Najboljši slovenski slalomist oziroma najboljši v slalomskem seštevku v svetovnem pokalu je Žan Kranjec na 48. mestu. Ima 13 točk, ki jih je dobil za 18. mesto na prvem slalomu sezone v Val d'Iseru.
Bilo je nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami. Na slalomih svetovnega pokala je bilo tudi do deset mušketirjev, ki so se v slovenskih dresih borili za čim boljšo uvrstitev. In v tistih zlatih časih se je tudi osem slovenskih slalomistov uvrstilo v drugo vožnjo slaloma svetovnega pokala. In sedem jih je osvojilo točke, nekaj se jih je borilo za zmago in Slovenija je bila svetovna slalomska velesila. Jasno, da ne smukaška, saj fantje od malega niso mogli trenirati smuka pri nas, ampak slalom pa so lahko na vsakem hribu. In če na tem zasneženem hribu, ko so sneg prej steptali fantje iz cele vasi, ni bilo niti navadne vlečnice na krogec, je največji kmet v vasi prinesel bencinski generator, postavili so 50 malce močnejših kolov, jih zabili v sneg, na zadnjem kolu na vrhu hriba namestili še škripec in napeli jekleno »zajlo« (jeklenico). Potem pa se je mularija spuščala po hribu navzdol in se vzpenjala z vlečnico, ki so jo sestavili v dveh urah. Tako je Slovenija postala slalomska velesila. Ko so bili ti fantje stari 12 ali 13 let, pa so jih vzeli v smučarske klube, ki so bili v vsaki malce večji vasi pod malce višjim hribom, in začeli s treningi. Pri sedemnajstih so prvič odšli v tujino na kakšno tekmo alpskega pokala, ampak še to samo nekam bliže v Avstrijo ali Italijo. Ampak teh smučarjev (in tudi smučark, da ne bo pomote) je bilo ogromno. Že trenerji po klubih so lahko naredili selekcijo, da ne govorimo o tem, da so trenerji slovenske (najprej še jugoslovanske) reprezentance imeli na voljo 50 mladeničev, ki so želeli stopiti na pot divjega smučarskega življenja. In od teh 50 jih je deset res stopilo v veliki svet svetovnega pokala. Boja za vsako stotinko so bili vajeni od njihovega sedmega leta, zato so imeli v podzavesti – ali vse od sebe in na polno ali pa končati v snegu. Druge možnosti tako ali tako ni bilo. In potem je vsakič tretjič ali petič vsakemu uspelo odpeljati dobro in dobri rezultati so bili tu.
In danes? Danes bo na slalomu svetovnega pokala v avstrijskem Flachauu nastopil vsega en tekmovalec v slovenskem dresu. Imel bo startno številko 61 (Žan Kranjec se pripravlja na veleslaloma v Kranjski gori, Štefan Hadalin pa je iz osebnih razlogov že pred časom končal sezono). V tem trenutku ima Slovenija enega (1) tekmovalca, ki lahko v obeh tehničnih disciplinah osvaja točke. Ostali pa ... Vsega skupaj v Sloveniji smuča pod vsaj delnim nadzorom zveze 41 smučarjev (v vseh disciplinah). Od tega jih je 28 mlajših od 20 let, 13 smučarjev (v tehničnih in hitrih disciplinah skupaj) pa je v A-reprezentanci in ekipi za evropski pokal. Od tega jih je, če odštejemo še poškodovane, sedem sploh sposobnih smučati na tekmah svetovnega pokala. Torej imamo v tem trenutku manj tekmovalcev za tekme svetovnega pokala v vseh disciplinah, kot jih pred 20 leti, osvojilo točke na eni sami tekmi svetovnega pokala. Zanimivo. In če izračunamo, koliko je šlo denarja v tem času za slovensko moško alpsko smučanje? V zadnjih dvajsetih letih zagotovo 30 milijonov evrov. In od teh 30 milijonov bi pa morali nekaj denarja porabiti tudi za to, da ne bi na današnjem slalomu kot edini Slovenec startal Tijan Marovt s številko 61. Pa Tijan ni nič kriv. On ima vsaj veselje so smučanja.
Seveda pa bo današnji slalom izjemno zanimiv, ker je še deset smučarjev, ki se borijo za mali kristalni globus. Kdo pa bo zmagal? Tega ne moremo videti niti v kristalni krogli.
