Pred odhodom v Katar sem bil del projekta Televizije Slovenija, bilo mi je v veliko čast, da so me kot gosta najeli za enega od studiev v skupinskem delu, in tako zaradi te izkušnje kot zaradi podobnih gostovanj ob nekaterih drugih priložnostih čutim določeno vpetost v športno dogajanje na vsem nam ljubi nacionalki. Tudi do gospodov in gospa, ki se trudijo po svojih najboljših močeh, čutim spoštovanje, naklonjenost, do nekaterih vsekakor tudi več kot le kolegialnost. Ah, kaj bi ovinkaril, prijateljstvo. Ali delajo napake? Seveda. Tako, kot jih delamo mi vsi. Jih je bilo za časa tega mundiala nekoliko več, kot bi si tak dogodek zaslužil? Sploh ko gre za komentatorje tekem, vsekakor. A iz mnogih razlogov in na mnogih ravneh to ni nekaj, kar bi želel poudarjati in na kar bi želel kazati s prstom. Gre za kader, ki ni bil oblikovan za nogometne projekte in je zastavljen mnogo širše, v problematiko na tej ravni pa se nikakor nočem spuščati. Ostajam in vztrajam pri tistem 'po svojih najboljših močeh' in to mi je v danih razmerah, v danih okoliščinah več kot dovolj.
Bil bi celo popoln podpornik, zagovornik in branik njihovega - v določeni meri, kot rečeno, tudi našega - projekta, če ne bi bilo ene osebe, ki ji je ponovno uspelo zlesti v nabor komentatorjev, pa čeprav je odhrkala in odkašljala že več poslovilnih prenosov z velikih tekmovanj, kot so imeli Novi fosili poslovilnih koncertov. Preprosto mi ni jasno, kako in zakaj se Andreju Staretu vedno znova uspe zriniti med izbrance, ko pa je tako zelo očitno, da čuti gnus in prezir do tega, kar dela, do ljudi, s katerimi dela, in predvsem do vsega tistega, o čemer govori. No, razen do tistih njemu ljubih zgodovinskih, geografskih, političnih in še kakšnih podatkov, ki pa si jih dobro polovico tako ali tako izmisli. V osemdesetih letih je najbrž delovalo in je zvenelo strašno pametno, modro in učeno - danes, ko zna z googlom informacijo preveriti moja sedemletnica, pa zveni tako zelo trapasto, kot je le mogoče. A vsaj veseli ga, za vraga - ker nogomet in vse okoli njega ga zagotovo ne.
Ne bom našteval njegovih napak, ki jih je v zvezi s priimki nogometnih zvezdnikov, dogajanjem na igrišču, stanjem na lestvicah, državami udeleženkami in še čim kot za stavo streljal v neštetih - vsaj zdeli so se mi (in gotovo nisem edini) nešteti - prenosih, ki so mu po neki nikomur razumljivi logiki pripadli na tem prvenstvu. Prisežem, da če bi priletni gospod doktor imel mojo družino za talce in me izsiljeval s tem, da mu odobrim čim več neposrednih prenašanj tekem tega mundiala, bi mu prižgal zeleno luč za kakšni dve ali tri manj, kot so mu neki drugi odločevalci na lepe oči in za zelo pošteno plačilo. Kakorkoli, čeprav bi bila analiza večinoma precej trapastih napak boleče zabavna, njeni izsledki pa bi bili gotovo zmožni sestaviti kakšni dve zelo spodobni epizodi komedije absurda tipa Monty Python, se je ne bom lotil. Ker recimo, da napake res in čisto zares delamo vsi - le da se od enega do drugega razlikujeta število in stopnja napačnosti, v primeru samooklicane legende in njegovega ogromnega števila celo grotesknosti.
Pravzaprav bi se Staretu lahko zgodilo, da bi jo odnesel z ducati in ducati napačnih podatkov, edinstveno izgovorjenih imen in še marsičesa, če ne bi bilo zaključka masakra, ki ga je naredil iz četrtkove večerne tekme Japonska - Španija. Prav fascinantno je, kakšno sramoto bi nekoč relativno spodoben reporter lahko delal sebi, svojim dolgoletnim televizijskim delodajalcem, slovenskemu novinarskemu cehu, nogometu in vsemu z njim povezanemu, pa bi mi nekako vseeno uspelo ostati tiho, karavana pa bi šla naprej brez omembe vrednega lajanja psov. Toda ko je na kup vsega, o čemer ta človek, ki je nogomet nazadnje resno spremljal, ko smo ravno dobro zamenjali dinarje za tolarje, nima pojma, naložil še ponižujoč odnos do enega najbolj zanimivih delov svetovnega prvenstva, je bilo sramoti vendarle treba reči sramota. Kajti na tej točki dokončno ni bila velika sramota le njegovo delo, temveč on sam.
Lotiti se namreč komentiranja razpleta skupine, pa da se ti pri tem gladko - oprostite - j*ebe tako za stanje v skupini, ki jo komentiraš, kot za stanje v ostalih skupinah, presega vse, kar je kadarkoli bilo narobe in kar bi realno lahko bilo narobe v tem poslu. To nima več veze ne s sodelovanjem, ne s kolegialnostjo, ne s takim ali drugačnim poznavanje drugih slovenskih komentatorjev, ne z njihovim delom, ne z ničimer. To je v svoji dimenziji, v svojem vesolju. Šokiran sem sam nad seboj, da bi še lahko nekako požrl in se jezil le sam pri sebi, ko je pametoval o nemškem izpadu, medtem ko so tekle minute, v katerih bi španski gol Nemce odpeljal naprej. O čemer se mu je seveda sanjalo manj, kot se meni sanja o laserskih operacijah prostate. Toda nato se je za veliki finale vsem nam lotil še razlagati, kako uspešna da so azijska moštva na tem svetovnem prvenstvu. Češ da je - tako je vehementno bluzil s tistim glasom, ki bi po njegovem oholem prepričanju sam po sebi moral pomeniti resnico - v boju za preboj v osmino finala tudi Iran.
Jasno, tisti in taisti Iran, ki je nekaj dni prej že zaključil svoje nastope na tem mundialu z globalno odmevnim porazom proti Združenim državam Amerike in z izpadom v skupini, iz katere so poleg Američanov seveda napredovali tudi njeni zmagovalci Angleži. Ob nepozabnih perzijskih solzah in objemih s svojimi političnimi sovražniki, a športnimi prijatelji, o katerih je govoril ves svet. A ne svet, v katerem živi Andrej Stare. V tem svetu namreč celo med svetovnim prvenstvom, ki ga nam in vam komentira na praktično vsakodnevni bazi, nogometa ni že zelo dolgo. Spoštovanja do sodelavcev, kolegov in gledalcev tako ali tako ni bilo nikoli - a posebej na tej točki se bom res zadržal in marsikaj ohranil zase. Kakšnega zavedanja lastne izgubljenosti v prostoru in času, zavedanja lastnega brutalnega neznanja ter zaSTARElosti, kakšne trohice obraza in časti pa ne bi bilo, niti če bi bilo od tega odvisno njegovo življenje.
