Obglavili so ga. Pa jih je zadela strela.

Kot napeta kriminalka, politični triler ali absurdna komedija pogosto zazveni monografija Spomeniki, v kateri nam Damir Globočnik približa 30 javnih spomenikov na Slovenskem, postavljenih od sredine 19. do sredine 20. stoletja in posvečenih književnikom, glasbenikom, misijonarjem, znanstveniku, dobrotnici, svetniku, cesarju, dvema kraljema, padlim vojakom in zmagi nad nacifašizmom. Ne predstavi samo posebnosti kipov, temveč predvsem pot do njihove postavitve, pogosto tudi odstavitve ... in seveda pogosto zelo burne zaplete, ki so se zvrstili vmes.

Najrazličnejše spomenike so postavljali, da bi slavili zaslužne osebnosti ali ključne dogodke. So “odraz slovenskega narodnega, političnega, kulturnega in socialnega razvoja”, piše ddr. Damir Globočnik iz Gorenjskega muzeja. Doktor tako zgodovine kakor umetnostne zgodovine zna tudi širšemu bralstvu zanimivo približati pomembna poglavja naše zgodovine. Nanizal je že veliko monografij, nazadnje smo o njem pisali ob predlanski, posvečeni izjemnemu slikarju, ilustratorju in karikaturistu Hinku Smrekarju.

Več spomenikov je obravnaval že v knjigah Prešeren in likovna umetnost, Likovno in simbolno ter Trubarjev spomenik v Ljubljani, posvečeni po njegovi oceni najbrž najlepšemu in najkakovostnejšemu modernemu javnemu spomeniku pri nas.

“Odstranjevanje spomenikov ima namen brisanja zgodovinskega spomina.”

ddr. Damir Globočnik

umetnostni zgodovinar

V predgovoru poudari, da temeljna monografija na tem področju ostaja predelana disertacija pokojne dr. Špelce ČopičJavni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja iz leta 2000.

Denar raje dajte otrokoma!

Med tridesetimi v novi obsežni knjigi tretjina ne stoji več, padli so ob zgodovinskih prevratih. “Odstranjevanje spomenikov ima namen brisanja zgodovinskega spomina,” poudarja Globočnik. In opozarja: “Predstave, ki smo si jih ustvarili o spomenikih, se marsikdaj razlikujejo od tega, kar nam pripoveduje arhivsko gradivo, časopisni članki in drugi zapisi.”

Damir Globočnik: Spomeniki, Revija Srp, 492 strani, cena 25 evrov

Pregled začne s Prešernovim nagrobnim spomenikom v Kranju iz leta 1852, dobe prebujene narodne zavesti. Najprej so spomenike morali dobiti možje peresa, ki so Slovence zbudili “iz težkega spanja, rešili neznanega gospostva in jim ustanovili jezik - prvi pogoj narodnega obstanka”, kakor je zapisal Ivan Nepomuk Resman. Organizatorji počastitve Prešerna so si nakopali očitke, da denar zbirajo za spomenik, namesto da bi ga za pesnikova podhranjena otroka Ernestino in Franca. Čtivo je zelo zanimivo, škoda le, da navedki v nemščini niso opremljeni s prevodi.

Na naslovnici monografije vidimo fotografijo, na katero je Fran Vesel ujel kiparja Svitoslava Peruzzija med oblikovanjem glave cesarja Franca Jožefa za spomenik v Ljubljani, posvečen cesarju v hvaležnosti za obisk po potresu leta 1895. Po prvi svetovni vojni in razpadu monarhije so štirje primorski fantje odstranili spomenika maršalu Radetzkemu v parku Zvezda in v Tivoliju. Cesarju, ki mu je že manjkal nos, so na Glavnem trgu odsekali glavo. Na podstavku je zatem pristalo doprsje slavista Frana Miklošiča. V napisu so seveda zamolčali, da je bil ugleden profesor prav na cesarskem Dunaju.

Ilustrirani Slovenec je leta 1926 poročal, kako so fašisti obglavili kip skladatelja Hrabroslava Volariča v Kobaridu.

Monografija seže na več koncev Slovenije, tudi na Postojnsko, kjer so prvi odbor za spomenik Miroslavu Vilharju leta 1876 ustanovili na pobudo Alojza Domicelja, kantavtorjevega prednika. Dolgo je trajalo, preden so leta 1906 na trgu v Postojni le odkrili doprsni kip v dvakratni naravni velikosti, ki ga je izdelal Alojz Repič. Na slovesnost je vlak z ene strani pripeljal 800 Ljubljančanov, z druge pa 300 Tržačanov. Fašistom spomenika leta 1926 ni uspelo prevrniti, so ga pa premazali s črnilom. Malo zatem so ga umaknili za cerkev sv. Štefana, jeseni 1941 so ga porušili. Novega, ki od leta 1995 stoji na prvotnem prizorišču, trgu pred šolo in knjižnico, je izdelal Stojan Batič.

Že po odstranitvi prvega so leta 1927 na pobudo Josipa Blažona ustanovili odbor za postavitev novega - izdelal ga je Ivan Sajevic, od leta 1931 stoji ob glavni cesti v Planini, zazrt v Vilharjevo rojstno hišo. V športnem plašču z odpetim ovratnikom.

Pesnik Simon Gregorčič je dve leti po smrti, leta 1908, dobil spomenik na grobu pri sv. Lovrencu pod rodnim Vrsnim. Foto: Andraž Gombač

Vznemirljivo in povedno je poglavje o “spomeniški aferi” v Clevelandu, kjer so se ameriški Slovenci javno spopadli v tridesetih letih: klerikalci so se zavzemali za postavitev spomenika misijonarju in škofu Baragi, socialisti pa za počastitev Cankarja. V Jugoslovanskem kulturnem vrtu ga je najprej dobil prvi, zatem so postavili Gregorčičevega. Deponiranega Cankarja - izdelal ga je Peter Loboda, rojakom so ga poslali iz Ljubljane - so iz mestnega skladišča z zvijačo ukradli “socialistični naprednjaki”. Nadomestnega je po fotografiji Lobodovega izdelal Rudolf Mafko.

Park, v katerem so spomenike dobili še Njegoš, Maister in drugi, je bil po drugi svetovni vojni zanemarjen, vandali so se znesli tudi nad kipi - dotaknili se niso samo škofa Barage. Novega Cankarja, ki ga je po Lobodovem izdelal Teodor Stroie, so slovesno odkrili leta 2010.

Od fašizma do zmage

Pri vseh se ne moremo pomuditi, ne moremo pa izpustiti spomenika skladatelju Hrabroslavu Volariču, ki so ga Kobaridci naročili na Češkem in ga odkrili leta 1909. Ko je junija 1922 na Krnu strela poškodovala italijanski spomenik alpincem, so fašisti obtožili domačine. Ponoči so Volaričev kip obglavili, ga prevrnili in na njem opravili potrebo. Po Kobaridu je razgrajajo 200 fašistov, slovenske napise so zažgali skupaj z lipo na trgu. Vrh Krna so zastražili - že mesec pozneje je strela pokončala še stražarja. Volarič pa je leta 1952 dobil nov kip iz ateljeja Borisa Kalina.

Najmlajši v knjigi je iz leta 1945: dobrih 17 metrov visok Spomenik zmage v središču Murske Sobote osuplja s socrealistično mogočnostjo. Foto: Andraž Gombač

Najmlajši v knjigi je 17-metrski Spomenik zmage v Murski Soboti iz leta 1945. Še o marsikaterem bi veljalo pisati. Tudi o piranskem bronastem Tartiniju iz leta 1896, ki ga je izdelal Antonio Dal Zotto. Morda v kateri od naslednjih knjig ...  

---