Novice Svet24

Po tistem, ko je Tajvan obiskala predsednica predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi, je Kitajska začela vojaške vaje okoli otoka. Te vključujejo tudi uporabo pravega streliva dolgega dosega v vodah in zračnem prostoru okoli Tajvana.

Profimedia

Gre za največje vojaške vaje Kitajske v vodah Tajvana, ki naj bi trajale do nedelje opoldne, je poročala kitajska državna televizija CCTV. Vaje na nekaterih območjih potekajo vsega 20 kilometrov od tajvanske obale.

Ob tem so se oglasili tudi zunanji ministri Združenja držav jugovzhodne Azije (Asean), ki so obe strani pozvali k skrajni zadržanosti in opozorili na tveganje, da se razmere sprevržejo v »odprte konflikte« z nepredvidljivimi posledicami.

Profimedia

Obrambno ministrstvo Tajvana je medtem Kitajski očitalo, da je namenoma izbrala območja in obseg vojaških vaj, da bi kršila status quo Tajvana in spodkopavala regionalni mir.

Skratka, gre za odgovor na obisk Pelosijeve v torek in sredo na Tajvanu. Njen obisk je Peking močno razburil – označili so ga za »izjemno nevarno delovanje Združenih držav Amerike na Tajvanu«. To je sicer bil najvišji obisk ameriškega politika na Tajvanu v zadnjih 25 letih po obisku takratnega predsednika predstavniškega doma kongresa, republikanca Newta Gingricha.

Profimedia

Nagajanje Clintonu z manjšim negativnim vplivom

Je mogoče primerjati njegov obisk s tistim Pelosijeve? Po besedah dr. Uroša Lipuščka, nekdanjega dopisnika RTV Slovenija iz Združenih držav Amerike in Kitajske, je v Gingrichevem primeru šlo bolj za nagajanje takratnemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu, »ampak odnosi med Združenimi državami Amerike in Kitajsko so takrat bili v fazi zbliževanja. Konec koncev se je Clintonova administracija takrat zavzela za vključitev Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo. Takrat je šlo za nek notranjepolitični spor znotraj Združenih držav Amerike; Gingrich je bil republikanec na skrajni desni, medtem ko je Clinton bil demokrat. Skratka, šlo je za notranjo potezo, ki ni imela tako negativnega vpliva na mednarodne odnose, kot ga bo imel obisk Nancy Pelosi. Gre za to, da Bidnova administracija nadaljuje s pritiski in zaostrovanjem predvsem gospodarskega sodelovanja s Kitajsko – napovedujejo celo uvedbo določenih novih gospodarskih sankcij proti Kitajski, še posebej na področju visokih tehnologij in čipov. Kitajska je v zadnjem času zelo jasno postavila rdečo črto, ki je ne sme prestopiti nihče od najvišjih ameriških državnikov«, torej obiskati Tajvana, »ker bi s tem grobo prekršil sporazum o eni Kitajski, ki sta ga zgradila predsednik Richard Nixon in Mao Cetung 1972. leta. Obisk Pelosijeve na Tajvanu pomeni ne samo kršitev tega sporazuma, ampak doslej najbolj opazen odmik od njega in podporo tistim silam na Tajvanu, ki se zavzemajo za neodvisnost, kar pa bo Kitajska preprečila z vsemi silami, neglede na ceno«.

Strateška dvoumnost in dvojna igra

Po priznanju Ljudske Republike Kitajske kot edine predstavnice Kitajske v Združenih narodih Združene države Amerike niso bili zelo jasne, ali bodo v primeru kitajskega napada Tajvan branile ali ne, izpostavi Lipušček, čemur pravi »strateška dvoumnost«. »Predsednik Biden je v zadnjih mesecih že trikrat napovedal, da bodo Združene države Amerike branile Tajvan, če ga bo napadla Kitajska, vendar so to v Beli hiši vsakič demantirali, češ da Združene države Amerike še vedno sledijo politiki, ki so jo začrtali 1972. leta. Celo Nancy Pelosi je med pogajanji na Tajvanu izjavila, da Združene države Amerike ne spreminjajo politike do Tajvana, kar pomeni, da vsaj na teoretični ravni ostajajo pri formuli ene Kitajske, vendarle pa posredno spodbujanje sil, ki se zavzemajo za neodvisnost Tajvana, dokazuje, da Američani igrajo dvojno igro«.

Ne bodo popuščali

Po besedah sogovornika bi bilo iluzorno pričakovati, da bo nekaj mesecev pred 20. kongresom kitajske komunistične partije, na katerem naj bi predsednik Ljudske Republike Kitajske Xi Jinping dobil že tretji mandat, Kitajska pripravljena popuščati. »Popuščanje bi imelo velike, daljnosežne posledice, ne samo za položaj Xi Jinpinga, ampak tudi za položaj kitajske komunistične partije v družbi. To pomeni, da Kitajska v nobenem primeru ne bo popustila, kar dokazujejo tudi vojaške vaje,« pojasni Lipušček in doda, da je vprašanje, kako bodo reagirali Američani.  

Spopad po Lipuščkovih besedah nikakor ni v interesu niti Kitajske niti Združenih držav Amerike, sploh če upoštevamo vpletenost Bidnove administracije v vojno v Ukrajini. Po njegovi oceni želijo Kitajci, kot že rečeno, z vojaškimi vajami pokazati, da so pripravljeni na vse, »čez to črto pa ne bodo šli«. Upa torej, da se bo klima po vajah po določenem času začela ohlajati, vendar pa bodo odnosi ostali zelo napeti tudi v prihodnosti – ne vidi namreč možnosti, da bi prišlo do normalizacije odnosov med gospodarsko najmočnejšima državama na svetu. Kot je dejal, so v tem trenutku odnosi med državama na najnižji točki po korejski vojni.

Manevrski prostor Tajvana je majhen. »Politiki enoglasno podpirajo Združene države Amerike. Vsi Tajvanci kljub temu niso bili navdušeni, da je Pelosijeva Tajvan obiskala na tako provokativen način in izzivala potencialni spopad s Kitajsko. Največji tajvanski časopis je ob njenem prihodu objavil na primer anketo, ki pravi, da samo 38 odstotkov Tajvance podpira njen obisk, kar 61 odstotkov pa jih je proti, saj da njen obisk ne bo prinesel bistvenih rezultatov, ampak bo resno poslabšal varnostno situacijo Tajvana in odnose s Kitajsko.«

Sestavni del Kitajske

Je Tajvan v resnici del Kitajskega ozemlja? »Absolutno. Tajvan je sestavni del Kitajske, kar so 1972. leta priznali tudi Američani,« pove Lipušček in ponovi, da so tistega leta Američani prekinili diplomatske odnose s Tajvanom in jih vzpostavili z Ljudsko Republiko Kitajsko; Tajvanu je takrat prenehalo članstvo v organizaciji Združenih narodov, njegovo mesto pa je zasedla Ljudska Republika Kitajska. Tudi mednarodna skupnost priznava politiko ene Kitajske, pristavi. »Notranje vprašanje pa je, na kakšen način bo ali je Tajvan vključen v Kitajsko državo, saj je Tajvan de facto neodvisna država, de jure pa ni. Zato tudi ni član raznih mednarodnih organizacij, ker mu to preprečuje Kitajska.« Slednja ima v svojem dolgoročnem načrtu »miroljubno združitev Tajvana, poudarjajo pa, da bodo, če do te ne bo prišlo, posegli po vseh možnostih, ki jih imajo, da bo prišlo do združitve«.

Po besedah Lipuščka bi lahko do združevanja prišlo že po naslednjih predsedniških volitvah na Tajvanu, »če bo zmagal kandidat stranke Kvomintang. Omenjena stranka namreč je bolj naklonjena pomirjevanju in političnemu ter gospodarskemu združevanju z Ljudsko Republiko Kitajsko, kot pa so trenutne tajvanske oblasti«.

Kdor kontrolira Tajvan, kontrolira Južnokitajsko morje

Kot pojasni Lipušček, je Tajvan strateško izredno pomemben otok, saj preko Južnokitajskega morja poteka trgovina, ki znaša več kot šest ali sedem tisoč milijard ameriških dolarjev na leto. »To je tudi plovna pot do Japonske in naprej. Kitajska preko Južnokitajskega morja uvaža in izvaža 80 odstotkov svojih dobrin in večino nafte. Tajvan je osrednja točka tega dela. Kdor kontrolira Tajvan, kontrolira praktično celotno Južnokitajsko morje.«

Pomemben pa je tudi zgodovinski vidik: »Kitajska si namreč prizadeva za združitev vseh tistih pokrajin in ozemelj, ki so nekdaj pripadale Srednjemu kraljestvu v času pred nastopom evropskega kolonializma, ki je za dobro stoletje bistveno oslabil Kitajsko.« Ob tem Lipušček poudari, da nobena kitajska država, ne glede na ideološko opredelitev, ne bo odstopila od tega, da bi v njenem okvirju bil tudi Tajvan.

Zakaj pa je pomemben za Združene države Amerike? Sogovornik znova izpostavi strateški vidik in doda, da v Washingtonu vidijo Kitajsko »kot osrednjo grožnjo ameriški politiki in svetovnemu vodstvu v tem stoletju«.

Bobo

Šibka točka so čipi

Lipušček izpostavi tudi, da je Tajvan eden od največjih proizvajalcev mikročipov na svetu. Kitajska pokupi dve tretjini teh čipov; odkupijo tudi 60 odstotkov celotne ameriške proizvodnje čipov. Ker se zavedajo, da je to njihova zelo šibka točka, so začeli na Kitajskem pospešeno graditi lastne tovarne za proizvodnjo čipov, ki bodo začele obratovati v nekaj letih – v svojem načrtu imajo, da bi v prihodnjih petih letih 40 do 50 odstotkov potreb po čipih krili s čipi iz lastne proizvodnje. »Na Tajvanu obratuje na primer tovarna TSMC, ki je največji svetovni proizvajalec čipov. Ta tovarna proizvaja najbolj sofisticirane čipe, ki so velikosti pod pet nanometrov in ki se uporabljajo v elektroniki, vojaški industriji, telekomunikacijah itd.. To je strateško najbolj pomembna elektronska prvina, v tem pogledu pa je Kitajska zelo odvisna od tajvanske proizvodnje. Če bi prišlo do kakršnegakoli vojaškega spopada, bi bila kitajska industrija zaradi pomanjkanja čipov ohromljena. Zaradi tega Kitajci nikakor ne bodo posegli po sili. Do tega bi prišlo le v primeru, če bi Tajvan poskušal razglasiti neodvisnost.« Tovarne čipov na Tajvanu so tako po oceni sogovornika največja posredna obramba pred morebitno kitajsko vojaško intervencijo.

Američani si po drugi strani prizadevajo, da bi proizvodnjo čipov, ki temelji na njihovi tehnologiji, preselili v Združene države Amerike. Kot pove Lipušček, omenjena tovarna tam že gradi dva obrata. Skratka, prizadevajo si, da bi to visoko tehnologijo, ki so jo izvozili, dobili nazaj. »Bidnova administracija je pred dnevi lansirala nov program subvencije za obnovo proizvodnje čipov v Združenih državah Amerike, ki bo težak kar 52 milijard dolarjev. Prizadevajo si, da bi v praktično nekaj letih postali najpomembnejši proizvajalec čipov na svetu, zdaj so to Tajvanci, Južnokorejci ter deloma Japonci in Evropejci. To bi bila zelo pomembna pridobitev za Američane in oslabitev za Kitajce, saj na področju čipov za njimi zaostajajo približno tri do pet let.«

Splošna atomska vojna

Pa bi republikanci, če bi bili na čelu Združenih držav Amerike, ravnali kaj drugače? Lipušček meni, da to ni jasno, izpostavi pa izjave Henryja Kissingerja, nekdanjega ameriškega državnega sekretarja iz vrst republikanske stranke, ki je bil arhitekt sporazumov z Ljudsko Republiko Kitajsko leta 1972. Kissinger opozarja, da morajo Združene države Amerike biti fleksibilne in ohraniti dialog s Kitajsko, da ne bi prišlo do spopada »med tema dvema najpomembnejšima vojaškima in predvsem gospodarskima velesilama, ker bi to lahko bilo pogubno za ves svet, saj bi se lahko končalo s splošno atomsko vojno. Upajmo, da ima Kissinger v Washingtonu še kaj besede,« zaključi Lipušček.