Vse, česar se je lotil, je imelo pečat usodnosti. Kot njegova prva filmska vloga v Kozoletovem Usodnem telefonu. Usodna klofuta ministru. Babica gre na jug je bila »prvi film samostojne Slovenije«, Oko za oko prva slovensko-ameriška koprodukcija v zgodovini slovenskega filma, Poker prvi celovečerec, posnet z digitalno tehnologijo in povečan na filmski trak. Letos je premiero doživel njegov žanrski hibrid Dedek gre na jug, nadaljevanje Babice, zdaj pa v Piranu snema mladinsko kriminalko Tartinijev ključ.
Po seriji deževnih dni je nad Piranom odprto jasno nebo brez oblaka. Ekipa filma Tartinijev ključ poskuša nadoknaditi zamujene dni. Mudi se, pravi vodja snemanja, ko me odpelje po ozkem stopnišču na vrh stavbe, na teraso nad piranskimi strehami. Vinci je v svojem elementu, za kamero, videti je srečen kot otrok. Je lepo, ne, reče, ko se ozrem navzdol na piranski zaliv. Snemajo prizor z Goranom Navojcem. Hrvaški zvezdnik je v Vincijevem filmu Dedek gre na jug poglavar romske mafije, v Tartinijevem ključu sta z Jurijem Drevenškom zlikovca, barabi, ki želita onemogočiti mladi ekipi, da bi prišla do zaklada.
Nekaj dni kasneje sva se z Vincijem srečala v klubu Daktari; v Ljubljano je prišel, ker so imeli snemanja prost dan, da bi opravil še nekaj birokratskih zadev, tudi da bi pridobil dovolilnico za parkiranje za invalide, je rekel.
Že pred meseci ste na družbenih omrežjih objavili, da obstaja sum na bolezen motoričnih nevronov (ALS). Ne znam si predstavljati, na kaj ste najprej pomislili, ko so vam potrdili diagnozo.
Zakaj moram biti prej še invalid? To je bila moja prva misel. Zakaj raje kar takoj ne umrem. Ko ti povedo, kaj te čaka, ko vidiš osebe s to boleznijo, skozi kaj grejo ... Obstajajo prav faze te bolezni. Najprej trzanje mišic rok, nog, ramen. Mišični krči. Potem težave z govorom. Pri meni se je začelo na nogi, ne morem upogniti prstov, na roki imam atrofirane mišice. Potem začnejo slabeti mišice, ki omogočajo požiranje in govorjenje. Nato se začnejo težave z dihanjem, zakrnijo ti mišice, ki ti raztezajo pljuča. In potem se zadušiš.
O tem govorite tako, kot da bi se pogovarjala, kakšen nov scenarij pišete. Kaj so vam rekli, kakšna je prognoza?
Tega nihče ne more reči. Statistično je prognoza še od tri do pet let življenja. Od trenutka, ko se to pojavi. Eno leto sem že pokuril. Najbrž ni naključje, da mi je bil od nekdaj tako všeč Scottov Iztrebljevalec (Blade Runner). Tam je tisti ikonični prizor, ko Rutger Hauer, replikant Roy Batty, nekaj trenutkov pred smrtjo, med nalivom pravi (recitira v angleščini)
Videl sem stvari, ki mi jih vi, ljudje, ne bi verjeli ... Goreče bojne ladje ob ramenu Oriona. Gledal sem C-žarke, ki so se bleščali v temi pred Tannhäuserjevimi vrati … Vsi ti trenutki se bodo izgubili v času kot solze v dežju ... Čas je za smrt.
Mislite, da ne obstaja vsaj minimalno upanje, da se napredek bolezni upočasni, celo zaustavi?
ALS je neozdravljiva. Pri mlajših, ki dobijo to bolezen, sicer obstaja hipotetična možnost, da živijo tudi dvajset let. Stephen Hawking jo je dobil mlad in je bil zelo bogat, zato je lahko reguliral določene stvari. Na koncu sta mu delali samo dve stvari, možgani in penis. Saj je imel otroke, potem ko je že zbolel.
