Knjiga je izšla januarja letos pri londonski založbi Pluto Press. Foto: MMC RTV SLO
Knjiga je izšla januarja letos pri londonski založbi Pluto Press. Foto: MMC RTV SLO

Izraelska okupacija palestinskih ozemelj (in sirske Golanske planote) traja že 54 let, zadnjih nekaj desetletij, vsaj od sredine devetdesetih let, pa se kot rešitev "konflikta" (len in politično motiviran evfemizem za izraelsko kolonizacijo in okupacijo Palestine) med Izraelom in Palestinci poudarja oblikovanje palestinske države na 22 odstotkih nekdanjega ozemlja celotne Palestine, torej na ozemlju Gaze, Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema. Da je ta možnost neuresničljiva, je poskrbel Izrael, katerega politični vrh javno govori, da nikoli ne bodo dovolili oblikovanja palestinske države, in ki je z gradnjo judovskih mest na palestinskem ozemlju z vso pripadajočo cestno in varnostno infrastrukturo popolnoma ohromil Palestince in razkosal zasedena ozemlja na posamezne nepovezane žepe, popolnoma podrejene izraelski vojski.

Kot piše Halper – in v tej oceni nikakor ni osamljen – je bila "rešitev v obliki dveh držav vedno zgolj cinično orodje za upravljanje konflikta, katerega namen ni bil nikoli konflikt resnično razrešiti". Ozemlje med reko Jordan in Sredozemskim morjem, torej palestinska ozemlja in Izrael, je pravzaprav vse od leta 1967 pod nadzorom enega režima, izraelskega, in torej v praksi že predstavlja eno samo državo, a z različnimi pravicami za različne prebivalce. "Kaže, da je edina pravična in delujoča alternativa spremeniti izraelski apartheidski režim v eno demokracijo za vse prebivalce dežele, vključno z begunci in njihovimi potomci, ki se odločijo vrniti. Rešitev v obliki ene države," pravi avtor.

Da bi problem med Izraelom in Palestinci lahko ustrezno razrešili, pa je potrebna njegova pravilna analiza. Že sama terminologija namreč lahko določa meje našega razumevanja določenega pojava. Od leta 1948, nastanka izraelske države na ozemlju Palestine, se praviloma govori o “arabsko-izraelskem" ali v ožjem smislu "izraelsko-palestinskem konfliktu". A ravno izraz "konflikt" za seboj skriva resnično, globlje dogajanje, in sicer kolonizacijo Palestine, ki jo je izvedlo sionistično gibanje, katerega vrhunec je, kot ugotavlja Halper, vladavina Izraela na ozemlju celotne dežele med reko Jordan in Sredozemskim morjem. Namesto o izraelsko-palestinskem konfliktu moramo tako govoriti o sionističnem naseljenskem kolonializmu, kar odpira pot do ugotovitve, da je na omenjenem območju potrebna dekolonizacija, ne samo konec vojaške okupacije.

Halper je ameriško-izraelski antropolog in aktivist, ki je posebej dejaven na področju izraelske politike rušenja palestinskih domov. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Halper je ameriško-izraelski antropolog in aktivist, ki je posebej dejaven na področju izraelske politike rušenja palestinskih domov. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Okupacija kot podtema kolonizacije

Kot piše Halper, je namreč paradigma o konfliktu zreducirala stoletni proces kolonialne širitve na celotnem ozemlju Palestine na omejen boj za končanje okupacije na njegovem malem delu oziroma na le 22 odstotkih. Če torej govorimo o konfliktu in okupaciji, smo osredotočeni le na Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem in Gazo, sam Izrael pa puščamo ob strani, s čimer, tako avtor, "legitimiziramo ali vsaj zanemarjamo sionistični kolonializem na veliki večini (78 odstotkih) Palestine". Okupacija je torej le podtema, ki se sicer mora obravnavati, a le kot en element veliko širše dekolonizacije naseljenske države Izrael. "Le to bo končalo 'konflikt', ne omejena palestinska suverenost na malem delu njihove dežele," piše avtor.

Halper izraze, kot je “naseljenski kolonializem", ne zgolj uporablja, temveč jih tudi razlaga. Gre za obliko kolonializma, v kateri tuji naseljenci pridejo v neko deželo zato, da bi jo prevzeli. Ne gre torej za priseljence, ampak ljudi, ki pridejo zato, da bi zamenjali avtohtono prebivalstvo, ne pa se vanj vključili ali z njim sobivali. Sionistična kolonizacija Palestine seveda ni edini tak primer, avtor med drugim spominja na evropsko zasedbo Severne in Južne Amerike, Avstralije, Nove Zelandije, delov Afrike, kitajsko zasedbo Tibeta, rusko zasedbo osrednje Azije in Sibirije. Naseljenci trdijo, da so upravičeni do ozemlja, ki so ga zasedli, da so njegovi resnični avtohtoni prebivalci oziroma da se nanj vračajo. Naseljenci bodisi ignorirajo avtohtone prebivalce bodisi jih označujejo kot nevredne bivanja na tem ozemlju, kot grožnjo, kot nekoga, s katerim je sobivanje nemogoče.

Halper v uvodu knjige priznava, da je tudi sam naseljenec. V Izrael se je namreč iz ZDA priselil leta 1973, opisuje pa se kot "protisionistični izraelski Jud, naseljenec/priseljenec iz ZDA", a kar ga najbolj določa, je, kot pravi, "kolonizator, ki zavrača". Njegova politična zavest je rasla skupaj z izraelskim apartheidom, piše, in ob zavedanju lastnega statusa kolonizatorja je bil soočen z več možnostmi, in sicer, ali naj preprosto odide, naj poskuša spremeniti izraelsko družbo ali, kar je izbral, postane nekdo, ki se skupaj s Palestinci bojuje za dekolonizacijo. Ugotovil je namreč, da lahko kot izraelski Jud svoje pravično in smiselno mesto najde v postkolonialni resničnosti, v dekolonizirani, vključujoči državi. Pri tem navaja trojni cilj. Avtohtono prebivalstvo mora povrniti suverenost, kolonialna struktura prevlade in nadzora mora biti demontirana, naseljenci sami pa morajo biti osvobojeni, morajo tudi sami postati avtohtoni oziroma biti priznani kot taki, seveda po tem, ko se odrečejo svojim privilegijem in postanejo državljani nove politične skupnosti, pri čemer pa ne bi izgubili svoje identitete, kolektivnega spomina ali simbolov.

Sorodna novica "Če bi Palestino priznali pred 10 leti, bi to nekaj pomenilo. Zdaj je to le kruta šala."

Halper pravi, da se mora vsak pristop h končanju naseljenskega kolonializma v historični Palestini začeti s sionizmom, judovskim nacionalnim gibanjem, ki je nastal iz evropskega etnonacionalizma 19. stoletja. Glavni cilj sionizma je postal judaizacija Palestine, transformacija arabske dežele v judovsko, Palestine v deželo Izrael. Judaizacija in spremljajoča dearabizacija pa sta bila in sta še vedno nasilna procesa, neizogiben izraz kolonizacije. Sionisti so se tega zavedali in to priznavali. Več kot 30 let pred nastankom Izraela, leta 1914, je bodoči izraelski premier Moše Šaret dejal: "Nismo prišli v prazno deželo, da bi jo nasledili, ampak smo prišli zasest deželo od ljudi, ki jo naseljujejo in ki jo upravljajo s svojim jezikom in divjo kulturo". Že takrat je Šaret dejal, da želijo deželo Izrael le zase.

Predlogi za izselitev Palestincev iz Palestine imajo v sionizmu osrednje mesto in dolgo zgodovino. Že Theodor Herzl, idejni oče sionizma, je v svojem dnevniku pisal, da bodo skušali pripraviti "revne prebivalce" do tega, da gredo "čez mejo tako, da jim bomo ponudili zaposlitev v prehodnih državah, v naši pa jim jo bomo odrekali". David Ben Gurion, prvi izraelski premier, je desetletje pred nastankom Izraela odkrito zagovarjal etnično čiščenje Palestincev. "Zagovarjam prisilno preselitev," je dejal leta 1938 in dodal: "V tem ne vidim ničesar nemoralnega." Njegova ideja se je približno desetletje pozneje uresničila z množičnim etničnim čiščenjem, v katerem je bilo pregnanih okoli 750.000 Palestincev, s čimer so sionisti zagotovili judovsko večino v novi državi. Če so predstavljali Palestinci še leta 1947 okoli 67 odstotkov prebivalcev ozemlja, na katerem je nato nastal Izrael, so predstavljali le leto pozneje med 11 in 13 odstotkov prebivalstva na tem ozemlju, izgnanim Palestincem pa Izrael do danes ne dovoljuje vrnitve. A ta dogodek, ki mu Palestinci rečejo nakba oziroma katastrofa, je zgolj vrhunec procesa sionistične kolonizacije, ki se je začel že v osemdesetih letih 19. stoletja, spominja Halper.

Sorodna novica Ilan Pappe: Ideja Izraela

Ne reforma, ampak popolna transformacija

Potrebna je torej dekolonizacija, kar pa, kot opozarja avtor, ni preprosta stvar. Ne gre zgolj za reformo obstoječih političnih, gospodarskih in družbenih struktur, ampak za popolno transformacijo. Nove institucije morajo zagotavljati kolektivno in individualno enakopravnost. Vsak državljan mora imeti enak dostop do zemlje in virov. Državljanske pravice in dostop do virov ne smejo biti odvisni od etnične in verske pripadnosti, kot velja danes. Potrebna je vzpostavitev nove državljanske identitete, še bolj kot to pa je potreben popolnoma nov postkolonialni odnos. Medtem ko Halper ponuja poglobljeno razumevanje dejanskega stanja na območju Izraela/Palestine in njegovega zgodovinskega nastanka, pa je to pravzaprav le nastavek za bistvo knjige, in sicer podroben načrt za dosego konkretnega političnega cilja. Pri tem predlaga zavezništvo med Palestinci, kritičnimi Izraelci in mednarodnimi zavezniki.

Glede političnega programa pa Halper ponuja desettočkovni program Kampanje za eno demokratično državo, katere soustanovitelj je. Med drugim v kampanji predlagajo vzpostavitev države kot liberalne ustavne demokracije, v kateri bi imeli vsi državljani enako volilno pravico. Kampanja zagovarja pravico palestinskih beguncev do vrnitve in gre pri tem korak naprej. Begunci in njihovi potomci bi bili namreč vsaj eno generacijo upravičeni do posebne državne pomoči, tudi v obliki t. i. pozitivne diskriminacije zaradi njihove dolgoletne travmatične izkušnje, zaradi katere so obubožani, podizobraženi in manj kvalificirani. Omenjena kampanja se posveča tudi vprašanju gospodarske pravičnosti. Tako nasprotujejo neoliberalizmu, kot cilj pa vidijo "trajnostni, pravičen ekosocializem". Halper proti koncu knjige odgovori tudi na pomisleke, ki se pogosto pojavljajo, ko se govori o možnosti vzpostavitve ene države, recimo, zakaj opustiti idejo dveh držav, če jo mednarodna skupnost sprejema, očitek, da se Judje in Arabci sovražijo in nikakor ne morejo živeti skupaj, pomislek o "palestinskem terorizmu", zahteva, da mora Izrael ostati "judovska država" in podobno.

Ideja ene same demokratične (pomemben poudarek) države na ozemlju Izraela in zasedenih palestinskih ozemelj nikakor ni nova, v eni od oblik se pojavlja že v času britanskega mandata pred ustanovitvijo Izraela. Od ideje ene države so nato odstopili tudi sami Palestinci, ko je njihova krovna organizacija PLO (Organizacija za osvoboditev Palestine) leta 1988 podprla ločeno palestinsko državo ob Izraelu, kar ta še zdaj zavrača. Sodobna razprava o eni državi pa sega vsaj v leto 1999, ko je v New York Timesu o njej pisal Edward Said. Ideja je namreč dobila nov zagon po propadu sporazumov iz Osla, sprejetih sredi devetdesetih let, ki niso prinesli rešitve problema, ampak so ga poglobili. Halperjeva nova knjiga je tako le ena v nizu del na to temo, ponuja pa kontekstualiziran, akademsko-poljuden pristop, ki se zaveda vprašanj, ki jih ta ideja odpira in nanje tudi podrobno odgovarja. Kot priznava sam avtor, pa gre za izraelsko analizo naseljenskega kolonializma, ki naj s svojo perspektivo le dopolnjuje palestinsko analizo tega pojava. "Dekoloniziranje Izraela, osvobajanje Palestine" je tako le korak na poti k prihodnji skupni analizi, meni avtor.