Vsi na kolo! Za brezglavo telo!
S kolegom Igorjem Žagarjem sva poskušala maja letos organizirati posvet o vlogi in pomenu, predvsem pa o prihodnosti tako imenovanih petkovih kolesarskih protestov. Namen je bil »pretresti in prevprašati inertno, samozadostno in samovšečno stanje«. Žagar je na tem mestu že 7. avgusta reč ekspliciral, podal pregleden historiat protestov in z referencami razgalil protestniške apropriacije, oslabljen spomin in prazne obljube. In kakor že Žagar, tako tudi podpisani še vedno čaka na odziv po II. Protestni ljudski skupščini (PLS), ki je bila – več kot očitno po provokaciji – 2. julija na ljubljanskem Trgu republike (TR) naposled le izvedena.
Vprašanje, zakaj se »petkovi« ne organizirajo še politično, je medtem javno zastavil Miha Kovač (na javni televiziji, rekoč, le zakaj ne naredijo »politične platforme«?); o tem se je 18. septembra 2021 v intervjuju za Večer razgovoril tudi Lev Kreft in na vprašanje, ali smo morda res že pozabili, kaj je smisel politike, političnosti, odgovoril z besedami, da »nekaj, kar bi morala vzeti v zakup vsa ta današnja gibanja iz različnih sfer, od 'biciklistične' do kulturniške, okoljevarstvene, feministične, znanstvene, LGBT+, sindikalne itn.: močna skupnost so, a od nekdaj imajo velik problem — politika se jim upira. Kar seveda ni nič čudnega, a ne biti vpleten v politične poteze pripelje do takšnih dogodkov, kot je bil na Triglavu. Ko ne upoštevaš, kaj vse se lahko pripeti, in ne načrtuješ akcije politično, ampak samo performativno (…) V politiko se je treba vmešati, četudi je nagnusna.«
Še korak dlje je šla Simona Rebolj in v svoji Nedeljski pridigi 19. septembra letos zapisala tole: »Začelo se je dobro, končalo porazno. Zakaj? Ker so naboj in vsebino protestov prevzeli nekateri predstavniki sindikatov in nevladnih organizacij, ki nimajo tam kaj početi, razen da izrabljajo priložnost za svojo slavo in 'karierne' ambicije.« Če k tem zapažanjem skromno pridodamo še aktivacijsko (govorniško) navzočnost par ostarelih liberalcev, smo že bliže podobi petkove realnosti. Ko namreč občudujemo kolesarsko vztrajnost, nam v isti sapi postane jasno, da med vožnjo kratko malo »ni časa« za poglabljanje, za iskanje politične alternative. Družno z vlado moramo hiteti in nekako prikolesariti do konca, saj je to vendarle naš osnovni cilj, kajneda?
Dobri znanec je dogajanje v »Hyde Parku na TR« ondan pospremil celo z odobravanjem, češ, kako prija »distanca od politike«. Če je osnovna značilnost liberalcev, da so površni, kakor je med pisanjem partizanskega dnevnika Tovarišija s preprostim, a zelo točnim izrazom ugotovil že Edvard Kocbek, gre k tej označbi vsekakor dodati še anything goes oziroma »večno sedanjost«, po kateri se ravna tudi vsakdanje življenje tega predolgega trenutka: plehko in neobvezno. Niti »petkovi« niso sposobni misliti onkraj liberalnega besednjaka in ravnanja, o čemer se lahko prepričamo tudi po količini izrečenih fraz. Če kdo večtisočglavi množici oznani, da gre za »vseljudsko vstajo«, celo za »enotno, združeno fronto«, mu lahko verjamemo kvečjemu, če je liberalec ali »sredinec« (Boris Kidrič), kajti potem vemo, da za izrečenim ne stoji prav nič realističnega; nobena obveza. Komu so namenjene puhlice, zakaj tako lahkotno z njimi, če ne prav zato, ker ni časa: zdaj zdaj bo nov petek in razglasiti velja nove cvetke iz političnega razreda. S to nakano, ki se vleče iz tedna v teden, si seveda takoj korak za tistimi, ki nanje letijo tvoji očitki, oziroma povsem nenevaren.
Povezano ali ohlapno
Podobno kakor se film ali glasba večinsko najraje zatečeta v svet žanrov, zvrsti, podobno kakor se družbeno in družabno življenje hitro oprimeta identitetnih praktik, tako se protesti pogosto ujamejo v past spontanega liberalizma. »Petkovi protesti« k sreči niso edini, a čeprav njihovi protagonistke in protagonisti sami radi govorijo o »gibanju«, to ni povezano, kakor je bila močna želja številnih, temveč že lep čas zelo ohlapno. Podpisani je 24. julija 2020 v javnost poslal tole sporočilo: »Vztrajajmo v heterogenosti; to je moč naših protestov in enkratna priložnost, da prerastejo v unikatno horizontalno organizirano družbenopolitično gibanje.« Prav tistega dne je bil v Ljubljani »ženski protest«. In če bi bil človek strikten, ideološko konsistenten, bi bil moral zapustiti omizje že med pripravami zanj. Rečeno je bilo namreč, naj tale – ženski! – pohod nikar ne oznanja feminizma, ker bi to utegnilo odvrniti preveč ljudi. Čakajte: to pomeni, da se med protestom ne bojujemo proti diskriminacijam vseh vrst, celo proti najobširnejši med vsemi ne?
Namesto krvi, solz in znoja med ostro politično razpravo kaj storiti?, kako naprej in kam? so se »petkovi« zbanalizirali do truizmov, izgovorov, ignorance; zgubili so ves sok, humor.
Bilo je v obdobju prvih tihih razhodov. Tako protestno pionirski kakor tudi na novo združeni mladi anarhisti in anarhistke v nenehnih protestih, med katerimi so se politična sporočila začela drobiti na sramotenje konkretnih oseb iz sveta političnega razreda, na dnevnopolitično tematiko, ki je bila stihijsko zapovedana iz »centrale«, in v strastnem hlepenju po medijski spremljavi in všečkih niso več videli pravega smisla. Njihove še zdaj relevantne politične teze so bile spisane že maja 2020 (in to, za razloček od prenekatere vladne poteze, celo v mejah – sic! – ustavnega reda republike), »protestno gibanje« pa se kljub trudu ni hotelo oprijeti drugačne, neavtoritarne organizacijske oblike. Zaželeni konsenz se je hipoma prelil v petkovo inercijo. In ob petkih je svoj davek, kakor je to v navadi, pobrala – kultura.
»Del petkovih protestov spada v urbano kulturno elito,« je med nedavnim Intervjujem na TV Slovenija izjavil Tomaž Mastnak. »Čeprav je ta elita, glede na to, da je kultura na udaru, marginalizirana, je to še vedno razred, ki je po svojem družbenem položaju višje od teh ljudi, ki napolnijo ulice ob sredah; in tisti torek, ko se je 'zgodilo ljudstvo'.« Drži, za resno (politično) protestno držo moraš, če prihajaš iz sveta kulture in umetnosti, najpoprej pri samem sebi izvesti »engelsovski razredni sestop«. Wolf Lepenies, sociolog s Svobodne univerze v Berlinu, je objavil tudi za nas pomembno eruditsko delo o razmerju med kulturo in politiko (Kultur und Politik: Deutsche Geschichten, Hanser 2006; v angl. The Seduction of Culture in German History, Princeton University Press 2009). V njem tam od poznega XVIII. stoletja do današnjih časov sledi »katastrofični nemški navadi«, spričo katere se kultura bere in razume kot žlahten nadomestek za umazane posle, kakor jih pozna in se po njih ravna politika. Med našim »protestnim gibanjem« je dejavnost, s katero bi se bila morala stopnjevati ali vsaj gojiti sveža politična misel, ki bi odklanjala tudi in zlasti liberalistične vzorce, torej samo valilnico janšizma in podobnih fašistoidnih in totalitarnih reči, skrepenela v kultivacijo; kulturizirala se je; sama sebi je »porezala robove«, kot bi reklo poslušalstvo za »preveč previdne«, sredinske oziroma marketinško pretenciozne glasbene posnetke. Drugače kakor med »ukradenimi protesti« v letih 2012/13 (govorimo o Ljubljani), a vendarle.
Žlahtnejšo interpretacijo politike potemtakem vidimo v lutkah, teatru in drugih artizmih, surogat za »umazano politiko« pa se od (ukradenih) Protestnih ljudskih skupščin in izdanih Smernic PLS dalje imenuje – »zavezništvo civilne družbe«. Strašansko zmuzljiv, ohlapen, nevaren izraz je to, njegova podstat utegne biti, kakor vemo prav od Mastnaka, prav lahko tudi totalitarna; težko obstoji kot sociološka kategorija, sploh med osebki, ki niso ravno naravnani k miselnemu naporu, da bi iz »civilne družbe« potegnili kaj novega, osvežilnega. Namesto krvi, solz in znoja med ostro politično razpravo kaj storiti?, kako naprej in kam? so se »petkovi« zbanalizirali do truizmov, izgovorov, ignorance; zgubili so ves sok, humor. Na morebitno kritiko se sploh ne odzovejo v občilu, kjer je bila ta objavljena, temveč kvečjemu na družbenih omrežjih, kjer najraje pokroviteljsko implicirajo, da so nedotakljivi, in se v manku argumentov, kot je to v obči (stalinski) navadi, navsezadnje zatečejo k psihološkemu portretiranju svojih kritikov, ker pač mislijo, da je napad oseben. Tudi avtoritarizem je očitno hudo nalezljiva bolezen.
Če k temu dodamo še »skupnostni narcizem« (Dušan Rutar), in ko v grozi zapažamo, kako Levica nonšalantno leze proti »mavrični sredinskosti«, potem nam med čakanjem, kaj se bo scimilo iz aktivacije ob sredah, preostane kvečjemu tuhtanje o kaki dobri navidezno umetniški akciji z udarnim političnim učinkom. Torej na glavo obrnjeni »petek«.
Miha Zadnikar je kulturni in radijski delavec, aktivist, kolumnist in alternativni teoretik.
