Kot odgovor na vse pogostejša strokovna razmišljanja o novih načinih bivanja zaradi podnebnih razmer so na pobudo podjetja Guardian Glass slovenski OFIS arhitekti v sodelovanju s še dvema podjetjema zasnovali paviljon, velik 20 kvadratnih metrov, počitniško pribežališče sredi puščave. Foto: Jose Navarrete, OFIS, Guardian Glass
Kot odgovor na vse pogostejša strokovna razmišljanja o novih načinih bivanja zaradi podnebnih razmer so na pobudo podjetja Guardian Glass slovenski OFIS arhitekti v sodelovanju s še dvema podjetjema zasnovali paviljon, velik 20 kvadratnih metrov, počitniško pribežališče sredi puščave. Foto: Jose Navarrete, OFIS, Guardian Glass

Kakšni so arhitekti danes in kakšen je profil prihodnjega arhitekta? Predvsem pa, kakšna je institucija, ki jih izobražuje? Je dovolj sodobna? Bi bila lahko bolj eksperimentalna? Ali vzgaja le kader za delo v birojih ali tudi misleče posameznike, ki imajo s svojo pojavnostjo vpliv na slovensko družbo? To je le nekaj vprašanj razstave edu.arh, nastale na pobudo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani, kot odgovor, kot t. i. druga razstava, ki samoreflektivno drži ogledalo prvi, razstavi Mladi smo in živi, ki jo je Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (FA) lani ob svoji 100. obletnici razstavila v Cankarjevem domu.

Arhitekt Boštjan Vuga meni, da mora biti Fakulteta za arhitekturo odprta, prožna in dinamična institucija, odprta za spremembe svoje strukture in načina svojega delovanja. Foto: Klemen Ilovar
Arhitekt Boštjan Vuga meni, da mora biti Fakulteta za arhitekturo odprta, prožna in dinamična institucija, odprta za spremembe svoje strukture in načina svojega delovanja. Foto: Klemen Ilovar

Tako samokritičen prispevek, kot so ga postavili glavni kustos in arhitekt Boštjan Vuga, Danica Sretenović, Maja Vardjan in kreativna skupina Ansambel, v Sloveniji ni ustaljena praksa. Poraja se misel, ali bi bila lahko ta platforma tudi osnova za nadaljnje diskusije v slovenski družbi: samo predstavljajte si, da bi ob letošnji 30. obletnici dneva državnosti sledila razstava, ki bi si ob pričujočih zgodovinskih dejstvih zastavljala vprašanja: Je Slovenija želela postati država, kakršna je danes? Kakšni smo njeni državljani? Kakšni bi lahko bili v prihodnosti?

Errare Humanum est ima nadaljevanje – errore perservare stultum, torej, človeško se je motiti, neumno pa je vztrajati pri napaki. Odprava te napake v pristopu oziroma v praksah arhitekturnega poučevanja v Sloveniji se sporadično pojavlja že od 60. let, začenši z arhitektom Edvardom Ravnikarjem. Kot dekan FA-ja je zasnoval novo in zelo radikalno smer študijskega programa, imenovano Smer B. Njena navzočnost je imela v le dveh letih obstoja, preden so jo popolnoma ukinili, izjemen vpliv na številne umetnike, industrijske in grafične oblikovalce, tekstopisce in druge ustvarjalce, kot tudi na nastanek gverilskega študentskega gibanja in sobo 25, revijo AB, na Piranske dneve, pa BIO in platformo Future Architecture ter celo na pobudo za ustanovitev nove akademije za arhitekte v Sloveniji. Vse iz enega razloga – iz želje po spremembi, po raziskovanju. "Ravnikar ni umirjal in stabiliziral. Bil je zanimiv in pronicljiv arhitekt, a tudi neprijeten, saj je sprožal in vzbujal neugodje tudi s tem, ker ni bil nikoli čisto zadovoljen," pravi Boštjan Vuga, s katerim smo se pogovarjali o sodobni vlogi arhitektov in novi vlogi institucije, ki jih izobražuje. Razstava edu.arh bo na ogled v MAO v Ljubljani do 30. maja:


SOBA 1: Razstava edu.arh je zasnovana kot sklop treh sob, ki z zastavljenjem vprašanj ponujajo tudi odgovore. V prvi, imenovani, ZID, so skozi nakazane živopisane vdrtine v črno-bele fototapete fotografij fakultete uprizorjeni dialogi med tujimi profesorji in slovenskimi študenti o tem, kakšen študij ne bi smel biti in k čemu bi moral stremeti. Foto: Klemen Ilovar
SOBA 1: Razstava edu.arh je zasnovana kot sklop treh sob, ki z zastavljenjem vprašanj ponujajo tudi odgovore. V prvi, imenovani, ZID, so skozi nakazane živopisane vdrtine v črno-bele fototapete fotografij fakultete uprizorjeni dialogi med tujimi profesorji in slovenskimi študenti o tem, kakšen študij ne bi smel biti in k čemu bi moral stremeti. Foto: Klemen Ilovar

Je razstava edu.arh bolj kritika Fakultete za arhitekturo v Ljubljani ali njene razstave Mladi smo in živi?
Nasprotno, jemljemo jo kot sestavni del, kar se kaže v sami zasnovi razstave edu.arh s tremi sobami: razstava številka 1 v Cankarjevem domu je prikazana v drugi sobi kot sestavni del razstave številka 2 edu.arh. Če odgovorim na vaše vprašanje, pa bi rekel, da ni kritika, ampak bolj postavljanje vprašanj, saj smo kot kuratorji menili, da se mora vsaka institucija spraševati, ali v določenem trenutku s svojim načinom delovanja in pojavnostjo odgovarja danemu družbenemu, socialnemu in ekonomskemu trenutku.

Mnenje kuratorske ekipe je bilo, da je Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani premalo fleksibilna, in to skozi celotno svojo zgodovino, razen v 60. letih. Kot odziv na to rigidnost in način izobraževanja so se pojavile določene vzporedne prakse arhitekture in izobraževanja.

Pri zasnovi edu.arha ste torej ubrali Sokratov princip, ki je svoje učence učil, da bodo do odgovora prišli z zastavljanjem vprašanj.
Razstava sama ne daje le enega odgovora, ampak vzpostavlja teren vprašanj, da se v tem trenutku postavi vprašanje, kakšno je izobraževanje danes, kakšna je vloga arhitekta.

No, prosim, odgovorite!
Institucija arhitekturnega izobraževanja mora biti odprta, prilagodljiva, fleksibilna, stalno se mora prilagajati svojemu času. Šele takrat bo diplomant take šole postal arhitekt, ki bo kot intelektualec, kot široka družbena osebnost s svojo avtoriteto prispeval tudi k spremembam v družbi. To je danes izjemno pomembno, saj je arhitektova vloga danes drugačna, kot je bila pred 50 ali pa še pred 30 leti.

Arhitekturna intervencija: Zbliževalnik je slovenski projekt, zasnovan kot prosojna pregrada, ki v času epidemije covid-19 ogroženim skupinam omogoča varen klepet z bližnjimi. Avtorji: Katja Simončič, Matic Vrabič, Petra Varl, Danilo Ončevski, Nikola Shekerinov, Mitja Godnič. Foto: Nika Arsovski
Arhitekturna intervencija: Zbliževalnik je slovenski projekt, zasnovan kot prosojna pregrada, ki v času epidemije covid-19 ogroženim skupinam omogoča varen klepet z bližnjimi. Avtorji: Katja Simončič, Matic Vrabič, Petra Varl, Danilo Ončevski, Nikola Shekerinov, Mitja Godnič. Foto: Nika Arsovski

Zakaj se slovenski arhitekti ne morejo otresti podobe slovitega Jožeta Plečnika in zakaj ljubljanska Fakulteta za arhitekturo v evropskem merilu nima posebnega mesta?
To sta dobri vprašanji. Menim, da sta Plečnikovo delovanje in arhitektura izredno sodobna, če bi bila predstavljena na sodoben, drugačen način. Študentom arhitekture bi morali Plečnika predstaviti z neko novo knjigo, priročnikom, a ne skozi umetnostnozgodovinski zapis, ampak skozi arhitekturnega. Profesor Edvard Ravnikar, ki je bil v 60. letih predstojnik Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, je zastavil nov učni program, Smer B. Lansiral ga je tako, da se je oddaljil od podajanja snovi v smislu mojster – učenec, kar je bilo značilno za Plečnika.

V SOBI 2 so v horizontalno linijo položeni plakati z razstave Mladi smo in živi, ki s svojo pojavnostjo aludirajo na dejansko kmetijsko površino polj in njihove spokojnosti, nad njimi pa so (kot rešitev?) izpostavljeni citati protagonistov iz prve sobe. Foto: Klemen Ilovar
V SOBI 2 so v horizontalno linijo položeni plakati z razstave Mladi smo in živi, ki s svojo pojavnostjo aludirajo na dejansko kmetijsko površino polj in njihove spokojnosti, nad njimi pa so (kot rešitev?) izpostavljeni citati protagonistov iz prve sobe. Foto: Klemen Ilovar

In zakaj je Smer B tako relevantna ali radikalna, če želite? Ker v arhitekturni kurikul šole vnaša eksperiment, testiranje, česar današnja fakulteta nima. Če bi se Smer B razvijala naprej, in to je čista špekulacija, bi lahko s pristopom, ki učencu dopušča tudi napako, postala bistveno bolj relevantna. Na evropskih fakultetah, ki so zanimivejše ali rangirajo višje od ljubljanske, imajo že v samem učnem programu spekter raziskovanj in horizontalne interakcije med različnimi vsebinami, ki so input arhitekturnega izobraževanja. Ne vem, če je edini način t. i. vertikalni seminar, ko študent v 1. letniku začne in v petem letniku konča pri istem profesorju, saj je za študenta identificaranje s profesorjem, ki vodi seminar, pomembnejše od vsebine, ki jo seminar ponudi.

Kakšna pa je danes ta nova vloga arhitekta?
Če zanemarimo tistih nekaj odstotkov, pa tega izraza ne maram, star architecture (zvezdniška arhitektura), postaja arhitektova vloga danes vedno bolj podrejena drugim dejavnikom v procesu oblikovanja prostora. To, kar se dogaja ravno te dni s predlogom zakona, da bi bili tudi gradbeni inženirji tisti, ki lahko vodijo gradnje objektov, to pomeni, da arhitekt preprosto ne bi imel več takšne vloge, kot jo je imel. Arhitekti smo si tu tudi sami krivi, saj si s svojim delovanjem, na neki način tudi s svojo družbeno pasivnostjo, zmanjšujemo odgovornost in avtoriteto v družbi.

Zanimivo, ko pa se pogovarjam z gradbenimi inženirji, pravijo ravno nasprotno: da se znate arhitekti bolje izražati, promovirati. Prav tako pa imajo precej kritik na leta 2018 spremenjeni gradbeni zakon (GZ-1), po katerem so bili odgovorni vodje projekta lahko samo arhitekti. V praksi naj bi se izkazalo, da imajo nekateri arhitekti premalo znanja o gradbeništvu, o statiki, zaradi česar stojijo tudi gradbišča, kar pa nikoli ni dobro. Kaj porečete na to?
Arhitekturna šola mora dati neko osnovno znanje, na podlagi katerega lahko arhitekt s svojimi veščinami projektira in oblikuje arhitekturne objekte. Če govorimo o nizki gradnji, o mostovih, inženirskih objektih, tukaj so bili gradbeni inženirji vedno nosilci in vodje objektov. Pri stanovanjskih gradnjah, pri oblikovanju urbanega ali ruralnega prostora ali pri načrtovanju večjih zgradb v družbi pa niso, tu je nosilec projekta arhitekt. Če se vrnem na arhitekturno izobraževanje: vprašanje, ki je zastavljeno na razstavi, je tudi: za koga oziroma za kakšen namen naj šola izobražuje? Ali zato, da bo pripravljala ljudi za prakso, ali zato, da se bodo arhitekti vzpostavljali kot samostojni individuumi v družbi?

Soba 3: V razstavnem prostoru je sklop sedmih predstavitev smeri, ki so v zgodovini fakultete (neuspešno) poskušali vplivati na njeno preobrazbo. Od že omenjene Smeri B do gverilskega gibanje študentov arhitekture, ki so v šestdesetih letih dobesedno okupirala Sobo 25 na fakulteti in od vodstva zahtevali spremembe. Pa arhitekturni bilten AB, Piranski dnevi  in poskus ustanovitve Akademije Jožeta Plečnika v devetdesetih do najaktualneših BIO in Future Architecture Platform (FAP) .. Foto: Klemen Ilovar
Soba 3: V razstavnem prostoru je sklop sedmih predstavitev smeri, ki so v zgodovini fakultete (neuspešno) poskušali vplivati na njeno preobrazbo. Od že omenjene Smeri B do gverilskega gibanje študentov arhitekture, ki so v šestdesetih letih dobesedno okupirala Sobo 25 na fakulteti in od vodstva zahtevali spremembe. Pa arhitekturni bilten AB, Piranski dnevi in poskus ustanovitve Akademije Jožeta Plečnika v devetdesetih do najaktualneših BIO in Future Architecture Platform (FAP) .. Foto: Klemen Ilovar

In, kakšen je vaš odgovor?
Številka dve. Moj odgovor je, da v današnjem času vzgajati, pripravljati ljudi samo za poklic, je narobe. V prihodnosti se bo slojevitost arhitektovega delovanja še bolj povečala.

Ste lahko konkretnejši?
Arhitekt ni samo projektant zgradb, lahko je tudi urbanist, politik, aktivist, scenograf, pisec, teoretik, kustos, muzealec. Deluje povsod, kjer gre za oblikovanje tridimenzionalnih prostorov, kar lahko razvije z različnimi tehnikami; od risbe, moduliranja, besedila, pisanja, videa, filma. Sodobna institucija izobraževanja bi morala biti vse to, in ne samo ex katedra, ampak tudi laboratorij, tudi ekosistem in tudi gverila. Zato smo na razstavi tudi predstavili Smer B in Sobo 25, pa Piranske dneve, BIO in platformo Future Architecture, saj vse te prakse arhitekturnega izobraževanja kažejo, kam se lahko izobraževanje razvija, prihodnjemu diplomantu pa omogoča širok spekter znanj in izkušenj, da bo lahko deloval in kot arhitekt s svojo avtoriteto spremenil sodobno družbo.

Vi poučujete tudi na londonski šoli AA – Architectural Association School of Architecture. Kako drugačen pristop ima ta šola od ljubljanske?

Arhitekturna intervencija: Prenova atrija Gimnazije Poljane v Ljubljani, ki so jo zasnovali v skupini Svet vmes. Foto: Matevž Paternoster
Arhitekturna intervencija: Prenova atrija Gimnazije Poljane v Ljubljani, ki so jo zasnovali v skupini Svet vmes. Foto: Matevž Paternoster

Prva povezava med AA-jem in Fakulteto za arhitekturo se je zgodila v začetku 70. let, ko so bili študentje del gibanja Gverila ter Sobe 25 in so začeli komunicirati s študenti iz Londona. Gre za samosprožitveni princip, da se dve šoli povezujeta preko študentov. Kakšna je povezava med fakultetama, pa bi odgovoril, da nikakršna. AA je šola, ki je zelo posebna. Je zasebna šola, z drugačno tradicijo. Je v anglosaškem okolju, ki je spet popolnoma drugačno, je v Londonu, ki je metropolitansko območje, in je globalna šola. Te primerjave ne moremo potegniti. AA je znan po raziskovanju, ki se mu sodobno reče Design Driven reasearch (oblikovanje, ki ga vodi raziskovanje). Tudi določene fakultete v Evropi, kot so Politehnična fakulteta v Milanu, tehnična univerza Delft na Nizozemskem in Aarhusu, ki obstajajo znotraj fakultet in imajo raziskovanje kot del učnega programa.

Študentski protesti leta 1968 v Parizu, Beogradu in Ljubljani so skupino študentov profesorja Edvarda Ravnikarja spodbudili k temu, da je znotraj fakultetnega kurikuluma in kampusa razglasila avtonomijo. Na fakulteti so študenti zasedli Sobo 25 z
Študentski protesti leta 1968 v Parizu, Beogradu in Ljubljani so skupino študentov profesorja Edvarda Ravnikarja spodbudili k temu, da je znotraj fakultetnega kurikuluma in kampusa razglasila avtonomijo. Na fakulteti so študenti zasedli Sobo 25 z "dogodki" – filmskimi večeri, zabavami, posterji aktov in radikalnimi izjavami. Zunaj fakultete so "dogodki" postali "protesti" in "hepeningi". Foto: Klemen Ilovar

Dejali ste, da bi Ravnikarjeva Smer B, ki je delovala le dve leti (1961–1963), lahko vplivala na samo šolo. Kakšna bi bila danes slovenska arhitektura, če bi se ta smer ohranila?
To je čista špekulacija.

No, seveda.
Mi smo gledali Ravnikarja bolj kot izjemno zanimivega in provokativnega pedagoga, in ne toliko kot vrhunskega arhitekta. To je bil človek, ki je stalno dvomil. Da je lahko vzpostavil nekaj novega, je moral prejšnje destabilizirati. Ravnikarjeva šola za arhitekturo ni zamrznjeno in samozadovoljno stanje in lahko se vprašamo, ali je to današnja šola. Če bi se Ravnikarjeva šola nadaljevala, bi se lahko šola razvijala v testni laboratorij. Smer B je bila skorajda matematični analogni logoritem, ki bi se lahko razvijal v digitalnega veliko prej kot na drugih šolah. Oblikovala je grafične oblikovalce, industrijske in modne oblikovalce, filmarje.

Protagonisti te smeri so bili med drugim Niko Kralj, Saša J. Mächtig, Jože Brumen, Vladimir Mušič, Vojteh Ravnikar in Edo Ravnikar ml., pa Janez Berdajs, in celo Elza Budau, avtorica številnih besedil slovenskih popevk. Bi bili vsi ti posamezniki danes to, kar so, ali je bila vse skupaj le koincidenca neke res dobre generacije?
Mislim, da ne bi bili. Menim, da je bil način dela v Smeri B, ki je dejansko stimuliral študenta v raziskovanje, tisti, ki mu je vsadil to željo po eksperimentiranju, kar se navezuje tudi na inovacije in na pogum po preizkušanju novega. Če malo preskočim, pa je druga ugotovitev ta, da imajo izredno pomembno vlogo za fakulteto, kot jo poznamo danes, Piranski dnevi v drugi polovici 80. let in prvi polovici 90. Zakaj? Ustoličili so določena merila, po katerih se na šoli še danes vrednoti kakovost posameznega arhitekturnega dela. To, kar je bilo pred 30 leti novo in sveže, ali je tako še danes? Poleg tega je bil leta 1992 podpisan ustanovni akt Akademije Jožeta Plečnika. Izobraževalne institucije, ki bi bila pendant fakulteti za arhitekturo. Do tega ni prišlo, saj je fakulteta posrkala protagoniste te nove akademije vase. Postali so profesorji.

Smer B

Obravnavano obdobje: 1961–1963
Lokacija: Fakulteta za arhitekturo
Študenti: 101
Pobudnik: Edvard Ravnikar
Protagonisti: Elza Budau, Daša Cunja, Marjan Gašperšič, Marjana Kosec, Majda Kregar, Jernej Kraigher, Saša J. Mächtig, Edo Ravnikar ml., Vojteh Ravnikar, Peter Skalar, Bibijana Štok in Mojca Vogelnik in drugi (študenti), Majda Dobravec, Jože Brumen, Vladimir Mušič, Svetozar Križaj, Janez Berdajs, Niko Kralj (pedagogi)

Eden izmed predmetov Smeri B je bil Osnovni likovni tečaj, ko so si študenti sami zastavljali naloge. Njihov vadbeni poligon je bil prazen kvadrat s stranico 20 cm. Na njegovo zadnjo stran je vsak študent zapisal (geometrično) načelo razdelitve kvadrata. Nastale kompozicije temeljijo zgolj na matematiki. Zveni kot zelo dolgočasen postopek, vendar vaja ni enaka vaji: en sam okvir – kvadrat z različnimi geometričnimi vzorci – se spremeni v široko paleto 3D-oblik. Tako sta nastala tudi znak za Ljubljansko banko in Šumi bombone. Foto: Klemen Ilovar
Eden izmed predmetov Smeri B je bil Osnovni likovni tečaj, ko so si študenti sami zastavljali naloge. Njihov vadbeni poligon je bil prazen kvadrat s stranico 20 cm. Na njegovo zadnjo stran je vsak študent zapisal (geometrično) načelo razdelitve kvadrata. Nastale kompozicije temeljijo zgolj na matematiki. Zveni kot zelo dolgočasen postopek, vendar vaja ni enaka vaji: en sam okvir – kvadrat z različnimi geometričnimi vzorci – se spremeni v široko paleto 3D-oblik. Tako sta nastala tudi znak za Ljubljansko banko in Šumi bombone. Foto: Klemen Ilovar

Ustanovitelji so bili Vojteh Ravnikar, Janez Koželj, Aleš Vodopivec, Andrej Hausky in Zlata Bela.
Profesorja sta postala Vojteh Ravnikar in Aleš Vodopivec. A zakaj je to zanimivo? Ker se ta pojav ni zgodil le v Ljubljani ali v Sloveniji, temveč se je v sredini 70. let pojavil tudi v Franciji. Arhitekturne šole so najbolj radikalne protagoniste študentskih gibanj in reform institucij iz konca 60. let posrkale vase in tako zadušile avantgardo. To je zelo zanimiva primerjava z ljubljansko šolo.

Kako pa so Piranski dnevi vplivali na današnjo šolo, kakšen aksiom študija arhitekture so postavili?

Vsakoletni seminar Piranski dnevi arhitekture (PIDA) je nastal iz sodelovanja med arhitekti in konservatorji in je bil odziv na stagnacijo Fakultete za arhitekturo. Z uglednimi mednarodnimi strokovnjaki so s pozicije ex cathedra izvajali predavanja slušateljem in vpeljali najnaprednejše in sveže prakse arhitekturnega izobraževanja tistega časa. V prvih desetih letih delovanja so poleg konference organizirali tudi razstave, študentsko razstavo, ustanovili nagrado in revijo Piranesi. Piranski dnevi arhitekture so se uveljavili kot pomemben katalizator produkcije arhitekturnega znanja v tem delu sveta. Foto: Klemen Ilovar
Vsakoletni seminar Piranski dnevi arhitekture (PIDA) je nastal iz sodelovanja med arhitekti in konservatorji in je bil odziv na stagnacijo Fakultete za arhitekturo. Z uglednimi mednarodnimi strokovnjaki so s pozicije ex cathedra izvajali predavanja slušateljem in vpeljali najnaprednejše in sveže prakse arhitekturnega izobraževanja tistega časa. V prvih desetih letih delovanja so poleg konference organizirali tudi razstave, študentsko razstavo, ustanovili nagrado in revijo Piranesi. Piranski dnevi arhitekture so se uveljavili kot pomemben katalizator produkcije arhitekturnega znanja v tem delu sveta. Foto: Klemen Ilovar

Kontekstualizacija, tradicija, kontinuiteta, identiteta – to so parametri, ki so jih Piranski dnevi ustoličili prek teh konferenc, na katerih so bili tudi tuji predavatelji in ki so še danes imanentni na fakulteti. Šola se ne spreminja, ne reagira. In to je razlika med Smerjo B in Piranskimi dnevi. Smer B je matrica, Piranski dnevi so ex katedra, ki bi, če bi šla naprej, dejansko pomenila raziskovanje. Ta laboratorij danes poteka zunaj fakultete, v muzeju MAO s platformama BIO in Future Architecture Platform (FAP), ki pa nimata več nobene povezave s samo fakulteto, kar se mi zdi zanimivo.

Bienale oblikovanja v Ljubljani (BIO), (2013, MAO) je danes laboratorij, v katerem se multidisciplinarne ekipe oblikovalcev, arhitektov in drugih udeležencev povežejo v dolgotrajnem procesu sodelovanja. Foto: Klemen Ilovar
Bienale oblikovanja v Ljubljani (BIO), (2013, MAO) je danes laboratorij, v katerem se multidisciplinarne ekipe oblikovalcev, arhitektov in drugih udeležencev povežejo v dolgotrajnem procesu sodelovanja. Foto: Klemen Ilovar

Ne razumem, v čem je težava, zakaj na fakulteti ne pride do tako želene spremembe?
To je zelo dobro vprašanje. A jaz se bolj sprašujem, kaj bi lahko bilo danes. Če zelo samokritično govorim o naši generaciji med začetkom 90. let in letom 2013, ko tudi nastane ta novi BIO in na razstavi ni več industrijskih proizvodov, ampak se promovira dejavnost produciranja novih konceptov oblikovanja, raziskave prostorov skozi delavnice.

No, tukaj vmes je naša generacija, t. i. six pack generacija (Sadar+Vuga, Bevk-Perović, Dekleva-Gregorič, Ofis, Maechtig Vrhunc, Elastik). In kaj naredimo mi? To praznino 20 let zapolnimo z ustanovitvijo arhitekturnih birojev kot ekonomskih subjektov in se ne sprašujemo o izobraževanju. Vrnemo se iz šol iz tujine, s pridobljenim znanjem in izkušnjo pa želimo projektirati in graditi. Vprašanje za novo generacijo je torej, kaj bodo naredili oni. So zadovoljni s takim načinom? Kakšne bo njihova akcija? Kakšno bo njihovo delovanje? V sobi 1 na razstavi predstavljamo tuje akademike v dialogu s slovenskimi študenti in tukaj je treba iskati snov za nove prakse arhitekture in izobraževanj.

Platforma Future Architecture (2016, MAO) ima koncept odprtega poziva, na katerem sprejmejo 25 obetavnih multidisciplinarnih ustvarjalcev, ki predstavnikom mednarodnih kulturnih institucij predstavijo svoje ideje za
Platforma Future Architecture (2016, MAO) ima koncept odprtega poziva, na katerem sprejmejo 25 obetavnih multidisciplinarnih ustvarjalcev, ki predstavnikom mednarodnih kulturnih institucij predstavijo svoje ideje za "arhitekturni projekt prihodnosti". Pri produkciji znanja ne sledi nobeni hierarhiji ali vnaprejšnji določenosti, kar je sicer tipična značilnost akademskih institucij. Izbrane ideje in projekte pa pomaga uresničitvi v okviru pristojnosti partnerskih institucij, pri čemer združuje vse vrste in velikosti kulturnih akterjev. Foto: Klemen Ilovar

Niste mi še čisto odgovorili na vprašanje, zakaj na fakulteti ne pride do tega premika?
Bom odgovoril kot analog: tako kot je Ravnikar, ki je kot predstojnik ustanovil Smer B, tako bi lahko danes ali v prihodnosti, neki novi predstojnik naredil neki novi korak.

O. K., razumem medklic. Je pa zanimivo, da je razstava edu.arh zasnovana in postavljena za MAO, neodvisno od fakultete ste pa kljub temu imeli nadzor same fakultete, kar je poverila Vasi J. Peroviću. So imeli kakšne pripombe?
Glede vsebine in postavitve ne. Pogovarjali smo se le o imenu. Predlagal sem še enega, a na koncu se nam je zdela različica edu.arh, tudi zato, ker, ko ga izrečeš, ni Edvard, ampak "eduarh", ostane ta humoristično fonetična referenca, da je med eduarhom in Edvardom (Ravnikarjem) obstaja konotacija.

Vprašanje, ki bi ga morala verjetno postaviti na začetku, pa vendarle, kako dobri so naši diplomanti arhitekture?
Produkcija ljubljanske fakultete je dobra in primerljiva z evropskimi institucijami, vprašanje pa je, ali ima kot institucija dovolj velik "učinek" in vpliv znotraj tega prostora kot tudi v primerjavi z drugimi fakultetami za arhitekturo.

Ga ima?
Odgovor naj ostane vprašanje.

MAO: edu.arh je razstava o praksah arhitekturnega izobraževanja danes