaš dokumente za prihod ladje v pristanišče in njen izhod," našteje. Drugi častnik med drugim skrbi še za ladijsko bolnišnico in navigacijske karte.

"Prvi častnik, ki je pod kapitanom, skrbi za stabilnost ladje, računa tovor, kako se ga lahko vkrca in kam na ladji se ga da. Izvaja tudi balastne operacije – ko gre tovor na ladjo, gre balast ven in obratno. Ladja mora biti namreč vedno z nečim naložena, da se ne prevrne. Skrbi pa tudi za celotno vzdrževanje ladje oz. palube, pod seboj ima vse mornarje, krmarje itd.," pojasnjuje nekdanja prva častnica, ki je plula na tovornih ladjah s suhim razsutim tovorom. Takšne ladje so po palubi ravne, skladišča pa so locirana v samem jedru ladje: "Suhi, ker ne gre za nafto ali kakšen drug tekoči tovor. Razsuti pa, ker ni na paletah oz. ker je vse nasuto. Sem sodijo žito, premog, sladkor, sol in podobne surovine." 

V vseh teh letih pa se je zgodilo le enkrat, da je krov delila s še eno žensko: "Pravzaprav je bilo to na zadnji ladji, kjer sem bila s še eno častnico." Predtem je bilo na krovu vedno razmerje: okoli 20 moških in ona. "Podobno je sicer pri večini naših pomorščakinj. Malo nas je, vendar smo uspešne. Nekatere še vedno plujejo, druge so v službah na kopnem. Vse pa imamo še vedno neko notranjo zavezanost, kako pomorski skupnosti pomagati in ji vračati," pravi. Želi si sicer, da deklet, ki jih pomorski sektor zanima, ne bi bilo strah in bi se zavedale, da so jim ženske v tem sektorju, čeprav jih je malo, na voljo tudi za mentoriranje.

Čeprav tudi zdaj žensk v pomorskem sektorju ni prav veliko, Cankarjeva pravi, da se med seboj poznajo praktično vse, pa je ženska na krovu ladje v preteklosti ponekod prinašala celo nesrečo. Kako torej na ženske v tem sektorju gleda danes? "Če bi imela kakšno slabo izkušnjo, se zagotovo ne bi znova in znova vračala k plovbi," pove sogovornica. "Morda so bili kakšni starejši pomorci, ki niso bili navajeni, da bi bila med delavci na ladji tudi dekleta."

"Res je, da se moraš mogoče malce bolj pokazati, saj te budno spremljajo in nadzorujejo, ali ti bo uspelo ali ne." Priznava tudi, da je na območju južne Evrope v tem sektorju resnično manj žensk. Popolnoma drugače pa je na severu. "Tam imajo v teh poklicih tudi 50 odstotkov žensk, kar je bila novost tudi zame," pove.

'Ne smemo zanemariti pravic, ki jih že imamo. Te niso samoumevne'

Meni sicer, da najbrž ženske, ki se odločijo za to karierno pot, že v osnovi niso "najbolj punčkaste": "Najbrž si, če se odločiš za kaj takšnega, bolj Pika Nogavička," se pošali ter pojasni, da je pri vsakem neka karakterna osnova, ki poskrbi, da so nekatera zanimanja bolj izražena kot druga. "V vsakem poklicu se moraš pač obnašati korektno. Pa ne govorim, da se moraš obnašati 'po moško.' Morajo pa tudi dekleta vedeti, da morda ni najprimerneje, da se v moški družbi hihitajo do onemoglosti ali da na ladjo stopijo v petkah," razmišlja ter doda, da se je treba seveda pri vsaki službi do določene mere prilagoditi.

"Zagotovo pa smo tudi ženske tiste, ki prinesemo nek drugačen pogled, nek drugačen notranji kompas. To se mi zdi še toliko bolj pomembno v teh tradicionalno moških poklicih," dodaja.

Kako pa gleda na feminizem? "No, tudi v moški družbi si upam na glas povedati, kaj si mislim. Ne zdi pa se mi, da bi bilo to feministično. Morda pa smo prišli celo do točke, ko nam gre feminizem že malce v minus," ocenjuje. Meni namreč, da smo sicer na kariernih področjih dosegle veliko, "ob tem pa se nam ni uspelo dogovoriti tudi, da bi doma nekdo namesto nas pral". "Tu smo se malo zafrknile," se zasmeji.

Poudarja pa, da je ženskam danes zagotovo lažje, kot jim je bilo pred desetletjem. "Na splošno, ne samo v mojem poklicu. Evropska unija spodbuja enakost spolov – torej uravnovešenost med vsemi strokovnjaki. Kar je seveda čisto dobrodošlo in primerno, vendar pa se to ne more spremeniti v le nekaj letih. To je nekaj, kar je treba gojiti," pove. Ob tem pa doda: "Ne smemo zanemariti pravic, ki jih že imamo. Te namreč niso samoumevne."

Ladjo je zamenjala za kopno

Po odhodu z ladje je najprej odšla v podjetje za mednarodne pomorske prevoze in storitve v pomorskem prometu, od tam pa v upravo za pomorstvo. "To je čisto drugačen segment pomorstva. Še vedno si povezan z ladjami, ampak na popolnoma drugačen način. Preden sem prišla na upravo, sem v podjetju delovala v vlogi charterja – najemniku, ki je želel od točke A do točke B prepeljati večji suhi tovor, smo v najem dajali ladijski prostor. Potem pa sem prišla na upravo, kjer je naša glavna naloga varnost plovbe. Varnost z velikimi črkami in klicajem na koncu," pove.

To je sicer naloga več različnih oddelkov, ki si delijo posamezne aspekte varnosti: varnost morja za navigacijo, varnost v smislu onesnaženja, varnost ladij, ki pridejo v slovensko pristanišče. "Trenutno sem zaposlena v oddelku za razvoj in evropske projekte, kjer si predvsem želimo, da bi varnost speljali na višje nivo. To pa seveda zahteva določena sredstva, ki jih skušamo pridobiti prek evropskih sredstev."

Majhna deklica, ki je občudovala logistiko

Govorili smo tudi z generalno vodjo skladišč v uspešnem podjetju Majo Gostiljac, ki se je na enega od vodilnih položajev zavihtela že pri 29 letih. Že kot mlada je sicer vedela, da si želi delati v logističnem sektorju, zato se je najprej vpisala na višjo šolo za logistiko: "Privlačilo me je dinamično delovno okolje, ki je daleč od monotonega sedenja v pisarni ves dan. Moja vizija je bila usmerjena v logistiko, bodisi prevoz in transport bodisi delo v skladiščih." Ob tem pa je raziskovala tudi druge interese, zato se je vpisala še na visoko šolo za marketing in odnose z javnostmi.

Kaj pa jo je sploh napeljalo k sanjam v logističnem sektorju? Meni, da je to morda povezano z njenim otroštvom in spominom na očeta, ki je delal pri Slovenskih železnicah. "To delo se mi je vedno zelo zanimivo in nekoč sem celo sanjala o delu tam. Morda je prav to otroško zanimanje in občudovanje logistike nezavedno vplivalo na mojo poznejšo karierno usmeritev," razmišlja.

Generalna vodja skladišč, ki je to postala že pri 29 letih

In kako se je začela njena karierna pot? "Nepredvidljivo, bila je polna izzivov," prizna sogovornica. "V veleprodajni oddelek v Harvey Normanu sem kot logistični administrator vstopila pri 23 letih. Čeprav mi je bilo delo sprva tuje, se je izkazalo za zelo razburljivo. Nato pa je življenje prineslo svoje obrate – ob rojstvu prvega otroka sem mislila, da se moje profesionalne poti, ki sem jih poznala do takrat, končujejo," se spominja. 

A po obeh porodniških (vmes je namreč rodila še eno deklico) se je vrnila na isto delovno mesto: "Celo po rojstvu druge hčerke, ko sem verjela, da je moja logistična kariera res že za mano."  V podjetju je takrat prišlo do spremembe in postala je najprej vodja veleprodajnega skladišča, naposled pa še generalna vodja skladišč za Slovenijo in Hrvaško. Položaj, ki ga je zasedla pri le 29 letih. "Izkazalo se je, da je poklicna pot lahko polna nepričakovanih preobratov in da se z vztrajnostjo in prilagodljivostjo odpirajo nove in nove priložnosti," pravi.

Svojega uspeha takrat, kot pove skozi smeh, ni proslavila. "Moja prva reakcija je bila: 'Tega ne zmorem.' Torej dvom v lastne sposobnosti, občutek, da ne zmorem voditi operacij v dveh državah, saj so bili procesi različni in sem se bala neuspeha," prizna. A po nekaj dneh razmisleka je dojela, da bi lahko neizkoriščeno priložnost pozneje obžalovala. Zato je izziv sprejela. "Ko sem premagala strah in sprejela položaj, sem končno proslavila."

"Ta korak je pomenil velik premik iz manjšega okolja z le nekaj zaposlenimi v veliko organizacijo z več kot 100 sodelavci in tisoči škatel v skladišču, ki sem ga prej komaj poznala," pove sogovornica. Njena prva prioriteta je bila spoznati ljudi in se prilagoditi novim procesom. "Kljub začetnim izzivom so bili odnosi ključni. Zavedala sem se, da moj uspeh temelji na sodelavcih." Ob tem pa dodaja, da jo je izkušnja naučila prav tega, kako pomembno je slediti svojemu srcu in se soočiti z izzivi, "četudi se zdi, da smo 'vrženi v vodo'". 

Pravi sicer, da je priložnost dobila, ker so njena dela "govorila sama zase". "Moje napredovanje ni bilo rezultat zgolj sreče ali naključij, temveč predvsem odraz predanega dela in rezultatov, ki sem jih dosegla. Stik s finančnim direktorjem, ki mi je ponudil to priložnost, ni bil pogost – morda bi bil, če bi se pojavile težave, a stvari so funkcionirale, moje delo pa je bilo dovolj opazno in učinkovito, da je pritegnilo pozornost." Ob tem dodaja, da je morda k odločitvi prispevala tudi želja podjetja, da na to mesto prvič imenuje žensko, "kar je v tradicionalno moških poklicih pomembna sprememba".

Mlada ženska na poziciji vodje v sicer primarno moški ekipi

Maja Gostiljac pravi, da je bilo ključno, da je imela zaupanje vodstva v njene sposobnosti. Tako ji pri dostopu do pozicije niti starost niti dejstvo, da je ženska, nista predstavljala ovire. "Resnični izziv se je pojavil v dinamiki z ekipo, kjer so prevladovali moški, tako med vodji kot skladiščniki. Tukaj sem morala graditi zaupanje in spoštovanje, pri čemer je bila moja mladost večji izziv kot spol," prizna. V njeni 100-članski ekipi je trenutno le devet žensk, ki delajo predvsem v administraciji.

Najpomembnejši pri nastopu nove pozicije sta ji bili predvsem komunikacija in vzpostavitev timskega duha z novo razširjeno ekipo. Vsega ostalega, pravi, se lahko priučiš. Njeno delo sicer obsega upravljanje skladiščnih procesov v vseh naših skladiščih, od prevzema blaga do postavljanja procedur za učinkovito delovanje. Prav tako vključuje odnose z dostavnimi službami, sklepanje pogodb z zunanjimi izvajalci, postavljanje standardov za skladiščenje in dostavo, iskanje in izbiranje kadra za vodstvene položaje v skladišču ter načrtovanje in organizacijo pri gradnji novih objektov.

Poudarja, da na svoji poti ni bila deležna nobenih neprimernih ali šovinističnih opazk. "Odločila sem se za proaktivni pristop in vzpostavitev spoštljivega odnosa z ekipo od prvega dne. Pokazala sem jim, da sem tukaj kot enakovreden član in ne zgolj kot 'dama', ki nadzira," pravi. Prilagodila pa se je sicer tudi njihovemu načinu komunikacije in delovanja, kar je pomagalo pri vzpostavitvi medsebojnega spoštovanja in razumevanja.

In čeprav je bila dinamika v ekipi na začetku drugačna, se je to s časom in trudom za pridobitev zaupanja spremenilo, doda. "Moja glavna strategija je bila pokazati, da sem tam zanje, ne da bi jim bila nadrejena. Kar se je izkazalo za uspešno in sčasoma sem uspela vzpostaviti močno povezavo z ekipo." Danes pravi, da je ponosna na to, da je uspela ustvarila delovno okolje, "kjer 'mojih' 100 ljudi v dveh državah deluje kot enotna ekipa". Sledne šteje tudi za enega svojih največjih uspehov. "Odraža pomen timskega duha, medsebojnega spoštovanja in enakopravnega sodelovanja – ne glede na spol ali katero koli drugo razliko."

'Tudi hčerki učim, da sta zmožni doseči, kar koli si zastavita'

A ker je omenila, da se je morala prilagoditi moškemu načinu komuniciranja, smo jo povprašali tudi o tem. "Moj pristop ni bil poskus delovanja 'po moško' v tradicionalnem smislu, temveč sprejemanje in prilagajanje različnim stilom komunikacije. Zavedam se, da se smisel za humor in načini interakcije med spoloma razlikujejo, kar zahteva odprtost in prilagodljivost," pove, ob tem pa poudari, da se zaradi tega ni spreminjala. "Le ohranjala sem svoj naravni način komuniciranja, hkrati pa sem bila dovolj prilagodljiva, da sem lahko vzpostavila učinkovito komunikacijo z moškimi sodelavci."

Dodaja, da ženske na vodilnih položajih pogosto razvijejo veščine, ki so primerljive z materinskimi lastnostmi, kot sta empatija in sposobnost poslušanja. "Te veščine so izjemno koristne za ustvarjanje sodelovalnega in učinkovitega delovnega okolja. Empatija in razumevanje prispevata k boljšim medosebnim odnosom in povečujeta produktivnost," je prepričana.

Opazila je tudi, da se nekatere prioritete in vrednote lahko med spoloma razlikujejo. Kot primer navede čistočo: "Ta je zame v skladišču izjemno pomembna, nekaj, kar za moje sodelavce morda ni imelo tolikšne prioritete. Z mojim prihodom na pozicijo pa so začeli drugače gledati na urejenost in čistočo. Ta razlika v osredotočenosti na detajle kaže, kako lahko ženska vodja pozitivno vpliva na delovno okolje, kar včasih presega običajne delovne procese in pripomore k izboljšanju splošne kulture v podjetju."

Pa bi sama sebe oklicala za feministko? "Ne bi se izrecno oklicala za feministko," pravi. "Vendar pa vsekakor podpiram ideje samostojnosti in moči žensk. Pomembno mi je, da imajo ženske možnost samostojnega odločanja, ne le v svojih profesionalnih, temveč tudi v osebnih življenjih," je jasna. Feministično gibanje in boj za pravice žensk sicer podpira v smislu zagovarjanja enakosti in možnosti za vse. "Tudi svoji hčerki učim, da sta zmožni doseči, kar koli si zastavita," še zaključi.

Ni vedela, da bo znanstvenica

Astronomka in astrofizičarka Andreja Gomboc pove, da se je njeno zanimanje za znanost začelo z naravoslovjem in tehniko. Sodelovala je pri modelarskem krožku, nato na tekmovanjih iz matematike, fizike, kemije, v srednji šoli pa je ugotovila, da jo najbolj zanima prav fizika, še posebej astronomija. "Vesolje, tista osnovna vprašanja – kako veliko je, iz česa je, kaj vse je tam zunaj. Zdelo se mi je, da je to nekaj, kar se ne spreminja iz dneva v dan, da so to neke večne resnice."

V Prekmurju, kjer je odraščala, ni osebno poznala nikogar, ki bi se ukvarjal z astronomijo, v bližini ni bilo niti nobenega astronomskega krožka ali društva. Zdelo se ji je, da je astronomija nekaj, s čimer se lahko ljudje ukvarjajo v ZDA ali v Zahodni Evropi. Je pa pozneje med študijem poslušala tudi astronomske predmete, pri diplomi pa je dobila priložnost, da je lahko izbrala astronomsko temo. Z raziskovanjem področja je nato nadaljevala tudi na doktorskem študiju. Njeno področje raziskovanja pa ... "Nekako me že celotno pot, od diplome dalje, spremljajo črne luknje," pove Gombočeva

V času šolanja sicer ni imela vzornice, poznala ni nobene ženske na področju astronomije. "Kar je žalostno. Če namreč dekleta na določenih področjih, ki jih zanimajo, vidijo druge ženske, v tej vlogi lažje vidijo tudi sebe. Nimajo tega 'sindroma vsiljivca', ki se pojavi, ko si v skupini edini drugačen in se ti zdi, da tja ne sodiš," izpostavlja ter dodaja, da ima lahko to zelo negativen učinek.

Je pa imela sama na srečo že od samega začetka tako podporo družine kot prijateljev. "Nisem že od malega vedela, da bom znanstvenica. To ni bil moj cilj. Vendar pa sem na vsaki točki v življenju, ko sem morala sprejeti odločitev, izbrala smer, kamor me je vodilo srce. Na srečo sem imela priložnost, da sem lahko to izbrala. In nisem se dala, tudi ko je bilo težko," pravi.

Zgodovina jih je pozabila, jim sploh ni dala priložnosti ali pa jim je uspehe odvzela

 A še težje, priznava, je bilo ženskam v zgodovini. Nešteto je takšnih, ki niso dobile priznanja za svoje dosežke, takšne, ki niso dosegle zaslužene slave, zasluge za njihova odkritja pa so pogosto prevzeli moški znanstveniki. "Takšnih znanstvenic je veliko," se strinja Gombočeva, ki ob tem izpostavi Rosalind Franklin, ki je posnela sliko DNA vijačnice, a sta slavo za to požela dva moška znanstvenika. "Astrofizičarka Jocelyn Bell Burnell je odkrila pulzerje, Nobelovo nagrado pa je dobil njen mentor. V fiziki je znana Lisa Meitner, ki je odkrila način, kako cepiti atomska jedra, zasluge in Nobelovo nagrado pa so spet prejeli moški," navede.

Tudi eno fundamentalnih odkritij v astronomiji – iz česa so sestavljene zvezde – je odkrila ženska. "Leta 1925 je Cecilia Payne-Gaposchkin v svojem doktorskem delu ugotovila, da so zvezde pretežno sestavljene iz vodika in helija. A član komisije jo je takrat prepričal, da je to tako absurdno in skregano s tem, kar so takrat vedeli o vesolju, da je morala svojo trditev v doktoratu omiliti. Ko je štiri leta pozneje do istega zaključka prišel tudi sam, je to objavil kot svoje odkritje. V študiji je sicer omenil Cecililo, vendar so vse zasluge za odkritje šle njemu," pove astronomka.

Vemo, da so imele ženske v preteklosti resnično zelo omejen dostop do znanosti. "Le redke so lahko prišle do šolanja, izobrazbe in možnosti sodelovanja v raziskavah. A ko jim je to uspelo, so pogosto prispevale pomembna odkritja," doda Gombočeva.

In četudi so bile v svojem času zelo priznane, se zdi, da so jih zgodovinske knjige pozabile. Sogovornica izpostavi britansko astronomko Caroline Lucretio Herschel, ki ji je vrata do znanosti odprl brat, zaradi svojih odkritij pa je bila v svojem času priznana, postala je častna članica Kraljevega astronomskega društva (običajna članica namreč ni mogla postati, saj v društvu niso sprejemali žensk), dali so ji celo zlato medaljo oz. plaketo za njena odkritja. "A ko smo se učili o njenem bratu Williamu Herschelu, ni bilo nikjer omenjeno, kako zelo mu je sestra pomagala in tudi samostojno raziskovala. V 20. in celo 21. stoletju so njen prispevek pogosto prikazovali, kot da mu je zgolj kuhala čaj ter zapisovala, kar ji je narekoval brat. Resnica pa je povsem drugačna. Podobno se je zgodilo z mnogimi drugimi znanstvenicami," poudari astrofizičarka.

Danes cenjene sodelavke, a pogosto prezrte pri nagradah in napredovanju

Kot pove Gombočeva, v Sloveniji že več kot 20 let doktorira enako število žensk in moških. Če pogledamo po podatkih Statističnega urada RS, je med osebami mlajšimi od 50 let z doktoratom znanosti polovica žensk. Med mlajšimi od 69 let jih je 43 odstotkov. "To je veliko. V raziskovalni sferi pa je žensk zgolj okoli tretjina, kar pomeni, da smo jih nekje izgubili."

Ocenjuje sicer, da nekega odkritega šovinizma danes ni več skoraj nikjer, "je pa še vedno prisotna neka prikrita pristranskost, neka dvojna merila". Obstajajo na primer raziskave, ki so pokazale, da je znanstveni članek težje objavljiv, če je kot prva avtorica podpisana ženska. "Kaže pa se tudi v tem, da so ženske sicer cenjene kot sodelavke, nalaga se jim veliko dela, a ko pridemo do nekih predlogov za ugledne položaje, napredovanje ali nagrade, se ženske pogosto namenoma ali nenamenoma prezre." 

V Sloveniji Zoisove nagrade za najboljše dosežke na področju znanosti podeljujejo že okoli 30 let. Sogovornica pa pove, da je združenje Ona ve s statistično analizo ugotovilo, da je v teh 30 letih nagrado prejelo le okoli 20 odstotkov žensk in kar 80 odstotkov moških. "To je torej popolnoma nesorazmerno s številkami, ki sem jih navedla prej," poudari, a ob tem doda, da težava sicer ni v tem, da bi bil pristranski odbor, ki izbira nagrajence. "Težava je že v samem naboru predlogov, ki jih pošljejo skupnosti. Kaže namreč, da ženske v svojem delovnem okolju niso prepoznane kot enakovredne raziskovalke." 

Slednje vpliva tudi na pogled javnosti na znanstvenike. "Bojim se, da v javnosti še vedno prevladuje podoba, da so znanstveniki moški, po možnosti starejši, sivolasi in bradati. Tipičen primer je na primer Einstein. Podoba, ki jo na žalost pogosto utrjujejo tudi mediji, ki v informativne oddaje oz. razprave kot strokovnjake pretežno vabijo moške. Tudi glede tega obstajajo raziskave in zdi se, da bolj kot je oddaja resna in ugledna, bolj so vanjo vabljeni zgolj moški, kar seveda med gledalci utrjuje določeno prepričanje, ki je popolnoma v nasprotju z resničnostjo," pove.

'Ženske bi si morale biti v pomoč, ne zgolj konkurenca'

Številne uspešne ženske so, kot povedo, morale sicer v "svetu moških" nekoliko spremeniti svoje delovanje. Vendar pa Gombočeva pravi, da se sama izogiba stereotipom o tem, kaj je moški in kaj ženski način delovanja. Čeprav obstaja prepričanje, da naj bi bil ženski tip na primer bolj povezovalen in sodelovalen, je bila namreč sama priča tudi ravno obratnemu delovanju. "Če sodijo pod 'moški način delovanja' pretirana tekmovalnost, agresivnost, egoizem ali pa dogovori pod mizo in udarci pod pasom, ni treba, da bi ženske za uspeh počele takšne stvari. Žalostno bi bilo, če bi se morale posluževati takšnih taktik," meni.

Bi pa morale nastopiti odločneje, prizna. Ženske bi se morale torej znati odločneje postaviti zase, za svojo skupino in sodelavce, za svoje delo "ter brez neke pretirane skromnosti ali sramežljivosti". "In lahko bi si med seboj malo bolj pomagale. Moški si pomagajo že tisočletja, drug drugemu odpirajo vrata, sodelujejo, starejši promovirajo mlajše, ker vidijo v njih svoje naslednike. Ženske pa žal pogosto ena v drugi vidijo konkurenco, namesto da bi si pomagale," ocenjuje.

In kako odgovarja na vprašanje, ali bi se oklicala za feministko? "Zagotovo sem feministka. Menim namreč, da bi morali biti vsi ljudje, ne glede na spol, enako udeleženi v javnem življenju in enako soodločati o vseh pomembnih družbenih vprašanjih. Vsi smo rojeni feministi, nihče se ne rodi s prepričanjem, da so ženske manjvredne. To jih uči družba," pove ter ob tem doda, da žal še nismo prišli do točke, ko bi imeli vsi enake priložnosti in bi bili enako udeleženi v vseh pogledih življenja.

"Ob 8. marcu se je morda vredno spomniti, da nam pravice niso bile podarjene, da so se morale ženske boriti zanje. In da se ob tem spomnimo, da enkrat izborjene pravice niso dane za večno, temveč da se znova pojavljajo težnje, da bi se te pravice okrnile in zmanjšale. Zato je pomembno, da jih ne jemljemo za samoumevne, da se jih zavedamo. Vsi bi morali biti feministi in feministke – vse ostalo se mi zdi skregano z logiko," pove.