Prvi libertarni predsednik v sodobni zgodovini Javier Milei dela to kar je obljubil. Ustvarja vitko državo in ruši postulate okorelega socializma, ki je Argentino popeljal na pot od ene najbogatejših držav na svetu, do statusa države tretjega sveta, z ničvredno valuto. Začel je pri klestenju ministrstev, svoj najbolj razvpiti obljubi.
Milei je v nedeljo popoldne v Casa Rosadi predstavil svoj kabinet. Število resorjev je prepolovil – v nasprotju s prejšnjo vlado je bilo namesto 18 novih ministrov le devet, slovestnost pa je prvič v zgodovini slovesnost potekala za zaprtimi vrati – brez novinarjev in brez prenosa v živo, saj je Milei povedal, da oblikovanje izvršilne oblasti ne sme biti ceremonija, kot v kraljevinah in socialističnih diktaturah. Drastično zmanjšanje je bil glavni predlog njegove volilne platforme, znane kot “načrt motorne žage”.
“Ne teptajte me”
V nedeljo je imel Milei improvizirani govor na balkonu Casa Rosada. Njegovi privrženci so izbruhnili v krike in z njim prepevali pesem skupine La Renga Panic Show. Trikrat je zavpil je: “Viva la libertad, carajo!” (Naj živi svoboda, hudiča)” trikrat in množica je odgovorila “Viva!”
Prižgana je bila zelena raketa in nekaj metrov stran od vrat se je videla velikanska napihljiva levja glava.
“Veste, svojo politično kariero sem zgradil na tem, da sem vedno govoril resnico, kar je imelo svojo ceno. Ampak veste, da raje povem neprijetno resnico kot udobno laž,” je dejal Milei in dobesedno ponovil svoj nedeljski govor in opozoril na težke dni pred nami.
Medtem ko je večina ljudi mahala z argentinskimi barvami bele in modre, so nekateri imeli rumene zastave Gadsden z napisom “Ne teptajte me” in podobo kače, znak libertarnega gibanja. “Milei ljudstvo je s teboj,” so vzklikali, ko se je novi predsednik ustavil bred njimi.
“Ni druge možnosti kot šok prilagoditev na nove razmere,” je dejal na stopnicah pred kongresom, potem ko je prevzel predsedniško palico in pas. Opozoril je, da se bo gospodarstvo kratkoročno poslabšalo, saj je država povsem brez denarja.
Slovenija povsem drug svet
Milei je napovedal, da bodo ključni koraki vključevali fiskalni rez v višini 5 % BDP, ki pa ga bo po njegovih besedah trpela “država in ne zasebni sektor”. Zmanjšanje števila ministrstev je le začetek. Pas bodo zategovali po vsej javni upravi. Država bo velika le toliko kot mora biti in nič več, rekoč: “Država ne sme diktirati našega življenja, ampak le ščititi naše pravice.”
Kakšna osvežujoča razlika proti Sloveniji! V Sloveniji smo – najbrž izključno za generiranje služb zasluženim borcem propadle koalicije KUL in politkomisarjem stranke Levica – na začetku mandata zvišali na 20, s čimer smo postali evropski resorski rekorderji, kar je za državo z dvema milijonoma prebivalcev res svojevrsten dosežek. Seveda za ta mogočen stroj, ki smo ga davkoplačevalci tudi izdatno finančno podprli, nismo dobili nič boljših javnih storitev – kvečjemu slabše. O razpadu sistema vseh državnih podsistemov nam viri poročajo praktično iz vseh por, kamor se je zažrla Golobova Gen-I upravna hobotnica. Na začetku so sicer absurdno trdili, da nas več ministrstev ne bo stalo več denarja, potem pa je ministrica za javno upravo sama priznala, da je eden od rebalansov proračuna bil namenjen izključno za hranjenje lačnih KUL ust.
Ko je Golobu tekla voda v grlo, po zanj pogubnem pričanju Bobnarjeve in je – v lažnem prepričanju, da pravosodje pri nas celo deluje – razmišljal, da se mu čas izteka, našel svojega notranjega Mileija in obljubil nižanje ministrstev na 12. A je obljubo prelomil takoj na naslednjem koalicijskem sestanku, kjer so mu partnerji povedali, da svojih uličarjev pač ne morejo spustiti nazaj na ulico, saj bi tako odnesli tudi Goloba samega.
Politik, ki razume, da ni dobri bog neosocializma
Razlika med novim argentinskim predsednikom in slovensko levo oblastjo, ki nam vlada je vnebovpijoča. Videti je, da Golobova vlada fiskus – v katerega vlagamo vsi – dojema kot plen, ki si ga je potrebno razdeliti, pri tem pa v zameno dati le socialistične krilatice brez prave vsebine. Milei razume, da fiskus ni vreča denarja, ki je padla iz neba, ampak trdo delo več milijonov ljudi, ki so vse svoje življenje več kot polovico svojega dohodka dali v upravljanje državi za t. i. skupno dobro. Razume, da je potrebno to vrečo najprej manjšati in denar vrniti tistim, ki so ga zaslužili, s tistim kar pa ostane, pa ravnati kar se da gospodarno in učinkovito.
Sodobne neosocialistične vlade, ki so preplavile tudi zahodne države se obnašajo kot monarhije v poznem 19. stoletju. Kot da jim davkoplačevalski denar pripada po načelu jus sanguinis, se pravi po nekakšnem kvazi krvnem pravu, davkoplačevalci pa smo njihovi podložniki, saj so oni od boga poslani, da upravljajo z našim premoženjem, mi pa bi denar itak – prosto po Golobu – “zapravljali za neumnosti”. Milei je prvi sodobni politik, ki je s to prakso prekinil in jasno povedal, da je politik le uradnik, ne pa predstavnik božje elite. Po stoletju keynesianske politike smo dobili prvega političnega predstavnika avstrijske ekonomske šole, ki bo “z motorno žago” požagal vse postulate sodobnega ekonomskega socializma.
Mitja Iršič