Gregor Bajde v 94. minuti popeljal Bravo v veliki finale

Prvi finalisti pokala Pivovarne Union so nogometaši Brava. Zadnja ovira na poti do Celja, kjer bo 11. maja zadnje dejanje tekmovanja, so bili Domžalčani, ki so zapravili prednost dveh golov. Šiškarji so ob polčasu zaostajali z 0:2, v drugih 45 minutah pa so do sanjskega zasuka prišli v zadnjih sekundah, ko je v četrti minuti sodnikovega dodatka za zmago s 3:2 zadel Gregor Bajde. Drugi finalist bo znan nocoj, ko se bosta na Bonifiki ob 20.15 pomerila Koper in Celje.

Najmlajši slovenski prvoligaš brez nasledstvenih preoblikovanj se je v 16-letni zgodovini prvič uvrstil v veliki finale. Po 45 minutah derbija Ljubljanske kotline je bil od njega zelo oddaljen. Bil je nemočen in brezzob proti izkušenejšim tekmecem, ki so v sanjskem slogu odprli tekmo: s projektilom kapetana Senijada Ibričića z 20 m rahlo z leve strani. Po 26 minutah so gostje, ki niso igrali imenitno, a so bili učinkoviti, v športnem parku Šiška vodili že z 2:0. Arnel Jakupović je bil podajalec, branilec Tilen Klemenčič pa strelec v slogu najboljših »devetic« – z glavo je žogo neubranljivo zabil pod prečko.

Bravo je bil po prvih 45 minutah že v izgubljenem položaju, v 94. minuti pa je po golu Gregorja Bajdeta zrežiral preobrat za zmago s 3:2. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Katastrofalen polčas,« je kratko in jedrnato komentiral šišenski junak Bajde, ki je po zalivanju soigralcev imel le izbrane besede za drugi polčas. »Vsa čast. Dvignili smo se in zasluženo zmagali. Stopnjevali smo ritem, zabili prvi gol, pa drugega, potem ... Da, spomnim se, čeprav sem bil že močno utrujen. Matija Kavčič mi je zavrnil podajo. V finalu si želim Celje,« si je nekdanji Celjan zaželel tekmeca za finalno bitko.

Domžalčani so lahko upravičeno potrti. Ali jezni. Prelahko so zapravili vodstvo, povrhu so imeli veliko smole. Šiškarji so do izenačenja prišli v 84. minuti po srečnem naključju, ko je žoga v kazenskem prostoru zadela v roko napadalca Dejana Georgijevića. Po posredovanju VAR je glavni sodnik Bojan Mertik pokazal na belo točko. Kapetan Martin Kramarič je bil zanesljiv strelec.

Domžalčan Senijad Ibričić je derbi Ljubljanske kotline odprl s projektilom za vodstvo Domžalčanov. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Z igro za vse ali nič do nagrade

Na obzorju je bil podaljšek, toda zadnji napad ter po izenačenju prva resnejša in številčnejša selitev pred domžalska vrata je prinesla vrhunski zaključek. V obliki sijajne Kavčičeve podaje z leve strani in Bajdetovega strela z 12 m s prvim dotikom. Gostujoči vratar Ajdin Mulalić je bil brez moči. Le s pogledom je pospremil žogo v mrežo.

»To je bil tekma s psihološkim trenutkom. Po dveh golih zaostanka smo se dvignili z igro za vse ali nič. Prišla je nagrada, tudi za klub. Mi le sledimo ciljem. Tekma je bila epska in komaj čakamo na finale,« je bil presrečen domači trener Dejan Grabić, ki je ob polčasu in v nadaljevanju vlekel izključno zmagovalne poteze. Rezervista, strelec Luka Marjanac in podajalec Žan Trontelj, sta med žive vrnila Šiškarje.

»Razmišljal sem, ali naj igralce prebudim z agresivnim nagovorom ali naj se skupaj uskladimo z rešitvami. Tudi igra Domžalčanov v prvem polčasu ni bila briljantna, so pa morali priti v naš ritem igre. Menjave smo res opravili, toda zasuk so izpeljali igralci. Bile so le pravočasne, praviloma smo doslej zamujali. Zdaj imajo dva dni prosto, naj si dajo duška. V finalu bi raje videl Koprčane, a simpatični so mi tudi Celjani,« je piko na i postavil trener z najdaljšim stažem v enem klubu v 1. SNL.