Foto: Staš Rudolf
Foto: Staš Rudolf

Pred kratkim so v skupini izdali nov album, naslovili so ga Clearness (Čistost), obsega pa osem skladb. "Žanrsko je album težko umestiti, ampak je bližje fusionu ali progresivnemu rocku s primesmi džeza kot pa klasičnemu džezu ali etno džezu, kar je po moje tudi bistvena razlika v primerjavi s prejšnjimi albumi," je ob izdaji zapisal Jonatan Horvat.

Z naslovom poudarjajo temelje svojega samosvojega ustvarjanja, to so spontanost, neobremenjenost, nenačrtovanost, prosto pretakanje zamisli. "Nismo klasični džezerji, daleč od tega. Mogoče smo se sami z imenom preveč definirali v začetku, a za nas ni omejitev, in razmišljamo kar se da široko," pravi Rodež.

Kot še pravi, so šele po veliko ustvarjene glasbe ugotovili oziroma so jim drugi povedali, da jih preveva "nek melos, rahlo melanholičen, ki je značilen za Pomurje."

Album je spletno dosegljiv na tej povezavi.

Skupino poleg Rodeža sestavljajo še Dejan Berden (klavir in synth), Tadej Kampl (električni bas in kontrabas) in Miran Celec (bobni in perkusije).

Njihov prvenec džeZZva je slovensko glasbeno prizorišče osvojil leta 2014. Uvrščen je bil med dvajset najboljših slovenskih plošč po izboru glasbenih urednikov RTV Slovenija. Izdali so tudi posnetek koncerta s Skritega dvorišča v Murski Soboti z naslovom Live From The Hidden Courtyard (2016). Leta 2018 je izšel album Sintur. Julija 2019 so nastopili na uglednem francoskem džerzovskem festivalu Jazz à Vienne. Leta 2020 so bili prejemniki plakete za pomembne kulturne dosežke v zadnjih dveh letih, ki jo ob kulturnem prazniku podeljuje Mestna občina Murska Sobota.

V živo jim je mogoče prisluhniti v Ljubljani v četrtek, 23. februarja, v Dagari v organizaciji Etno kluba Zlati zob in nato še v domači Murski Soboti, kjer bodo 17. marca v Gledališču Park Murska Sobota predstavljali novi album.

Vabljeni k branju pogovora.

Naslovnica albuma Čistost.
Naslovnica albuma Čistost.

Kako in kdaj se je našla in ustanovila zasedba džeZZva?
Vse skupaj je bilo zelo nenamensko, zelo nenačrtovano. Vsi, ki sodelujemo v skupini, smo se poznali od prej, v različnih zasedbah smo delali skupaj. Za nastanek pa je bilo ključno, ko je leta 2010 ena izmed mojih znank praznovala jubilej. In ker je vedela, da se ukvarjam z glasbo, me je vprašala, ali morda poznam kakšno zasedbo, ki bi na njeni zabavi preigravala standarde. Tudi sama se ljubiteljsko ukvarja s petjem, in mi je rekla, da bi želela kaj zapeti. Rekel sem, da imam skupino.

Poklical sem Mojmirja Wolfa, takratnega kontrabasista, Mirana Celca, bobnarja, in Dejana Berdena, pianista. Bi šli v to priložnostno zadevo? In seveda smo bili vsi za. Pripravili smo repertoar in šli igrat. In takrat se je v bistvu začelo, mislili smo, da je enkraten nastop, ampak smo imeli občutek, da bi se znalo v tej zasedbi še kaj zgoditi. Pozneje smo se začeli dobivati, igrali še nekaj časa te standarde, ampak smo zelo hitro videli, da nas to ne zanima, niti enega izmed nas. Da ima vsak kup nekih svojih idej, ki smo jih želeli preleviti v glasbo, in smo kar hitro začeli delati svojo glasbo – neobremenjeno.

Kaj za vas pomeni ustvarjati neobremenjeno? Zunaj bremen tega, kar se dogaja v džezu, kakšni so trendi?
Problem danes v glasbi, pa ne samo v glasbi, je to, da se ogromno vsega reciklira. Vzame se že obstoječe, neki hit, dodajo se kakšne stvari, in nastane nova uspešnica. S svojim delom želimo poudariti, da je pač treba dati svoj prispevek, nekaj svojega, ne samo jemati nečesa že obstoječega in potem razvijati svoje stvari na podlagi že znanega. Želimo ustvarjati svojo glasbo – ne zanima nas, ali je ta glasba mogoče komu ali čemu podobna, ampak je predvsem naša.

Foto: Matej Fišer
Foto: Matej Fišer

Ste se poznali prav zaradi džeza oz. ali ste že prej vsi igrali džez? Kakšno je bilo glasbeno zaledje, iz katerega ste začeli ustvarjati?
Prihajamo iz zelo različnih vetrov. Pianist Dejan iz klasične glasbe, bobnar Miran iz klasičnega fusion džeza, takratni basist Mojmir pa bolj iz folk voda, pred leti pa se nam je pridružil sedanji basist Tadej Kampl, ki s svojim igranjem pokriva zelo širok glasbeni spekter. Sam izhajam bolj iz bluza in me vleče v raziskovanje zvoka. Čisto iz različnih segmentov smo prišli, ampak smo nekako videli, da se ti segmenti skupaj spajajo v neko fino celoto.

Razmišljamo o tem, kaj delamo kot o glasbi, ne glede na to, ali je to funk, džez, folk, rock, brez težav vključimo tudi kakšen rokerski del, tudi kakšen abstrakten del, kakšen del popa, tako da predvsem razmišljamo kot o glasbi, glasba je glasba brez nekih omejitev. Takoj ko zdaj rečeš ameriški džez, si zelo omejen, dejansko pa konec koncev nismo klasični džezerji, daleč od tega. Mogoče smo se sami z imenom preveč definirali v začetku, a za nas ni omejitev in razmišljamo, kar se da široko.

Kdaj je bil pravi čas za prvi album?
Prvi album smo izdali leta 2014, s tem se nismo posebej ukvarjali, v določenem trenutku je bobnar Miran začel vztrajati pri tem, da posnamemo album. Rezerviral je termin oziroma se dogovoril s snemalcem. Tudi to je bilo zelo nenačrtovano, čeprav smo videli, da je nujno potrebno. Od takrat naprej se nam je na neki način malo odprl trg oziroma nas je trg zaznal in tudi nekateri mediji, koncertni organizatorji in podobni. Prioriteta nam je bila vedno ustvarjanje svoje glasbe, manj pa izdaja albumov.

Delamo na področju glasbe in na koncu hočeš tudi oziroma želiš tudi v kakšen evro to obrniti. To mogoče malo zmanjka. Pa si včasih misliš, pa zakaj? Sami in s pomočjo sponzorjev financiramo izdaje, vseeno pa na koncu, ne glede na pogoje, ostane tista želja po tem, da uresničiš idejo, rineš naprej, da pride spet do nekega izdelka – to je resnično poseben občutek. Svet se spreminja, ampak komur nekaj pomeni to, kar dela, se najbrž drži tega. Ni vse samo podjetništvo, četudi se včasih zdi.

Veliko tega odzvanja tudi na zadnjem albumu. Kako se je oblikovala ideja, ustvariti najnovejši album okrog pojma Čistosti?
V bistvu vnaprej nismo nikoli delali nekih konceptov. Dejstvo je, da izhajamo iz Pomurja, s panonske ravnice, to smo tudi pozneje sami komaj ugotovili oziroma so nam drugi povedali, da imamo neki melos, rahlo melanholičen, ki je značilen za Pomurje. Namensko se s tem nismo ukvarjali, ampak se je verjetno zgodilo, in ko smo začeli delati tale zadnji album, smo videli, da se vse skupaj vrti, celo naše delo, okoli nekega dejansko čistega, neobremenjenega pristopa do glasbe. In to se nam zdi pomembno. Vsi smo danes z marsičim obremenjeni. Mi smo si na ravni glasbe dovolili svobodo.

Delamo to, kar želimo, to, kar nam ustreza, to, kar čutimo, za tem tudi stojimo, pa ni nujno, da je to vsakomur všeč, ni nujno, da je to najboljše, ni nujno, da je ne vem kaj, je pa to naša glasba. In v tem kontekstu se nam je tudi ta naslov zdel zanimiv. Zdaj, po dvanajstih letih dela, smo nekako zaokrožili obdobje. Koncept se je mogoče zgodil pozneje, potem ko smo album naredili oziroma zložili skupaj skladbe, ki smo jih posneli.

Je podobno z naslovi? Se zgodijo pozneje, ko so skladbe končane?
Da, tudi z naslovi se kaj posebej ne ukvarjamo. Vedno razmislimo, da ni nekaj čisto mimo, poskušamo ujeti nekaj, še sami mogoče ne vemo kaj, ampak očitno nam ta način uspeva.

Kako nastajajo skladbe? In kakšen odnos imate do igranja priredb, glede na to, da ste rekli, kako tuje vam je ustvarjati v polju kakršne koli reciklaže?
Glavna avtorja sva pianist Dejan in jaz, glavnina oziroma praktično vse je avtorsko naše, razen v začetku smo uvrstili na album nekaj predelav prekmurskih ljudskih skladb. Pozneje smo se temu izognili. Na zadnjem albumu je eno od skladb prispeval tudi Tadej Kampel, naš sedanji basist, delno je pri eni skladbi sodeloval tudi bobnar Miran Celec. Gre pa za to, da prinesemo osnovno zgodbo o skladbi, ki jo pa potem seveda aranžmajsko dodelamo na vajah.

Tega ne delamo na ta način, da bi kaj dosti filozofirali z besedami, kako in kaj, ampak preprosto iščemo neke smernice, ker vidimo, čutimo, da se tista skladba se torej odvija v pravo smer. Dejan prinese napisano skladbo, s temami, z vsemi stvarmi. Jaz pa imam svoje skladbe v glavi, a nimam ničesar zapisano. Na vajah odigram neke dele, pa poskušam povedati, poskušam preliti svoje občutke, iz domišljije jih prenesti na druge in od tam usmerjati ideje.

Ena od skladb z novega albuma, imenuje se So Easy, je izhajala iz Miranovega ritma, ki ga je na vajah spontano začel igrati in je bilo hitro zelo zanimivo. Dejan (pianist) se je obesil na tisti ritem, in v trenutku so se zgodile določene harmonije, ki so tudi ostale takšne, kot so zdaj na albumu. Iz tega dejansko izhaja ta naša čistost.

Džezva na snemanju albuma zasedbe džeZZva. Foto: Marjan Vaupotič
Džezva na snemanju albuma zasedbe džeZZva. Foto: Marjan Vaupotič

Je na nastopih poudarek tudi na improvizaciji?
Do že posnetih skladb pristopamo dokaj odprto. To ne pomeni, da bodo takšne ali pa točno takšne zvenele tudi v živo, ne obremenjujemo se s tem, če koga vmes kam odnese, v kakšnem delu skladbe gremo tudi nekam drugam, tako da iz tega tudi sledi, da zaupamo sami sebi in svojim izkušnjam, da si to dovolimo.

Kako pogosto nastopate? Ali vsi člani zasedbe živite od glasbe?
Jaz sem edini, ki ne živim od glasbe, vsi drugi praktično živijo od glasbe, Dejan občasno poučuje. Tudi tu smo si dovolili svobodo, nismo se ujeli v nujo nekih koncertov v vseh mogočih prostorih, ki so na razpolago v Sloveniji. Ukvarjamo se z glasbo, ki v komercialnem smislu ni ne vem kako strašansko zanimiva, vsaj pri nas ne, kar pomeni tudi, da ni strašno dosti prostorov, kjer bi igrali. In smo raje stopili korak nazaj, in merimo na dobre stvari, pa si raje organiziramo kakšno manjšo turnejico ali v Franciji, Avstriji ali po Balkanu, kot pa da skačemo iz kluba v klub.

Tako ali tako je največje veselje oz. naše izhodišče pri ustvarjanju glasbe dejansko to: če bo kdor koli poslušal naš album čez deset, dvajset let in rekel "super muzika", je to to. No, po vsej verjetnosti ljudje zaznavajo to našo iskrenost v glasbi in nas tudi očitno pač na ta način cenijo. To je po mojem mnenju največ, kar lahko dosežeš, ne glede na to, koliko nastopaš, kje nastopaš ali kako prideš skozi kakšna sita organizatorjev.