Na balkonih Tarbule in Afre, čakajoč na dogodek, ki ga ni bilo. Ali pa je bil. Itak je kmalu izpuhtel, kot pri gluhem telefonu, ko pride že do petega v vrsti.

Za dobrimi konji se je dvigoval prah. In tudi padel je. Prahu ni bilo možno dvigniti umetno. Lahko si govoril, govoričil, ogovarjal, nakladal, leta in leta stal s tablo »Za koliko milijonov nemških mark so me ogoljufali« ali morda celo uporabil telefon. Njegov kratki kabel te je kmalu zategoval (če nisi dobil pričakovanega odziva)  – ali bi si ga zvezal okrog vratu ali pa se končno sprijaznil, da nimaš več možnosti, da širiš svojo dogmo.

Sedaj imaš čud(ež)ni klik. V deželi čud(ež)nih ljudi.

V času SARS-a sem živela na Kitajskem – prvič videla ljudi z maskami na ulicah, oborožene sile na vhodu študentskega naselja, ki so preprečevale izhode, splošno paniko med ljudmi, v medijih… Sem morda kompetentna, da pišem o epidemiji, vzrokih in rešitvah zanjo, cepljenju – za ali proti?

Ko pomislim na vse tiste, ki so večino časa v laboratorijih, tiste, katerih moč uma je zavita v formule, knjige in  znanstvene razprave, si odgovorim z odločnim ne. Premalo vem o tem.

Žal pa ti ne uporabljajo čud(ež)nega klika. Oni so retro.

Pa saj retro je vendar moderno, pomislim.

Instabejbe nosijo Vanske, pa ne vedo, kdo so Beastie Boys. Diorjeva verzija kultnih All stark je razprodana. Bo novi Rocky tekel v Diorkah? Poleg mišic in živalskih trupel se močno spomnim Stallonove obutve. All starke, itak.

Ok, razumem. Retro moda je in. Pa morda avti, pohištvo. Retro moč uma pa ne.

To najbolje vedo novodobne Marije Magdalene, zaprisežene enemu in edinemu stvarniku, vsemogočnemu božanstvu, Internetu. Ta ne razlikuje, enako moč daje vsem, ki ga imajo. Z njegovo pomočjo čud(ež)ni ljudje ustvarjajo čud(ež)ne svetove.  Z mondenih letališč nam sporočajo, da jih za nas skrbi in bodo takoj po objavih selfija na krilih letala poleteli in dostavili hitre teste. Silikonski vsadki v oprsju instabejb nas nagovarjajo, da jih skrbi onesnaževanje okolja in bodo svojemu malčku letos kupile kopalke iz eko materiala. Selfi s srčkom med vinogradi, v srčku na Bledu, na klopci s srčkom na Trikotni jasi… Povsod srčki. Srca pa prazna. Da o možganih ne govorimo.

Instabejbe vladajo. Usklajene do vsakega detajla z modnim dodatkom (beri otrokom) ob sebi pišejo, kako naporno je materinstvo. To jim edino verjamem! Frizura, ličila, skrben izbor oblačil za oba ali vse (tudi za moškega – sicer premočna beseda, ki bi naj ponazarjala hrast, pa izgleda bolj kot vrba žalujka), izbrano ozadje, ki sili v ospredje z dodanimi heštegi krajev, ki so in.

In čud(ež)ni ljudje lajkajo. Brez pomislekov.

Ob otrocih in splošnem življenjskem tempu zamujam z odgovorom na sms najboljši prijateljici. Popolne instabejbe pa pišejo o naporu. Kar jim verjamem je to, da je njihovim bližnjim res naporno. Gospa babi, gospodična varuška, vrba žalujka, vsem vam – moj velik lajk!

Spoštovani profesor mi je dejal, da so nekoč generacije gimnazijcev oboževale vprašanje: »Kaj misliš«? Zdajšnje se ga večinoma bojijo. Verjamem, da ga tudi ne slišijo pogosto. Ne doma, ne v šoli. Žal.

Živimo v svetu, kjer ima pesem Story of my life od One Direction 898 milijonov ogledov. Ste se vprašali, kdo vam je »prodal« zgodbo življenja? Takrat devetnajst letni fantje! Kakšno življenjsko zgodbo vendar? Kako pravilno stisniti akne? Kako zdržati na zmenku, ko te zebe v razparanih jeansih?

Paraolimpijci  zberejo manj sponzorskih sredstev kot instabejbe. Verjetno (tudi) zato, ker imajo manj lajkov njihove zlate medalje na prepotenih prsih kot pozlačene verižice na popolnih dekoltejih instabejb. Morda pa je krivo tudi to, da so mnogi paralizirani od pasu navzdol, kjer imajo mnoge prav svoj največji adut.

Lajki imajo moč. Celo takšno, da se reproducirajo. Kot instabejbe  – nekoč deklice mater, ki so v trgovskem centru City verjele, da je Esmeralda spregledala.

Instabejbe niso nujno bejbe, tudi instabejbeki so.

Instabebci pa je skupni  imenovalec zanje in za odjemalce – lajkarje, ki jim dajejo moč. In insta ni nujno Instagram. Je vse, kamor sodi gram kritičnega mišljenja (Facebook, Twitter…) in tone nepremišljenih lajkov.

Retro um(etnik)ov pa se še zmeraj ne sliši. Niti ne čuti.

Vse nas, poročene z družbenimi božanstvi vsemogočnega boga Interneta in tiste (kritično) misleče, ki njegovo visokost spoštujemo, uporabljamo njegovo znanost a ostajamo zvesti lastnim možganom, ki pred lajki precedijo informacije… vse nas čaka starost. Tudi takšna, ko ne bo več možno lulati samostojno, kaj šele stisniti lajka. Vas nič ne skrbi, v kakšni družbi živimo? Morda instabejbe in instabejbeki prav čakajo in že razmišljajo o marketinški strategiji, ko vam bodo (na intenzivni negi) za vrhunski selfi potisnile/i slamico v usta in pozirale/i ob vas… Corega? Dom za ostarele? Dormeo? DESUS?