Vrtoglavica
Kdor se navdušuje nad filmi Alfreda Hitchcocka, ve, da prvega Hitchcocka ne pozabiš nikoli – kot tudi ne svoje prve hitchcockovske plavolaske.
Ko sem si pred desetletjem in še malo prvikrat ogledala Dvoriščno okno, se je v mojem vsakdanu – tedaj zaznamovanem z vožnjo s kolesi in rabutanjem koruze in bajerjem z želvami in žabami in krapi, motnim, rjavkastim, a toplim, s klopmi in kočico za ribiče, ki so za sabo puščali ogorke in pločevinke, ki so nam mahali in žvižgali, prijateljsko, a malce osladno, s trebuhi, ki so ogoreli in goli kipeli čez pasove kavbojk, čez naše zgodnje najstništvo – nekaj prelomilo.
Podobe vasi so se spojile in prepletle s podobami Grace Kelly v tisti črno-beli obleki, s tisto biserno ogrlico, tisto sijajno rdečo šminko; bila je tisto, kar številne ženske, ki sem jih dotlej poznala, niso mogle – ali smele – biti, kajti imele so kmetije, gmajne in položnice, ki so zahtevale, da se odrečejo svilenim oblekam in salonarjem. Bila je nedosegljivo – bila je ideal.
Šele pozneje, ko je bila za menoj tudi Vrtoglavica s Kim Novak, zgodba o obsedenosti in moralnih paradoksih, sem razumela, kako primerna za projiciranje (moških) fantazij je lepa (in pokorna) plavolaska, kako razgalja mehanizme (moči) ženskosti in moškosti; in vse skupaj se mi je uprlo do te mere, da sem si obljubila za vselej ostati rjavolasa.
Toda obljube so krhke, nestalne reči; in ko so takšne in drugačne krize stopile dovolj blizu, da sem se prvikrat resnično zbala zase, za svet, v katerega sem umeščena, sem se – brez obešenjaškosti, prisežem – nemudoma, skoraj refleksno odločila postati plavolasa. Ne vem, kaj to pove o meni ali o bogovih kaosa (morda imajo tudi oni v večini raje plavolaske), vem pa, da si zdaj nikoli več ne bom rekla Tega pa nikoli ne bi; kajti kdo ve, kdo vse smo (ali kdo vse smo lahko), pa tega sami še ne vemo.
