Vsak od teh materinskih likov v filmu dobi premišljeno, večplastno obravnavo, ki ga ne reducira na razosebljen stereotip. Otvoritveni film letošnjega beneškega festivala morda ne premore ludistične subverzivnosti avtorjevih zgodnjih del, a se bo gotovo izkazal za polnokrven zaznamek v almodovarskem kanonu.
Če je drama Vzporedni materi na prvi pogled videti kot režiserjevo vračanje k vedno istemu izviru navdiha, pa se da to formulirati tudi na drugačen način: Almodóvarjeva najnovejša melodrama, eksplozija barv in čustev, je ekstrakt fascinacij, ki umetnika spremljajo že vse življenje. Tokrat je teme, ki so postale njegov zaščitni znak, zasidral politični kontekst sodobne Španije, države, ki se še vedno spopada s travmo pobojev civilistov v času državljanske vojne. (Več kot sto tisoč ljudi je uradno še vedno pogrešanih. Politična levica se zavzema za izkopavanja množičnih grobišč v imenu "sprave", desnica pa se upira "odpiranju starih ran".)
Če Almodóvar velja za glasnika marginaliziranih, je na neki način samoumevno, da se je tokrat zavzel ne samo za mame zunaj predalčka konvencionalne partnerske zveze, ampak tudi za glasove nasilno utišanih žrtev falangistov; v tem pogledu sta Vzporedni materi dva filma v enem.
Sledijo manjši kvarniki v povezavi z zapletom filma.
Napačno bi bilo sklepati, da scenarij z žanrskim obrazcem otrok, zamenjanih pri rojstvu, računa na šok ali presenečenje gledalca; "preobrat" telegrafira že od daleč. "Vzporedni materi" iz naslova, v nasprotju s pravimi vzporednicami, združuje usodna točka preseka: v porodnišnici sta se znašli na isti dan. Janis (Penélope Cruz) je sklenila zagrabiti morda zadnjo priložnost, da postane mama, čeprav sta se z otrokovim očetom zato razšla. Navsezadnje sta bili samohranilki že njena mama in babica, zato je ne skrbi, da nalogi ne bi bila kos. Samohranilka bo tudi 17-letna Ana (Milena Smit), ki pa nenačrtovano materinstvo pričakuje z veliko večjim strahom in negotovostjo, saj še ni prebolela nedavne travme. Čeprav žensk razen rojstnega dne njunih hčerk ne povezuje prav veliko, se med njima splete prijateljstvo, ki se bo nadaljevalo tudi zunaj bolnišničnih zidov. Ana se mora s svojo malo Anito znajti bolj ali manj sama, Janis pa – z novorojenko Cecilio pod roko – uspe uravnavati dvojno življenje mame in uspešne modne fotografinje.
Že uvodnih kadrih smo izvedeli, da je Janis na čelu lokalne pobude za izkopavanje množičnega grobišča v njeni rodni vasi; domačini bi radi umorjenim svojcem vsaj po 80 letih priredili dostojen pogreb. Vodja izkopavanj, Arturo (Israel Elejalde), je tudi tisti poročeni moški, s katerim je Janis zanosila. Ko se njune poti razidejo, film "pozabi" tudi na temo grobišč, dokler se ta na samem koncu ne zlije z rdečo nitjo razkrivanja družinskih skrivnosti in sprave. Pri tem se Almodóvar ne ustraši izrazite političnosti: prek lika Ane, ki je premlada, da bi jo zares zanimala usoda pradedkov, ostro obsodi apolitičnost, še posebej v času ponovnega vzpona fašizma.
Prav tako ni naključje, da Anina mama, gledališka igralka Teresa (Aitana Sánchez-Gijón), v gledališču uprizarja dramo Doña Rosita la soltera, zadnje gledališko delo, ki ga je na oder postavil Federico García Lorca, preden je tudi sam tragično končal v neoznačenem grobu. Didaktično? Morda, a iskanje ravnovesja prav na robu je režiserjev zaščitni znak.
Naj vas včasih skoraj telenovelsko sentimentalni zapleti ne zmedejo: Almodóvarjevi filmi so skoraj brez izjeme hvalnica moči žensk (še Diorjeva majica, ki jo nosi Janis, razglaša: We Should All Be Feminists), saj so ga, kot je že večkrat povedal, vzgajale in oblikovale v najzgodnejših letih. Melodrama je njegovo orožje v boju proti heteronormativnosti mainstreamovske kulture.
Če je režiserjeva identiteta v polju kvirovskega filma torej tesno povezana z njegovim odnosom do žensk, pa v Vzporednih materah to sporočilo dvigne na univerzalno raven: vdove, hčerke, samohranilke in druge pripadnice "plemena" so tiste, ki pred pozabo rešujejo kolektivni spomin naroda, ki so vezivo družinske in nacionalne skupnosti.
Po vizualni plati film dosega avtorjev visoki standard: vsi njegovi stalni sodelavci, od scenografa Antxóna Gómeza do direktorja fotografije Joséja Luisa Alcaina, kot dobro naoljen stroj ostrijo čustveno moč pripovedi. Neoporečna kompozicija kadrov, rigorozna geometričnost, prepoznavni manirizem in razkošje barv – vsi "stalni osumljenci" so prisotni; svojevrsten slogovni asketizem gre z roko v roki z ekscesnostjo.
Penélope Cruz, ki je svoje največje vloge ustvarila prav pod Almodóvarjevim okriljem, ima očitno v njegovih filmih prostor in svobodo, da poišče najranljivejšo srčico svojih likov – in Janis ni pri tem nobena izjema. Igralka bi utegnila ponoviti lanski dosežek Antonia Banderasa, oskarjevsko nominacijo. (Za najboljšo žensko vlogo so jo že nagradili na beneškem festivalu.)
Roko na srce: Vzporedni materi ne dosega veličine avtobiografske Bolečine in slave, enega mojih najljubših filmov leta 2019, je pa vešč izdelek avtorja, ki zna čustvene arhetipe preliti v osupljive vizualne podobe bolje kot kateri koli njegov vrstnik. Bolj na mestu bi bila primerjava z Douglasom Sirkom ali njegovim nemškim učencem, R. W. Fassbinderjem.
Ocena: 4+
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje