Nedelja, 5. 6. 2022, 22.26
1 leto, 10 mesecev
To je bila največja revolucija v človeški zgodovini
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,43
12
Kmetijstvo je ljudem omogočilo, da so lahko preživljali več otrok, zato so zgodnji kmetje kmalu številčno presegli lovce in nabiralce ter zavladali svetu. Prehod na kmetijstvo je bil tudi nujni predpogoj za oblikovanje prvih civilizacij in prvih državnih tvorb. Kmetijstvo, ki se je v zadnjih stoletjih zelo moderniziralo, je tudi zaslužno za to, da na svetu zdaj lahko živi več milijard ljudi.
Prehod z lovstva in nabiralništva na kmetijstvo, tako imenovana neolitska revolucija, je bil poleg industrijske revolucije najbolj globoka in daljnosežna sprememba v zgodovini človeštva. Pred kratkim pa so znanstveniki razkrili tudi nekaj skrivnosti prvih kmetov na svetu in kako so povezani z današnjimi Evropejci.
Maja letos je bilo objavljenih več pomembnih arheogenetskih študij. V začetku omenjenega meseca je bila tako objavljena obsežna študija o populacijah v Evraziji v času kamene dobe. Tej je kmalu sledila prav tako zanimiva študija o izvoru oziroma koreninah prvih kmetov v zgodovini človeštva in njihovem širjenju po Evropi.
Laboratorijske analize v Mainzu
Študijo o zgodnjih kmetih je napisalo 31 avtorjev. Ti so preučili starodavni DNK 15 posameznikov, v raziskavo pa je bilo vključenih še deset primerkov starodavnega DNK iz prejšnjih študij in 77 primerkov DNK današnjih prebivalcev. Vse skupaj torej 102 primerka DNK. Laboratorijske analize so bile opravljene na Univerzi Johannesa Gutenberga v Mainzu.
Petnajst posameznikov, katerih DNK so preučili v laboratoriju v Mainzu, je živelo v srednji kameni dobi (mezolitik) in mlajši kameni dobi (neolitik). Okostja, iz katerih so pridobili DNK, so našli v arheoloških najdiščih v Srbiji (Vlasac, Lepenski Vir, Vinče-Belo Brdo in Grad-Starčevo), Turčiji (Aktopraklik in Barcin), Avstriji (Kleinhadersdorf in Asparn-Schletz), Nemčiji (Essenbach-Ammerbreite, Dillingen-Steinheim in Herxheim) in Grčiji (Nea Nikomedeia).
Skupna evropsko-bližnjevzhodna predniška populacija
Znanstveniki so ugotovili, da so do pred 27 tisoč leti na območju Evrope, Anatolije oziroma Male Azije, Kavkaza in Bližnjega vzhoda živeli ljudje, ki so pripadali eni genetski populaciji.
Populacija, ki je pozneje v Evropo prinesla kmetijstvo, je prehod z lova in nabiralništva na poljedelstvo in živinorejo opravila v osrednji Anatoliji. Arheologi so v najdiščih Boncuklu in Asikli našli dokaze, da so ljudje, ki so v osrednji Anatoliji živeli pred 9.700 leti, eksperimentirali z gojenjem poljščin in kozjerejo.
Velike spremembe so nastopile z začetkom zadnje ledene dobe pred okoli 25 tisoč leti, ko je zaradi hladnejšega podnebja velike del Evrope postal neprimeren za življenje. Ljudje so se umaknili v tako imenovana ledenodobna zavetja oziroma refugije. V Evropi so bila to sprva območja na Balkanskem polotoku.
Genetsko oddaljevanje v času ledene dobe
Poleg tega je z začetkom zadnje ledene dobe prišlo sčasoma do ločitve prej enotne evropsko-bližnjevzhodne genetske populacije v dve, tudi ozemeljsko ločeni populaciji. Prvo populacijo so znanstveniki v študiji poimenovali zahodna populacija (živela je v evropskih refugijih), drugo pa vzhodna populacija (živela je na območju Bližnjega vzhoda, približno južno od današnje Turčije in severno od današnje Savdske Arabije).
Pred okoli 20 tisoč leti se je v Evropi zahodna populacija (v študiji se za to populacijo uporablja angleška oznaka west) genetsko ločila na dve novi populaciji, ki so ju znanstveniki v študiji poimenovali zahodna populacija 1 oziroma zahod 1 (ang. west 1) in zahodna populacija 2 oziroma zahod 2 (ang. west 2). Prva je živela zlasti na območju današnje Francije in na severu Pirenejskega polotoka, druga pa zlasti na območju Balkana in skrajnega zahodnega dela današnje Turčije.
Razpad enotne bližnjevzhodne populacije
Na drugi strani se je vzhodna populacija (angleško east v študiji) pred 20 tisoč leti razširila na velik del današnje Turčije, današnje Armenije in na zahod današnjega Irana. Pa tudi proti jugu na sever Arabskega polotoka.
Iz osrednje Anatolije so se zgodnji kmetje pozneje preselili v severozahodno Anatolijo in na območje Egejskega morja. Ozemlje današnje Grčije je bilo torej tisti del Evrope, na katerem se je najprej uveljavilo kmetijstvo.
Pred 15 tisoč leti se je vzhodna populacija genetsko ločila na vzhodno populacijo 1 oziroma vzhod 1 (ang. east 1) in vzhodno populacijo 2 oziroma vzhod 2 (ang. east 2). Prva je živela zlasti na območju Levanta (današnji Libanon, Sirija, Izrael, Jordanija in Palestina), druga pa na območju pogorja Zagros (današnji zahodni Iran in vzhod Iraka).
Prvo genetsko mešanje v Anatoliji
Do pred okoli 15 tisoč leti se je zahodna populacija 2 še bolj razširila po Mali Aziji oziroma Anatoliji. To je bilo zelo pomembno, kajti pred okoli 14.200 leti je na območju vzhodne Anatolije prišlo do mešanja med delom zahodne populacije 2 in delom vzhodne populacije 1. Nastala je genetsko mešana populacija 1 (ang. admixture 1), kot so jo poimenovali avtorji študije.
Pred okoli 13.800 leti se je ta mešana populacija 1 ločila na mešano populacijo jug (ang. admixture south) in mešano populacijo sever (ang. admixture north). Prva je živela na jugovzhodu Anatolije, druga pa na območju Kavkaza.
Drugo genetsko mešanje v Anatoliji
Pred okoli 12.900 leti je prišlo do ponovnega mešanja dveh populacij - tako se je na območju Anatolije mešana populacija jug znova genetsko mešala z delom zahodne populacije 2. Nastala je nova genetska populacija: mešana populacija 2 (ang. admixture 2).
Kmetijstvo se je zgodaj pojavilo tudi v vzhodnem delu tako imenovanega rodovitnega polmeseca - na območju pogorja Zagros. V tem pogorju, katerega del leži tudi v današnjem zahodnem Iranu, so v iranski jami Wazmeh našli okostje neolitskega kmeta, staro morda več kot 9.000 let. DNK je pokazal, da je bil ta iranski neolitski kmet genetsko precej oddaljen od anatolskih neolitskih kmetov.
Prav ta mešana populacija 2 v osrednji in jugovzhodni Anatoliji je iz populacije lovcev in nabiralcev postala prva ali ena od prvih kmečkih populacij na svetu in nosilec neolitske revolucije. Iz osrednje Anatolije (tu leži arheološko najdišče Boncuklu) je del zgodnjih kmetov odšel v severozahodno Anatolijo.
Pred okoli osem do devet tisoč leti so se zgodnji kmetje iz egejskega oziroma anatolskega območja začeli postopoma širiti tudi po Evropi. S širjenjem te populacije se je seveda širilo tudi kmetijstvo.
Smeri naseljevanja anatolsko-egejskih kmetov po Evropi
Zgodnji kmetje so se po Evropi širili po dveh smereh: ob sredozemski obali in po donavskem koridorju. Prav na zadnjo pot - skozi Balkan v Podonavje in od tod v današnjo Avstrijo in Nemčijo - so se osredotočili avtorji študije.
Ti anatolsko-egejski zgodnji kmetje so v Evropi v veliki meri izpodrinili tamkajšnje lovce in nabiralce (pripadnike zahodnih populacij 1 in 2), ker so lahko zaradi kmetijstva preživljali več otrok. Na začetku širjenja kmetov po Evropi je bilo genetskega mešanja z lovci in nabiralci malo (ti so predstavljali od dva do sedem odstotkov genetskega porekla v genetskem naboru kmetov, ki so poseljevali Evropo po donavskem koridorju), pozneje pa več.
Današnje južnoevropske populacije so blizu neolitskim kmetom
Znanstveniki so tudi primerjali zgodnje kmete, ki so poselili veliko večino Evrope v dobi neolitika (iz preteklih študij vemo, da ti zgodnji kmetje vsaj v kameni dobi niso poselili dela današnje vzhodne Evrope), in današnje populacije.
Zgodnjim anatolskim neolitskim kmetom genetsko niso najbližje današnji Sardinci, kot so verjeli do zdaj, ampak današnji prebivalci grškega otoka Kreta.
S primerjavo dela DNK so ugotovili oziroma potrdili že stare ugotovitve, da so zgodnji anatolski kmetje najbližje današnjim Sardincem. Zgodnji anatolski kmetje so po primerjavi dela DNK blizu tudi nekaterim drugim južnoevropskim populacijam: Toskancem, delu Grkov, Krečanom, prebivalcem Bergama v severni Italiji in delu Bolgarov. Malce bolj so oddaljeni Španci in Baski.
Krečani bližje neolitskim kmetom kot Sardinci
Ko pa so primerjali ves DNK anatolskih kmetov in današnjih populacij, ne samo dela DNK, pa so znanstveniki malce presenetljivo ugotovili, da so nekatere južnoevropske populacije še bližje zgodnjim neolitskim kmetom iz Anatolije kot Sardinci. Z MDS-grafa, ki je objavljen v študiji (MDS je kratica za analizo večrazsežnega lestvičenja), je razvidno, da so, če upoštevamo ves DNK, najbližje zgodnjim anatolsko-evropskim kmetom današnji Krečani.
Po primerjavi vsega DNK so neolitskim kmetom zelo blizu, bolj blizu kot Sardinci, tudi prebivalci Bergama, Toskanci, Albanci, preostali Grki, Španci in tudi Baski. Neolitskim kmetom z enega od arheoloških najdišč v Anatoliji je dokaj blizu tudi del današnje turške populacije.
Slovenci bližje neolitskim kmetom kot staroevropskim lovcem
Slovenske populacije na MDS-grafu ni, so pa Čehi in Madžari, ki so po preteklih študijah blizu Slovencem (najbližje so nam Slovaki). Češka in madžarska populacija sta precej bližje neolitskim kmetom iz Anatolije kot evropskim srednjekamenodobnim (mezolitskim) lovcem in nabiralcem. Podobno najverjetneje velja tudi za Slovence.
Po najnovejši študiji so od današnjih populacij mezolitskim kavkaškim lovcem in nabiralcem genetsko najbližji Čečeni. Ti živijo na severnem Kavkazu. Čečeni so genetsko zelo blizu tudi iranskim neolitskim kmetom. Še bolj od Čečenov so iranskim neolitskim kmetom blizu Abhazijci, ki živijo na južni strani Kavkaza ob Črnem morju, pa tudi današnji Iranci. Na fotografiji so Čečeni v čečenski prestolnici Grozni.
Po MDS-grafu so nekje na sredi med neolitskimi kmeti ter mezolitskimi lovci in nabiralci današnje populacije Finske, Estonije in Rusije.
Študija tudi ugotavlja, da so evropski lovci in nabiralci v času srednje kamene dobe (zahodna populacija 1 in 2) bolj genetsko oddaljeni od današnjih Evropejcev kot zgodnji kmetje iz Anatolije.
Genetska kontinuiteta na Kavkazu in v Iranu
Drugače je na območju Kavkaza in Irana, kjer po študiji obstaja določena genetska kontinuiteta med kavkaškimi lovci in nabiralci ter današnjimi prebivalci Kavkaza oziroma med zgodnjimi iranskimi neolitskimi kmeti in današnjimi Iranci.
Z MDS-grafa v študiji je razvidno, da so najbližje mezolitskim kavkaškim lovcem in nabiralcem Čečeni. Zelo blizu so tudi Adigejci (znani tudi kot Čerkezi) in Abhazijci. Vse tri populacije živijo na območju Kavkaza. Blizu kavkaškim lovcem in nabiralcem so tudi današnja iranska, gruzijska in del turške populacije.
Del Turkov bližje anatolskim kmetom, del pa iranskim
Neolitskim iranskim kmetom na območju Zagrosa, ki so po MDS-grafu zelo genetsko oddaljeni od anatolskih neolitskih kmetov, pa so genetsko najbližje Abhazijci. Sledijo Iranci, Čečeni, Gruzijci, Adigejci in del Turkov. Kot je razvidno z grafa, je en del današnje turške populacije bližje anatolskim neolitskim kmetom, drugi del pa kavkaškim lovcem in nabiralcem oziroma iranskim neolitskim kmetom.
Študija o zgodnjih kmetih, ki je vir za članek:
Nina Marchi, Laura Winkelbach, Ilektra Schulz in Maxime Brami ter sodelavci, The genomic origins of the world’s first farmers (sl. Genetski izvor prvih kmetov na svetu), maj 2022.
12