Pet vrhov v 14 urah: zmagal v bitki s časom, sabo in vršaci

Čeprav je pred osvojitvijo petih najvišjih vrhov prehodil te poti in zato vedel, kaj ga čaka, je bilo nekaj dejavnikov, na katere ni mogel vplivati.
Fotografija: Ves čas je treba razmišljati, kam in kako stopaš. Gore bodo vedno tam, če pa ti narediš napako, te ni več. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool
Odpri galerijo
Ves čas je treba razmišljati, kam in kako stopaš. Gore bodo vedno tam, če pa ti narediš napako, te ni več. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool

»Uspelo mi je! Končal sem svoj sanjski projekt, povezati pet najvišjih vrhov Slovenije v 24 urah. Vedel sem, da je mogoče, a si nisem niti predstavljal, da bom zmogel v manj kot 14 urah,« so bile prve besede gorskega tekača Luke Kovačiča, ki jih je delil z javnostjo po podvigu. Veliki Rokav, Škrlatica, Triglav, Jalovec in Mangart so mu dovolili – za goro se pač ne spodobi reči, da je padla –, da steče nanje. Eden najboljših gorskih tekačev pri nas je bil nad svojim hitrim tempom navsezadnje presenečen celo sam.

Startal je prejšnji četrtek ob 3.20 ponoči in na cilj na Mangartsko sedlo pritekel natanko 13 ur in 56 minut pozneje. In če smo že začeli s številkami, še nadaljujmo z njimi. »Skupaj sem napravil dobrih 6600 višinskih metrov vzpona oziroma pretekel slabih 56 kilometrov. Za boljšo predstavo naj povem drugače – kot da bi šel 3,5-krat na Triglav, več kot 18-krat na Šmarno goro ali pretekel 1,3 maratona,« slikovito opiše svoj podvig.

O njem je sanjal, kakor pravi, zadnji dve leti. Preteči, prehoditi, preplezati pet najvišjih vrhov Slovenije. »Začrtal sem si, da krenem iz Vrat, saj sem si želel začeti in končati pot v civilizaciji, ne na vrhu gore. Kilometer pred Aljaževim domom v Vratih se v desno odcepi nemarkirana pot, ki vodi k bivaku II na Jezerih. Tam se mi je pridružil vrhunski slovenski alpinist Nejc Marčič in me spremljal na 2646 metrov visoki Visoki Rokav.« Slovencem precej nepo­znana gora, na katero vodi le alpinistični pristop, zahteva temu primerno veliko previdnost in tudi znanje plezanja ter hoje po snegu, pojasnjuje sogovornik.

Začel je v čistem mraku. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool
Začel je v čistem mraku. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool


Na Triglav tokrat v uri in 56 minutah


»Na Visoki Rokav sem stopil okrog pete ure zjutraj, potem je sledil malo lažji plezalni pristop do Škrlatice, kjer sem prvič prišel na označeno slovensko planinsko pot. S Škrlatice je sledil spust v Vrata in nato vzpon na Triglav prek Kredarice.« Glede na to, da je Kovačič skupaj s tekaškim prijateljem Nejcem Kuharjem še vedno lastnik tekaškega rekorda na najvišjo slovensko goro – leta 2016 sta na vrh pritekla v uri in 29 minutah –, mu tudi tokrat ni povzročal kakšnih posebnih težav.

Dotik Aljaževega stolpa in spet je vzel pot pod noge, sledil je spust čez Plemenice po Bambergovi poti do Luknje, v dolino Zadnjice in naprej do Trente, kjer je po vršiški cesti pritekel do koče pri izviru Soče in se po označeni planinski poti povzpel na Jalovec. »Hitro sem napredoval, čeprav je bil ta del poti v soncu. Čakal me je še spust na Kotovo sedlo, prečenje Vevnice in vzpon na Mangart, nato pa še spust po italijanski poti in ciljna 'črta' na Mangartskem sedlu.«

Pred Luko Kovačičem so že novi izzivi. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool
Pred Luko Kovačičem so že novi izzivi. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool


Ko ga človek posluša, zveni prav preprosto in pot tekoča. Pa bi povprečen pohodnik za enako traso, če bi sledil markiranim oznakam, potreboval okrog 48 ur, brez postankov za spanje in hrano. Čisto preprosto kljub vsemu ni moglo biti ... »V začetku sem si predstavljal, da bi lahko na zelo dober dan to pot pretekel nekje pod 18 urami. Delikatna lastnost trase namreč je, da vseskozi poteka po visokogorju, nekateri deli so zelo izpostavljeni. Ves čas je treba razmišljati, kam in kako stopaš. Gore bodo vedno tam, če pa ti narediš napako, te ni več.«

Čemu torej »mučenje«, od kod motivacija za nevsakdanji podvig? »Izjemno uživam na takem terenu, v izzivih vidim poseben čar. A zahtevajo res izjemno telesno pripravljenost. Glede na ves trening čez leto sem vedel, da bom fizično zmogel. Pri vrhunskih športnikih res na koncu največjo vlogo odigra psihološka priprava,« pojasnjuje 24-letnik, ki sam zase pravi, da ni atlet, ampak »le« ljubitelj gorskih športov.

Niti sam si ni mislil, da lahko premaga izziv v tako kratkem času. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool
Niti sam si ni mislil, da lahko premaga izziv v tako kratkem času. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool


Kje so meje?


Težko si je predstavljati, kaj človeku roji po glavi, ko brzi pod vrhom Jalovca ali se po najbolj nevarni poti spusti s Triglava. Je v resnici dovolj, da ima rad gore? »Ko razmišljam o hribih, me motivira to, kako bi povezal posamezne poti, jih premagal na čim bolj zanimiv način in v določenem časovnem okviru. Vesel sem, ko tečem.« Tudi sam pritrdi, da so ga že večkrat spraševali, zakaj v hribih brzeti, drveti, ne videti in ne opazovati lepote, ki jo ponujajo. Pa z odgovorom vendarle preseneti – enako kot vsi drugi se zaveda narave, okolice, le da pri njem vse skupaj poteka v hitrejših zamahih. »Ljudje smo ustvarjeni za gibanje in zanimivo je videti, kako hitro se lahko giblješ po nepredvidljivem terenu.«

Čeprav je pred osvojitvijo petih najvišjih vrhov v enem dnevu prehodil te poti in zato vedel, kaj ga čaka, je bilo nekaj dejavnikov, na katere ni mogel vplivati – poudari predvsem vreme, ki je v visokogorju lahko še kako nepredvidljivo. »Za tak projekt se je treba absolutno znati gibati v gorah. Čeprav nisem alpinist, je nujno treba imeti nekaj gorniškega znanja. In seveda ogromno pretečenih kilometrov, sam na leto opravim okrog 900 ur treninga oziroma na teden tudi do 10.000 metrov vzpona.«

Luka Kovačič opisuje, da je imel vsak od petih očakov svojo zgodbo. Triglav mu je seveda najbolj domač, gre vendarle za našo najvišjo goro. »Veliki Rokav mi je bil izziv, ker sem se nanj povzpel ponoči, a sem bil še spočit. Pred začetkom me je najbolj skrbelo, kako bo šlo na Jalovec in Mangart. Vedel sem, da bom tam tekel sredi dneva in za mano bo že nekaj poti. Skrbelo me je tudi, da bi se moral na Mangart povzpeti v mraku, saj je pot precej izpostavljena.« Vročina mu ni delala preglavic, pravi, da obožuje poletje, tudi sicer je takšne izzive mogoče speljati le v poletnem času. Če verjamete ali ne, po njegovem je mogoče vseh pet najvišjih vrhov povezati še hitreje kot v slabih 14 urah. Morda bo kdo pobral rokavico.

Vročina mu ni delala težav, saj obožuje poletje. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool
Vročina mu ni delala težav, saj obožuje poletje. FOTO: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Pool


Sam ima sicer v mislih že nekaj novih izzivov, a je o njih skrivnostno molčeč. Ne pozabi pa omeniti, da mu zagotovo ne bi uspelo brez podporne 20-članske ekipe. »Pot je bila razdeljena na tretjine, vsako je z menoj opravil vrhunski gorski tekač. Prvi del me je spremljal Nejc Marčič, od Vrat do izvira Soče Matjaž Mikloša in moja partnerka Urška Ahac, zadnji del čez Jalovec pa Nejc Kuhar. Precej treniram sam, a veliko tečem tudi s fanti,« pravi Kovačič.

Ko se je v četrtek dotaknil Mangartskega sedla in končal podvig, je bil hkrati napolnjen in izpraznjen. Poln adrenalina, veselja, ker je dosegel za­stavljeni cilj. Ne veš točno, kaj bi v tistem trenutku naredil sam s sabo, poskuša pojasniti. »Preden sem se lotil izziva, mi je veliko ljudi reklo, da se tega v 24 urah ne da izvesti. A ravno to podžge, z veliko treninga in optimizacije se da zagotovo še izboljšati moj čas,« odgovori na vprašanje, ali je mogoče teči, plezati še hitreje.

»Že zdaj hodim z veseljem spat, ko pomislim na ta projekt, ki se bo zgodil v avgustu,« je dejal januarja letos, ko je bilo pet vrhov še teorija. Preliti v prakso z vrhunskim časom zdaj puščajo prostor za nov podvig.

Komentarji: