Dominik Bagola, Prekmurec, ki ga navdihuje pisanje za srce in dušo: "Nočem pisati puhlic zgolj zato, da bi ugajal"

Njegove prve skladbe so bile klavirske balade. Iz tega je Dominik Bagola izpeljal umetniško ime. "Balladero kot tisti, ki piše, igra in poje balade. Potem so hitro prišle tudi bolj dinamične, pop in rockovske skladbe, ki tudi po desetletju prednjačijo v mojem ustvarjanju, čeprav se še zmeraj najraje prepustim pisanju počasnejših, bolj intimnih melodij," pravi Bagola. Balladero se je vmes prijel in (bo) ostal: "Meni je všeč, saj deluje preprosto in zapomljivo. Tudi na koncertih v tujini imena ni bilo potrebno posebej pojasnjevati. Obenem pa pri nas spominja še na priljubljen, vsem znan posladek (smeh)."

V enem od intervjujev smo lahko prebrali, da še vedno hranite svojo risbo iz otroštva, na kateri piše: Ko bom velik, bom pianist. Kaj bi danes dejali fantiču, ki je to napisal?

Rekel bi mu bravo. Da je navkljub vsem oviram, ki so se pojavile na poti, uresničil ta zapis. Čeprav ne čisto tako, kot si je zamislil v tistih rosnih letih, ko je bila na sporedu klasika in je pridno vadil Bacha, Mozarta in skladbe drugih skladateljskih velikanov. Mogoče bi bilo takrat bolj natančno zapisati: "Ko bom velik, bom glasbenik" ... ali pa (klavirski) kantavtor. Vsekakor pa ta fantič nikoli ni opustil svoje ljubezni do glasbe. "Zdaj po treh albumih in več kot trideset izdanih skladbah, ki se vrtijo na radijskih postajah, po številnih koncertih in nekaterih mejnikih, ki so se mi nekdaj zdeli nedosegljivi, sem temu fantiču predvsem hvaležen."

Malo bi se mu pa tudi opravičil za razne zablode in ovinke, po katerih sva jadrala do tega, kar je bilo že vseskozi na dlani.

"A če je v življenju pomembna predvsem pot, do cilja najbrž ni dobro priti prehitro."

Če bi šel zdaj na novo narisat to risbo, bi jo spremljal stavek: "Ko bom velik, bom le to, kar sem." Kot je rekel David Bowie, je staranje čudovit proces, v katerem postajaš oseba, kakršna bi moral biti že vselej. To, da ostanemo zvesti svojim (otroškim) sanjam, je zelo pomembno. Tudi če se ne izide takoj čisto vse tako, kot smo si zamislili. Ta fantič zato še vedno vztraja, ustvarja in predvsem hodi svojo pot.

Neon Srce je naslov novega albuma, ki je kot – vsi vaši naslovi in besedila – zelo povedno. Kaj v naš glasbeni prostor prinaša Neon Srce?

Najprej hvala za kompliment. Naslovi in besedila se mi zdijo vsaj tako pomembni, kot je glasba sama in ne nazadnje je pomembno tudi "prav" nasloviti tako celovito delo, kot je dolgometražni album. Tretji nosi zelo kontrasten naslov. Neon kot energija in element svetlobe, bleščavosti, razsvetljenosti, tudi privlačnosti, srce pa kot emocija in tisto, kar je osnovni gradnik vse umetnosti, glasbe in čutnega ustvarjanja nasploh. Posebnost tega albuma je, da je nastajal v precej daljšem obdobju kot njegova predhodnika (Perfect You in Club Deuce).

"Po očetovi nenadni smrti leta 2018 sem v predal pospravil že en v celoti zasnovan album demo posnetkov, nato pa se lotil pisanja na novo."

Po Še živim, eksistencialno naravnanem duetu z Jadranko Juras (za katerega sem porabil pol leta, od pisanja orkestracije do celotne produkcije) in baladni Ponesi me, ki sta bili "hommage" očetovemu življenju, se je moje pisanje premaknilo v bolj udarne rockovske in pop skladbe. Ker po smrti potrebujemo kontrast življenja. Nato so hitro sledili še drugi singli Drugačen svet, Najina, Potujem, Marelice in Toplo. Tudi sicer se je vzporedno dogajalo veliko drugih "glasbenih svetov".

Od simfoničnih nastopov (gostovanje z orkestrom SMO) do Popevke. Ko sem se posedel nazaj za klavir, sem potreboval nekaj časa, da se je izkristalizirala smer tretjega albuma, ki me je ponesel na doslej najbolj zanimivo zvočno popotovanje. Verjamem, da bo ta zvočna pestrost nagovorila tudi poslušalce, album je res razgiban in nemonoton. Vsaka skladba prinaša novo zgodbo, album pa na nek način kaže tudi nove smeri mojega ustvarjanja. Pri tem bi izpostavil predvsem skladbo Verjet, ki bo kot nosilni singel izšla pred izidom albuma.

Na albumu sodelujejo tudi izjemni tuji glasbeniki, denimo italijanski kitarist Lorenzo Corti in eden najbolj znanih angleških studijskih bobnarjev Ash Soan. Diši po (ponovnem) skoku v tujino?

Skoki v tujino so bili že sestavni del ustvarjanja plošče, vendar pa je to prvi moj album, ki bo v celoti odpet v slovenščini, čeprav je nastajal na dveh celinah (od Ljubljane do Münchna, Berlina in Miamija). Včasih sem se bolj obremenjeval s tem, da je za nastope v tujini potrebna angleščina, ki pa je v zadnjem času nekako naravno odpadla. Trenutno se posvečam predvsem domačemu občinstvu in zelo lepo mi je igrati doma.

"Obenem spoznavam, da jezik ni nujno meja, bolj je pomembno, koliko sebe in kako iskreno se 'izliješ' na glasbeno platno."

Sem pa vesel, da sem s svojim odrskim in studijskim udejstvovanjem v tujini dobil veliko dragocenih stikov in tudi ohranil prijatelje ter sodelovanja. Znova sva se producentsko ujela s kitaristom nemške superskupine Reamonn, Uwejem Bossertom, ki se nam bo najbrž pridružil tudi na koncertu v Cankarjevem domu.

Lorenzo Corti z mano sodeluje že od prvega albuma Club Deuce, ki sva ga zasnovala s producentom Bobbyjem MacIntyrejem, ki je sodeloval tudi pri tem albumu. Vesel pa sem tudi sodelovanja z izjemnim Ashem Soanom, ki se je odzval vabilu in posnel bobne za Marelice, ki so se uvrstile na seznam lanskih 50 najbolj predvajanih na Val 202. Nekaj skladb je posnel tudi odlični nemški bobnar Florian "Flo" Schanze. A izpostavil bi tudi številne domače odlične glasbenike in producente. Ploščo krasijo Jadranka Juras, Žan Serčič, Peter Dekleva, Martin Štibernik, Teo Collori, Jani Moder, Anže Langus Petrovič, Enos Kugler, Ana Šimenc, Denis Horvat, Miha Koren, David Morgan, Jernej Kržič, Katja Sever Kržič, Kristijan Krajnčan, Bilka Peršič, Danijel Bogataj, Robert Jukič, Branko Brezavšček, Lana Petrovič, Urban Zotel in Jože Bogolin. Upam, da nisem koga pozabil, druščina je res za eno konkretno omizje (smeh). Nekaj njih pa se mi bo pridružilo tudi na odru Linhartove dvorane v Cankarjevem domu, česar se zelo veselim.

Po dveh izvrstno sprejetih albumih Club Deuce in Perfect You ustvarjalec napoveduje izid tretjega z naslovom Neon Srce, ki ga bo predstavil v Cankarjevem domu, v nedeljo, 16. aprila.

Besedila so osebno izpovedna in družbeno angažirana. Kaj lahko najdemo v njih? Kaj vas navdihuje?

Navdihuje me napisati nekaj, kar lahko zazveni tako, da se vtisne v čas, dušo in srce. Osebna izpovednost je vedno tudi samoterapevtska, obenem pa mislim, da je skoraj nemogoče biti "neoseben", če si ustvarjalec oz. pisec skladb. Da namreč nekaj zares zazveni, moraš v to zares dati tudi del sebe.

Družbena angažiranost je pri meni potopljena v bolj skrite tančice "med vrsticami", saj ne pišem zares političnih songov. Jih je pa nekaj nastalo kot odziv na aktualne družbene problematike, recimo moja najbolj prepoznavna skladba Zlati časi, ki je nastajala med finančno krizo. Na tem albumu pa je odziv na vse, kar se dogaja okoli nas, skladba Drugačen svet. Sam predvsem nočem pisati puhlic zgolj zato, da bi ugajal. Mislim pa, da lahko v Balladerovih skladbah vsak najde nekaj zase.

"Od strasti, topline, radosti in ljubezni, do hrepenenja, iskanja smisla, prevpraševanja sveta, v katerem živimo. Pa vse do zabave in kančka humorja."

Navsezadnje se ne smemo jemati tako resno, da ne bi ob ustvarjanju tudi uživali. Če sklenem, me navdihuje življenje in iskanje užitkov v trenutkih, ki ostanejo za zmeraj. Ponavadi se to zgodi v dobri družbi, med dobrimi ljudmi. Ali v dvoje, ko se prepustimo vsemu lepemu, kar je okoli nas, če znamo pogledati in prisluhniti. Iz oči v oči.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord