»Ta maček je za otroke od 3. do 90. leta, vsak lahko nekaj najde v njem, in če najde v njem svoje otroštvo, sem naredil največ, kar sem lahko,« je pred poldrugim desetletjem razmišljal Kajetan Kovič (1931–2014), pesnik in pisatelj, ki nam je dal mačka Murija. Skupaj z njim sta ga v glasbenega junaka spremenila pevka Neca Falk in skladatelj Jerko Novak. Vse tri in tudi druge ustvarjalce, ki so imeli prste zraven, da je ta črni maček postal pomemben del zgodovine naroda, je ves čas z objektivom spremljal fotograf Tone Stojko. Kanec tega je zdaj razstavljen v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Fotografsko-dokumentarna razstava, ki bo odprta do 23. januarja, je pravzaprav nekakšna uvertura v bližajoče se praznovanje 40. obletnice izdaje albuma Maček Muri in muca Maca. Tone Stojko, naš legendarni fotoreporter, ki je z Murijem povezan tudi po družinski plati, saj je poročen z Neco Falk, jo je pripravil v sodelovanju s kustosinjo Muzeja novejše zgodovine Slovenije Natašo Strlič, načrt pa je, da bi se selila tudi po drugih slovenskih mestih – podobno, kot so nekoč rekli, da seže maček Muri v vsako slovensko vas, kakor je vedro pripomnil Stojko.

Posnet v tednu dni

Trojica junakov, ki so začeli ustvarjati mačje mesto, torej Kajetan Kovič, Neca Falk in Jerko Novak, ima pravzaprav zdaj že več kot štiri desetletja dolgo zgodovino. Leta 1979 so sodelovali pri glasbeno-gledališkem projektu Zlata ladja, ki je že porušila mnoge dotlej znane kanone o glasbi za otroke, in ko so bili na gostovanju na Švedskem, so začeli razmišljati o tem, da bi lahko iz Murija, ki je v slikanici z ilustracijami Jelke Reichman izšel leta 1979, naredili še majhnega rokerskega junaka.

Kajetan Kovič je pesmim iz knjižne izdaje dodal nekaj novih in te je vzel v roke še povsem sveže diplomirani kitarist Jerko Novak. Kot je povedal v dokumentarnem filmu, ki si ga je mogoče ogledati na razstavi, ga je kmalu po diplomi doletelo povabilo na služenje vojaškega roka in je imel pravzaprav malo časa. Nihal je med dvema možnostma: da bi imel klasični koncert ali pa bi posnel mačka Murija. Odločil se je za slednjo. Še dobro, kajti s tem je poskrbel za dobro glasbeno vzgojo številnih generacij. Ali kakor je izjavil nekoč: »Prepričan sem, da človeku to, kar posluša v otroštvu, ostane za vedno.«

Leta 1984, za vselej zapisanega v spomin nekdanjih jugoslovanskih narodov kot leto olimpijskih iger v Sarajevu, se je v ljubljanskem studiu Metro že zaslišal eden najbolj prepoznavnih glasov v zgodovini slovenske glasbe, glas Nece Falk s tistimi znanimi ritmi, ki jih zna ponoviti tako rekoč vsak. Sodelujoči pri ustvarjanju legendarne kasete so bili tako dobro pripravljeni, predvsem pa Jerko Novak v tako dobri formi, je slišati v dokumentarnem filmu, da so jo posneli v pičlem tednu dni. Seveda s tehnologijo, ki je bila leta 1984 na razpolago. »Takrat ni bilo prirejanja, treba je bilo zapeti pravilno. Vsi glasbeniki, ki so bili vključeni v ta projekt, so res mojstri,« je Tone Stojko pripovedoval pred štirimi fotografijami, ki so nastale v tistem času. Na razstavi je sicer 39 fotografij, nekaj jih je posnela tudi Andreja Breznik.

Maček Muri in muca Maca ter drugi junaki iz mačjega mesta, spravljeni v kaseto z znano ovojnico s še bolj znano iztočnico Ko zapoje zvonček v uri ..., so takoj vnesli nekaj novega v glasbo za otroke, ki je bila dotlej bolj ali manj omejena na zborovsko petje; prinesli so rokovske ritme, ki so jim radi prisluhnili tudi mladi starši. »Na deset tisoče kaset so prodali takoj,« se je spominjal Stojko. Vsega skupaj je bilo po njegovih besedah prodanih 115.600 kaset ali pozneje zgoščenk. Izdelali so tudi 300 vinilnih plošč, kot izdajo za sladokusce. Različne izdaje je mogoče videti na razstavi, tudi novejše, ki jim je novo podobo izrisal slikar in ilustrator Kostja Gatnik.

Mačji Woodstock

Na razstavi potujemo z mačjo družino po koncertih, že leta 1986 na Dunaj, pa ob 15. obletnici na Ljubljanski grad, kjer je bil pravi mačji »Woodstock« s takšnim navalom ljudstva, da je nastal cel prometni kolaps. In navsezadnje v Križanke leta 2004, ko je bil Muri star 20 let, ter v Kino Šiška, ko je bil z nami 30 let in so njegovi prvi oboževalci že zdavnaj odrasli. Leta 2019, ko se fotografska zgodba konča (v pričakovanju nadaljevanja), je prestopil tudi vrata Drame in bil spet takoj – razprodan, kakor je trenutke nizala kustosinja Nataša Strlič.

Brezčasna mačja glasba je postala del obveznega repertoarja otrok, njihovih staršev in starih staršev. Tako se Neca Falk spominja klica iz Škofje Loke z željo, da bi tudi pri njih pripravili mačji koncert. Ko so se pogovarjali o uri, je kot ponavadi predlagala popoldansko, nakar je dobila odgovor, da je lahko ura primerna tudi za odrasle, saj so si naročili koncert kar zase. Ko so prišli s pesmimi do konca, so zahtevali še. Ja, saj ni več, kaj pa naj zdaj, je v zraku obviselo vprašanje. Vse še enkrat, je našla odgovor mačjih ritmov željna publika.

Kater Muri & Kätzhen Matzi

V novem tisočletju je Muri prestopil jezikovne meje in se predstavil kot Kater Muri & Kätzhen Matzi in Mury The Cat & Matzie-Catsie, a ne povsem brez ovir. Te niso bile jezikovne, kajti oba prevoda sta zelo dobra, kakor ju je ocenil tudi sam avtor Kajetan Kovič, ampak bistveno bolj tehnične narave. Izvirni posnetek je bil še vedno na traku, za katerega pa praktično ni bilo mogoče najti (brezhibno delujočega) magnetofona. Poleg tega je trak tudi že načel zob časa, kakor radi rečemo, in na koncu so ugotovili, da bi ga morda lahko rešili, če bi ga »malo zapekli v pečici«. Tako se s trakom vred sprehodimo v kuhinjo Nece Falk, kjer ne srečamo mačkov, pač pa grlico, ki je z družino že leta in leta. Koluta s trakom je res vtaknila v pečico, ogreto na 50 stopinj, in parkrat obrnila … Maček Muri in muca Maca sta danes seveda digitalizirana.

Neca Falk je tudi rdeča nit življenja tega mačjega junaka in njegove prijateljice, brez nje si sploh ne moremo predstavljati mačjega mesta in njegovih prebivalcev. In čeprav je pesmi že tolikokrat zapela, še vedno najde način, da jih drugače interpretira. Seveda ima tudi Tone Stojko do projekta poseben odnos: »Mislim, da je to ena najlepših glasbenih pripovedi, ki je zapovrh primerna od treh do 90 let, kot je rekel Kajetan. Zdaj bi lahko starost tudi dvignili. To je zgodba, ki nima konca. S temi pesmimi so zrasle generacije in jih še naprej božajo.«

Prav na to, da navdušenje nad njimi ne pojenja, spomni razstava in navsezadnje dejstvo, da si ljudje še vedno želijo kupiti zgoščenko. Kot je napovedal Stojko, jo nameravajo izdati tudi ob 40. obletnici, najbrž pa bo to zadnji ponatis, kajti ta medij bo počasi poniknil v zgodovino. Toda maček Muri gre v tok s časom in bo še naprej živel v »oblakih« oziroma na spletnih platformah, podobno, kot se na puhastih blazinah v sen zazibajo »muce bele, muce črne, muce zlate in srebrne« in z njimi vred njihovi zvesti poslušalci. In njihovi starši.