S podobnimi povezovalnimi apeli so se skušali že za časa vlade Mira Cerarja nekateri intelektualci bolj desnega pedigreja dokopati do velike koalicije med SMC in SDS. Kot je takrat povedal Peter Jambrek za Reporter (apela sicer ni podpisal), je bil namen podpisnikov legitimirati SDS kot stranko s koalicijskim potencialom. Stranke, ki so se pridružile levi vladi, so vedno veljale za izdajalske, je spomnil ta pomemben pisec ustave.
Kot vidimo, velja tudi obratno in z druge strani: prevarantske so vse nove stranke, ki se imajo za sredinske (ne leve in ne desne), pa to počno zato, da bi po volitvah skočile v naročje Janezu Janši.
Prave sredinske oziroma normalne stranke – gledano iz desnega tabora – niso tiste, ki vnaprej izključujejo koaliranje z SDS. Kot meni Žiga Turk, je izključevanje značilno za totalitarne režime, kjer je prostor le za naše. K temu bi bilo treba dodati – tudi zaradi bridkih naukov slovenske polpretekle zgodovine – da je za totalitarne režime značilno, da je vedno dovolj prostora tudi za tiste, ki niso naši, če se nam kajpada uklonijo. Tem pravijo sopotniki. Če se nam ne podredijo, so diferencirani, eliminirani in tepeni. Vsekakor pa vodilna stranka koalicije povsem dominira tudi v aktualni vladi.
Bi bila res prava sredina šele velika koalicija med vodilnima silama obeh vsaj podobno močnih blokov? Brez uklanjanja in podrejanja. Pa je mogoče priti do troboja? Eno so želje, drugo realnost. Ne troboj, v teh dneh dobivamo kaotično deseteroboj. Na levi sredini imajo dovolj glasov volivcev, nimajo pa reprezentacije, so brez politične elite, premorejo le nekako kolektivno vodstvo.
Ko sta zeleno stranko napovedala Uroš Macerl in Urša Zgojznik, je bilo vse tiho, ko je začel glasneje gruliti Robert Golob, že ne več, ko pa se je z napovedjo svoje stranke – pritišano, kot to edino zna – oglasil Igor Zorčič, je preplah. To ni čas za parcialne projekte, je zavelo glasno sporočilo iz nekdanje judovske vile.
Ne vemo, ali Golob igra šah. Mudi se, lahko mu pade zastavica, se preplaši in zleti s strehe.