Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve trosi nebuloze, namesto da bi s Hrvaško odšlo pred Meddržavno sodišče!

Te dni so se slovenski ribiči za rešitev svojih težav s hrvaškimi kaznimi obrnili na še najvišjo in zadnjo pravosodno instanco. 

Slovenski ribiči, ki od Hrvaške dobivajo kazni za ribolov v Piranskem zalivu, so se namreč, potem ko so izčrpali vse pravne možnosti za pritožbo na Hrvaškem, obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.

Hrvaški organi namreč slovenskim ribičem še vedno zaračunavajo kazni za ribolov na območju v Piranskem zalivu, ki je po arbitražni razsodbi pripadlo Sloveniji.

Hrvaška razsodbe ne priznava in vztraja pri meji v zalivu po sredinski črti. Ne glede na spor pa je Slovenija pristala, da Hrvaška postane del schengenskega območja.

Čeprav so tudi vidni politiki - na primer zunanja ministrica Tanja Fajon - še pred leti zagotavljali, da tega ne bodo dopustili.

Ampak zarečenega kruha se v politiki največ poje.

Ribiči so zato sedaj se na ESČP obrnili, ker so na Hrvaškem izčrpali vse pravne možnosti, vključno z njihovim ustavnim sodiščem.

Hrvaške sodbe jih močno bremenijo, tudi psihično, kazni prejemajo vsakodnevno, je povedal koprski ribič Matjaž Radin.

Slovenska država ribičem v skladu z zakonom o uveljavitvi arbitražne razsodbe financira pravno pomoč, pri postopku pred ESČP-jem pa, kot poudarjajo viri na zunanjem ministrstvu (MZEZ), ne sodeluje.

schengenribarjenjemejapiranski.jpg

Pojasnili so, da Slovenija kot država pri vlaganju tožb na ESČP niti ne more sodelovati, saj bi se sodišče v tem primeru zagotovo razglasilo za nepristojno za zadevo.

Kot je pojasnil koprski ribič Matjaž Radin, od ESČP-ja še niso prejeli nobenega obvestila o tem, ali bodo tožbe ribičev na sodišču v Strasbourgu vzeli v obravnavo.

Viri na MZEZ-u so sicer nedavno menili, da bo na ESČP-ju, če bodo zadevo vzeli v obravnavo, verjetno glavno vprašanje, kje je ribič lovil.

Če bi sodniki pritožbam ribičev ugodili, bi sodišče v Strasbourgu na neki način legitimiralo arbitražno razsodbo, so prepričani diplomati.

Tožb ribičev je ogromno, ker ločeni postopki tečejo za vsako kazen, ki jo ribiči dobijo. Radin je dejal, da je kazni toliko, da jih sploh ne štejejo več.

Toda to sodišče v Strasbourgu je dejansko pristojno za reševanje zadev s področja človekovih pravic - spor o tem, kje poteka meja, pa je meddržavni spor, ne pa spor zaradi človekovih pravic.

Če bo sodišče v Strasbourgu tožbe sprejelo v obravnavo, bi lahko zadeve združilo in nato sprejelo pilotno razsodbo, kot je to storilo v primeru varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke oziroma t. i. zadevi Ališić.

Vstop Hrvaške v schengensko območje sprememb za ribiče ni prinesel, saj od hrvaških organov kazni dobivajo zaradi protizakonitega prehoda meje in nedovoljene gospodarske dejavnosti.

Viri na slovenskem zunanjem ministrstvu ob tem opozarjajo, da Hrvaška, ki javno poudarja, da je treba predvsem reševati praktična vprašanja ljudi, še naprej dosledno izvaja jurisdikcijo nad polovico Piranskega zaliva, morda tudi v upanju, da bi lahko kdaj v prihodnosti dokazala, da je to ves čas počela.

Vsi dosedanji poskusi, da bi kljub nesoglasju med Slovenijo in Hrvaško glede uveljavitve arbitražne razsodbe, rešili vprašanje ribolova v Piranskem zalivu oziroma probleme ribičev, so bili neuspešni.

Za slovensko stran bi bil sprejemljiv dogovor v okviru sporazuma o maloobmejnem prometu in sodelovanju (Sops), a Hrvaška na to ne pristaja.

Prav tako po pa navedbah neimenovanih virov lani ni želela, da bi se iz uredbe EU-ja o ribolovu umaknila navedba v zvezi z arbitražo, ki bi rešila problem ribičev.

sioltanjafajon.jpg

Pri tem pa se zastavlja drugo vprašanje - zakaj se Slovenija in Hrvaška ne obrneta skupaj na edino še preostalo mednarodno sodno instanco, ki bi lahko dokončno rešila spor.

Skratka - zastavlja se vprašanje, zakaj se pred zadnjo pravno instanco borijo slovenski ribiči, ne pa slovenska in hrvaška država, ki sta najbolj odgovorni za to, da spor sploh obstaja?

Zakaj je glavno vprašanje, kot pravijo na MZEZ, kje je ribič lovil, pa še to pred napačnim sosdiščem, ne pa, ali arbitražna razsodba velja ali ne - pred pravim sodiščem?

V Insajderju smo že pojasniki, da je to mogoče storiti s postopkom pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) v Haagu.

Od pristopjnih organiv Slovenije in Hrvaške smo tudi zahtevali, da se opredelijo do tega predloga.

Iz slovenskega ministrstva za zunanje in evropske zadeve so nam odgovorili tako:

»Meja med Slovenijo in Hrvaško je natančno določena z arbitražno razsodbo z dne 29. 6. 2017 in je za obe strani zavezujoča in dokončna. Slovenija je razsodbo že implementirala v nacionalno zakonodajo. Meja na morju je z arbitražno razsodbo natančno določena, na kopnem pa se lahko državi - v okviru demarkacijske komisije - dogovorita o morebitnih prilagoditvah mejne črte z namenom, da bo le-ta potekala bolj življenjsko za prebivalce z obeh strani meje. Slovenija je Hrvaško že večkrat pozvala k pogovorom o tej temi. Enostranska odločitev Hrvaške, da zavrača arbitražno razsodbo, je v nasprotju z mednarodnim pravom. Slovenija je vedno izrazila pripravljenost za nadaljevanje pogovorov o uresničitvi arbitražne razsodbe in ne išče novih pravnih poti za uresničitev arbitražne razsodbe. Svoje aktivosti usmerja v implementacijo obstoječe arbitražne razsodbe.«

Res je, da je o tem, ali arbitražna sodba velja ali ne, svojo sodbo podalo tudi samo Arbitražno sodišče (da velja) in da se je o tem po drugi strani (obratno, da ne velja) odločil hrvaški Sabor, prav tako pa je nesporno, da o tem vprašanju med državama obstaja odprt spor.

Zanikati, da spor obstaja, pomeni potiskati glavo v pesek. Takšna nojevska politika lahko vodi le do zamrznitve spora in do njegovega izbruha v bolj akutni fazi enkrat v prihodnosti.

Slovensko ministrstvo odgovarja, da ne išče pravnih poti za uresničitev arbitražne razsodbe, toda to sploh ni odgovor na vprašanje, ki smo ga zastavili.

Namesto da bi nam odgovorilo na zastavljeno vprašanje, nam je MZEZ odgovorilo s puhlicami in nebulozami.

Tako pa se zunanje politike ne da voditi. Oziroma - se da, a s tragičnimi rezultati.

Pravo vprašanje je - zakaj Slovenija ne prizna, da spor s Hrvaško kljub arbitražni razsodbi obstaja in zakaj tega spora ne reši, skupaj s Hrvaško, pred za te spore pristojnim sodiščem?

Če bi bilo to nemogoče - bi nam MZEZ zagotovo odgovorilo in navedlo te razloge. A takšnih strokovnih razlogov - očitno ni!

Ker MZEZ vztraja pri napačni opredelitvi problema - da gre le za uresničitev sodbe - pa seveda ne more doseči niti rešitev tega spora. In slovenski ribiči ostajajo v pasti.

In že danes ta spor predstavlja izjemno veliko obremenitev za slovenske ribiče, zato bi si morali obe državi, še zlasti pa Slovenija, prizadeati, da to zgodbo in ta tleči, nevaren mednarodni spor zaključita.

Če bi sodniki pritožbam ribičev ugodili, bi sodišče v Strasbourgu na nek način legitimiralo arbitražno razsodbo. https://t.co/vqfKOdh4qc

— Primorske novice (@PrimorskeNovice) March 14, 2023

Odgovor slovenskega ministrstva za zunanje in evropske zadeve pa na to na žalost ne kaže. 

Skupno reševanje spora med Slovenijo in Hrvaško pa bi bilo v tem trenutku, ko se nevarnosti konfliktov v svetu zaostrujejo pomembno tudi za regijo in svet.

Besedičenje slovenskih in hrvaških diplomatov o miru in mednarodnem pravu ter o na pravilih zasnovanem redu ne bi bilo samo del priložnostnih govorov brez prave vsebine, pač pa bi postalo del prakse in rešitev, ki bi bile vzgled tudi za celotno regijo, Evropo in svet.

Slovenija in Hrvaška, ki sta naslednicam nekdanje Jugoslavije s svojim sporom o meji in vrsto enostranskih dejanj dali slab vzgled bi ta vtis popravili s praktičnim primerom in prikazom, kako je zares potrebno na pravilen način, z diplomacijo in dogovorno, reševati mednarodne spore.

Znano je tudi, da nihče ne mopre biti sodnik v lastnem primeru in na to se očitno vsaj posredno sklicuje Hrvaška, ki zavrača arbitražno razsodbo, čeprav je sodba v resnici (vsaj za organe Slovenije) veljavna in v skladu z mednarodnim pravom.

Države, še posebej tiste, ki visoko cenijo pravo pa imajo v mednarodni skupnosti tudi orodja za mirno reševanje sporov.

Najpomembnejša institucija, ki služi za reševanje takšnih sporov je zagotovo Meddržavno sodišče v Haagu (International Court of Justice - ICJ).

Na tem primeru lahko tudi lepo vidimo, kam je pripeljalo dosedanje preigravanje slovenske diplomacije s Hrvaško. V slepo ulico. Zato je posredovanje sodišča še toliko pomembneje.

Državi se obnašata neresno, skoraj otročje, kot ob prepiru za lopatko in kanglico v peskovniku. Vsaka trdi svoje, kakor da bi lahko obstajali dve resnici hkrati.

Slovenija tako trdi – idejo je zagovarjal svetovalec predsednika vlade za zunanjo politiko Vojko Volk – da je Hrvaška s svojim vstopom v schengensko območje pritrdila arbitražni razsodbi.

A to se v resnici sploh ni zgodilo, kar dokazuje hrvaška izjava.

Slovenska meja s Hrvaško zato – ostaja sporna.

Situacija je ob tem absurdna in nevarna. Ena država trdi, da spora ni, ker arbitražna razsodba velja, druga pa, da je neveljavna, ker so zaradi kršitev Slovenije (nedovoljenega pogovora na relaciji sodnik Sekolec- agentka MZZ Drenikova) najprej odstopili od arbitražne pogodbe in nato izstopili iz arbitražnega postopka.

Medtem spor zastruplja odnose med državama. Izgubljajo ljudje, odnosi so občasno slabši, najbolj zagrenjeni pa so slovenski ribiči, ki si ne upajo čez polovico Piranskega zaliva.

Uničevanje ribištva pomeni konec panoge, ki morda za Slovenijo ni več zelo gospodarsko pomembna, a pomeni konec dela pomembne pomorske tradicije Slovencev in slabo vpliva na turizem, saj slovenska obmorska mesta izgubljajo svojo tradicionalno podobo, del katere so seveda tudi ribiči.

Naslednji korak je zato logičen, a se ga nobena slovenska vlada še vedno ni domislila. Kar je res presenetljivo.

Obe državi morata SKUPAJ pred Meddržavno sodišče v Haagu!

Slovenija je pred tem Hrvaško tožila pred sodiščem v EU v Luksemburgu, toda neuspešno, ker se je sodišče razglasilo za nepristojno za spor.

Povsem drugače pa bi bilo v postopku pred Meddržavnim sodiščem. 

V tem primeru bi bilo za reševanje spora in za začetek postopka potrebno soglasje Slovenije in Hrvaške, da se spor reši s pomočjo sodne odločbe ICJ.

Če Hrvaška na to potezo Slovenije ne bi pristala, pa bi se sama znašla v zunanjepolitični in diplomatski defenzivi.

Videti bi bilo, da si Hrvaška ne želi reševati spora po pravni poti, to pa bi Sloveniji dalo zaslombo in temelj za druge diplomatske poteze.

Žal pa slovenska diplomacija znova vztraja - na napačni poti.

Kakšno pa je vaše mnenje o tem vprašanju?

Svoje mnenje nam lahko poveste tudi v zgornji anketi!

Morda bo pri odločitvi pomagalo tudi slovenskim diplomatom...