“Svoboden si, ko so svobodni drugi. Sicer s svobodo nimaš kaj početi.”

Čeprav že dolgo živi v Rimu, Laura Samani (1989) ostaja Tržačanka. Režiserka, ki je nase v Cannesu opozorila že s kratkometražnim filmom Speča svetnica (La santa che dorme), v celoti posnetem v govoru Nadiških dolin, se veseli, da bo njen celovečerni prvenec Telesce (Piccolo corpo), po lanski svetovni premieri v prestižnem izboru Tedna kritike v Cannesu, svojo pot po evropskih kinematografih začel prav v Sloveniji, začenši prihodnji teden v Tolminu in Sežani.

Italijansko-slovensko-francoska koprodukcija je trpka, a obenem fantastična in čarobna zgodba o uporu in popotovanju Agate ter njene mrtvorojene hčerke od obmorskega kraja do gorskega svetišča, kjer naj bi dojenčico za čas enega diha oživili in ji s tem poklonili identiteto ter izhod iz predpekla.

V Trstu, na še zadnji ponedeljek minulega leta, naju pričaka sončno zimsko jutro. S pogledom proti morju iz barčka ob robu Velikega trga Laura Samani prvič sliši, da Trava, ime svetišča diha ali premirja, ki je navdihnilo zgodbo, v slovenščini nekaj pomeni. “Nekaj, kar ponovno zraste, torej! Nisem vedela, ni bilo časa, da bi mi kdo povedal,” se nasmehne in pojasni, da so od ideje do izvedbe filma Telesce minila štiri leta, za katera je hvaležna. Manj hvaležna je za kovidno krizo, ki je snemanje prekinila že po prvem tednu, in to za kar osem mesecev. Za pet snemalnih tednov so na koncu potrebovali celo leto, a je bilo - če sodimo po videnem in izjemnih odzivih - vredno. Film, ki že žanje nagrade, je tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu osvojil vesno za manjšinsko koprodukcijo, v imenu Vertiga jo je ponosno prevzel producent Danijel Hočevar, ter za filmsko fotografijo, ki jo je kadriral Mitja Ličen.

“Odločitev, da bomo film posneli v narečju, je politična. V času fašizma je maksima, da je treba govoriti italijansko, postala nasilna. Na območjih, kot so Nadiške doline, je bilo prepovedano govoriti v narečju.”

Narečja so politična odločitev

“Žal ne govorim slovensko,” pravi naša sogovornica. “Učila sem se hrvaščine, saj je lažja, ker nima dvojine. Zdaj si želim nadaljevati, zlasti bi se učila slovenščine ...”

> Zdi se, da to res ni več tabu med Tržačani ...

“Odvisno od okolja. Smo mlada generacija, a podedujemo tudi 'kažine' preteklosti. Pripadam tisti kategoriji Tržačanov, ki je mejo vedno živela kot birokratsko, ne dejansko. Ko je Slovenija vstopila v schengensko območje, sem bila še na liceju, in spominjam se, da smo se iz Trsta zapeljali na Fernetiče, kjer je razsajalo vzdušje, kot bi padel berlinski zid, ljudje so se objemali ... Ganljivo. Eko, sodim k tistim, ki vemo, da smo na koncu vsi bratranci in sestrične. Nenazadnje je bila moja nona po mamini strani iz Vipave. Spomnim se izštevank v slovenščini, ko mi je pravila: 'Trda glava je tako ...' To je del moje kulture, a smo doma govorili italijansko, ker je mama rasla v Lombardiji, oče pa ni Slovenec. Trst je vsekakor mesto, kje živi več kultur, ne le italijanska in slovenska. Tu so še srbska, grška, albanska ...”

> V resnici je neverjetno mesto!

“Res je. Ne želim sicer zdrsniti v preveč politično debato, ker bi se hitro razžalostili, vendar obstajajo ljudje, ki poznajo vrednost te multikulturnosti. To je nekaj, kar se zrcali tudi v filmu, ki je v celoti v narečju, en prizor pa tudi v slovenščini. Odločitev, da bomo film posneli v narečju, je politična. Seveda lahko zgodovinski film posnameš v italijanščini, svet jih je poln. A italijanščina je izum, plod odločitve po združitvi Italije leta 1861, s katero so povezali nekaj, kar politično in geografsko dotlej ni bilo skupaj. V času fašizma je maksima, da je treba govoriti italijansko, postala nasilna. Na območjih, kot so Nadiške doline, je bilo prepovedano govoriti v narečju, sploh ker ima slovenski izvor. Spečo svetnico sem posnela v 'nediškem', ne da bi ga govorila. Niti Slovenci ga ne razumejo. Kot bi šlo za starejši jezik od slovenščine, ki pa je bil prepovedan. In take reči pustijo rane, ker gre za vprašanje identitete. Beseda je tvoja identiteta.”

> Jezik nas povezuje. In ne pristaja na formalne meje. Za nekoga iz obmejnega prostora, ki govori italijansko, je narečje, ki ga v vašem filmu govorijo v obmorskem kraju, menda gre za Bibione, še kar razumljivo, ko se pa z junakinjo vzpnemo v Karnijske gore, kjer sreča bodočega sopotnika Risa (Lince), pa ...

“Ah, seveda, Ris govori karnijsko, niti jaz ga nisem razumela. Sedaj ga razumem, vendar je zaradi nemških vplivov zelo zahtevno narečje.”

> Od kod odločitev za tako drugačna, oddaljena svetova?

“Leta 2016 mi je gospod, ki ni iz filmskega sveta, dejal, da ve za mojo Spečo svetnico in fascinacijo s čudeži, katoliškimi in tudi poganskimi tradicijami. Sicer nisem katolik, bila sem v tem duhu vzgojena, a ne jaz ne moja družina ne hodimo v cerkev ... No, tisti gospod me je vprašal: Pa ti veš za Travo? Vsaka dobra zgodba se začne z vprašanjem: Ma ti veš za ...? (smeh) Tako sem začela raziskovati, kaj so bila ta svetišča diha oziroma premidja. Ugotovila sem, da so bila raztresena po celotnem alpskem loku, zlasti v Franciji, kjer jih je več kot 200. Pretreslo me je, da o tem ničesar ne vemo, da se o tem ne govori.”

> Mnogi bodo prvič slišali za to.

“O tem se ne ve tudi zato, ker ni več potrebe. Tako imenovani predpekel, kamor so šli nekrščeni otroci, ne obstaja od leta 2007, ker se je tako odločil papež. Torej ti čudeži, ki so dojenčkom omogočili en vdih, da bi jih lahko krstili in dali ime ter šli v nebesa, niso bili več potrebni. V naših Alpah so bila tri taka svetišča, stoji le še Trava v Karniji, ki ga v te namene ne uporabljajo več. Vendar nismo tam snemali. Želela sem poustvariti svetišče iz ničesar. Celotna zgodba me je zelo pretresla. Veliko mi je dal misliti zlasti element, da so se na to pot z mrtvim otrokom podajali možje. Pa ne ker bi bilo narobe, gre bolj za to, da me pri zgodbah vedno zanima, kar je bilo iz njih izpuščenega. Vprašala sem se: Kaj pa počnejo mame, ki so ravnokar izgubile dojenčka? Prva stvar, ki sem jo rekla soscenaristoma, je bila: Kaj počne mama? Odločili smo se, da bomo njo poslali na pot.”

> Zanimiv je trenutek, ko gre Agata, ki se nikakor ne more pomiriti z usodo, da bo njena deklica ostala brez imena, do moža, ki obeša ribiške mreže. Ta ji reče: Tudi jaz trpim.

“Vendar na drugačen način. Takrat moški ni smel jokati ... Nihče iz Agatine skupnosti ni zloben. Bistvo je to: čeprav te imajo ljudje radi, ko sam trpiš, drugi ne morejo tega doživljati s tabo. V tistem, ki trpi, je oblika egoizma, a ne v negativnem smislu. Agata domneva, da se nikoli nihče ni počutil tako slabo, kot se sama. Ona takrat trpi najbolj na svetu. Če bi v tistem trenutku srečala žensko, ki bi preživljala enako zgodbo, bi si Agata rekla: Jaz se počutim slabše, kot se ti. Žalovanje je v vlogi protagonista, ki je potreben, da bi ga premagal. Vendar ti prinese tudi veliko osamljenosti. In nihče ti ne more pomagati. Mož reče: Bomo naredili druge. Ti pa: Kako si drzneš?! Ampak to je njegov način. Takoj razmišlja, da je treba naprej.”

> Ona pa ne more. Zakaj mora vse to prestati? Gre za upor?

“Seveda. Pomislite, šla je odkopat dojenčico, ki je ni niti videla. Naj se vsak sam odloči, kako bo to tolmačil, a po moje je šla tja zgolj zato, da bi jo videla. Vendar ni imela poguma, da bi odprla lesen zabojček. Če bi ga, se mi zdi, se ne bi podala na pot. Prepričala bi se, da je deklica mrtva. Na pot jo je pognalo dejstvo, da se z vsem tem ni soočila. Njena razumska želja je bila, da želi dati deklici ime. A kaj to pomeni? Imenovanje otrok, ko se rodijo, je nekaj, kar počnejo v vseh kulturah, religioznih ali ne. Ne obstajajo otroci brez imen. Ime pomeni, da obstajajo. Imajo identiteto. In kaj res pomeni dati ime? Da otrok ni več del tebe. Čeprav Agata na glas reče, da bi rada dala deklici ime, se v resnici od nje ne želi ločiti, ampak tega ne ve. To spozna šele na jezeru. In celo potovanje opravi, ker se v resnici ne želi ločiti.”

> Pomenljiv je prizor med tretjem lešnikov, ko Agata reče: Če nečesa ne poimenuješ, ne obstaja. On pa odvrne: Kaj pomeni ime, če vsako jutro vstaneš, ne da bi kdorkoli vedel zate. Zelo različna pogleda. O Risu vemo zelo malo. Je pa zelo pomemben.

“Agata in Ris sta dve osamljenosti, ki se srečata. Vendar je za oba, čeprav na drugačen način, velik problem identiteta. Agato obremenjuje identiteta, povezana z njeno mrtvorojeno hčerko: je mama, vendar ne čisto zares, saj hčerka ni živa, nima niti imena in s tem identitete. Ris pa se je prekrstil. Spremenil je ime.”

Prizor iz filma Telesce: Ondina Quadri (v ospredju) igra Risa in Celeste Cescutti v vlogi Agate, ki na ramenih nosi svojo nesluteno prihodnost.

> Agata ga tudi vpraša, kakšno je njegovo pravo ime.

“Točno, a ga ne izvemo. Ves film ljudje Agato sprašujejo, kako ji je ime, njega pa nihče ne vpraša po pravem imenu. Ris se samolegitimira. In tu je še vprašanje spola. Prav je, da o njem govoriš v moškem spolu. Tudi sama sem dolgo. Zdaj o njem govorim v množinski obliki. They ali them uporabljajo za nebinarne osebe v angleščini, v Italiji loro ...”

> Za nebinarne osebe pri nas nimamo uradnega zaimka. Večina želi, da se jih naziva z obema zaimkoma, ženskim in moškim, izmenjaje .... Je tak tudi Ris?

“Je fluidna oseba. Biološko ženska.”

> Šele kasneje sem opazila, da jo/ga igra tudi igralka ...

“Ko smo razvijali lik Risa, je bil sprva ženska. Potem smo naredili nekaj zgodovinskih študij in se vprašali, kako bi ženska takrat preživela sama v gozdu. Preoblekla bi se v moškega. To je bila prva zamisel. V zadnjem desetletju se je k sreči po svetu zgodilo veliko: od gibanja Me too do javne obravnave LGBT problematik ... Mi, trije soavtorji scenarija, smo zelo občutljivi do te problematike. Ko sem se srečala z Ondino Quadri, ki igra Risa in je tudi sama aktivistka, je ta tema postala zelo pomembna in posledično je Ris postal fluidna oseba. Ko Ris potrka na vrata svojega nekdanjega doma, odpre mama, ki reče, da je ni prepoznala. In ko gre v hišo, reče očetu: 'Tvoja hči je.' Tam gledalec odkrije, da gre za žensko. Vendar se je Ris Agati predstavil kot moški, njej je vseeno, ker je osredotočena na cilj, mi pa vemo le, da se je Ris za svoje ime odločil, a tega njegova, njena družina ni sprejela. Zame je Ris izjemno sodoben lik in obenem tak, ki bi lahko obstajal tudi takrat, v začetku 20. stoletja. Je tako moški kot ženska.”

> Kaj pa Agata?

“Ona je po drugi strani arhetip ženske-matere, ki svojega otroka ljubi tako zelo, da ljubi celo mrliča. Kot bi šlo za zasukano Antigono. Ris pa kot lik obstaja še danes, preživi, ker je fluiden, ker vsebuje oboje, a ni pomirjen. Če to vemo, lahko razumemo tudi besede puščavnice, ko reče: 'Sedaj si svobodna.' Reče jih deklici, a namenjene so tudi Risu, ki zajoče. Ris je prvič storil nekaj za nekoga drugega, za Agato, ki jo je imel rad. Je tudi ljubezenska zgodba.”

> Pa zgodba o prijateljstvu, pomenu solidarnosti ...

“Vedno sem pravila, je v filmu pomembno učenje, kako nekaj izpustiti - oba se morata naučiti, kako se rešiti nekaterih reči. Ko pa je bil film končan, sem ugotovila, da sočasno govori tudi o dejstvu, da prava svoboda, pravo odrešenje - ne v katoliškem, temveč v globljem, širšem smislu - obstaja le, če ga deliš. Ne moreš osvoboditi le sebe. Kaj boš s takšno svobodo?! Naj povem primer: sem cis-oseba in heteroseksualka, torej prepoznam se v svojem biološkem, ženskem spolu in privlačijo me moški. Borbe za pravice LGBTIQ+ posameznikov, torej gejev, lezbijk, trans in ostalih, naj bi ne bile moje. Pa v resnici ni tako! To je boj vseh nas. Osvobodiš se, če osvobodiš druge. Svoboden si, ko so svobodni drugi. Sicer s svobodo nimaš kaj početi. In o tem govori film.”

> Ne morem mimo vprašanja o izboru igralcev. Pravo presenečenje je odlična Celeste Cescutti, ki pa je naturščik!

“Vsi so naturščiki, razen Ondine Quadri in Iva Bana. Ivo ima imenitno igralsko kariero, krasno je bilo delati z njim. Ondina pa igra zlasti v eksperimentalnem teatru, je članica več kolektivov, posnela je tudi nekaj filmov, bila nagrajena. Ostali pa niso šolani. In še nekaj hecnega je: ime Celeste je anagram naslova filma v slovenščini Telesce.”

> Noro naključje!

“Ja, res. Lepo je bilo delati s takimi ljudmi. Nisem imela direktorja za izbor igralcev, izbrala sem jih sama, sama sem si tudi ogledala lokacije. Hotela sem ljudi, ki bi govorili v narečju, to je bilo glavno vodilo. Obenem sem želela ljudi, ki bi znali opravila iz tistega časa. In sedaj so ribiči v filmu res ribiči. Agatinega moža sem našla v ribiškem pristanišču. V filmu je prizor, v katerem popravlja mreže, kar tudi sicer počne vsak dan. Tudi pastir, voznik voza ... Kar malce ganljivo je, da nekomu rečeš: to je počel že tvoj oče, tvoj nono, pa tvoj pranono ... Ekola, zdaj boš lastni pranono v filmu, kajti prav nekaj takega bi se mu lahko zgodilo takrat.”

> Takrat je leto 1901. Zakaj?

“Drži, čeprav ni izrecno omenjeno. Dva razloga sta. Prvi je neumen, 1901 je naslov pesmi francoskega benda Phoenix, ki mi je zelo všeč.”

> Odlična skupina!

“Res je. (smeh) No, drugi razlog je, da je Sigmund Freud leta 1901 začel objavljati svoje študije. Ljudje, kot je bila Agata, seveda niso vedeli ničesar o tem, do njih je morda to vedenje prišlo čez desetletja. Zame pa ta letnica predstavlja simbolično prelomnico, ko religija ni bila več edini inštrument za soočanje z žalovanjem. To je res le moja stvar - a v moji glavi je leto 1901 zadnje leto, ko je imel človek na voljo le religijo, da bi prebrodil odboje žalovanja. S tem ne trdim, da je psihoanaliza boljša od vere, ampak je bolje imeti dve možnosti namesto ene. (smeh) Pomembna je možnost izbire.”

> Religija je pri Agati padla na izpitu. Duhovnik ji ni želel ali mogel pomagati, ko ga je prosila, da bi otročka krstil. Spodletelo ji je ravno v tolažilni vlogi.

“Prav ste povedali, tolažbe ne dobi. V filmu - v to močno verjamem - je vidna temeljna razlika med vero in religijo. Agata je človek z ogromno vere, v smislu zaupanja, upanja, kar je zelo drugače od religije, ki jo sestavljajo pravila. Religija je tudi sestavljena iz skupnosti, in ta skupnost ji ne pomaga. Čeprav bi ji želela, ji ne. Ona pa kot bi rekla: Je to vse?! Ni mi dovolj! Poleg tega - tovrstnih čudežev Cerkev seveda ni odobravala. Takšne prošnje so bile zanjo znak arogance.”

> Še en detajl. Od kod slovenščina pri rudniku in predoru, skozi katerega se podata?

“Želela sem znova snemati v nediškem govoru, a ko so mi predstavili Iva Bana, sem se odločila za slovenščino. Pri nas se je zgodovinsko govorilo veliko jezikov, želela sem v film umestiti čim večji del pahljače tukajšnjih kultur, tradicij, realnosti ... In Ris, denimo, čeprav slabo, govori malce slovenščine v filmu. Ker prihaja s tega območja, se znajde med več jeziki in kulturami, Agata pa ne, saj prihaja z otoka. Želela sem, da Agata v tisti sceni ne bi imela inštrumentov, s katerimi bi lahko razumela, kaj se dogaja. Učinek smo želeli doseči tudi tako, da v vseh ostalih državah, kjer bodo predvajali film, kratki del v slovenščini namerno ni podnapisan. Ker smo z Agato, ki je v tistem trenutku odvisna od Risovega prevoda. In, pomislite, govorita o tem, da ženske, ki vstopijo v predor, ven ne pridejo žive. Kar je bilo res ...”

> Kako to mislite?

“Vstop v rudnike je bil ženskam prepovedan. Kot na barke. Zato so si izmišljevali legende, češ da v rovih umrejo in podobno. Nekdanji rudar mi je povedal, zakaj: če je ženska vstopila z moškim, sta vstopila dva, izstopili pa so trije. Da ne bi motile rudarjev, so lahko delale le zunaj.”

> Veliko govoriva o ženskah. Izbrali ste si poklic, ki so ga še donedavna opravljali le moški. Razmerje je še vedno ena proti tri. Kako vam je v tej vlogi?

“Ne vem, kako je biti moški v tej vlogi. Pri delu potrebujem bližino ljudi. Seveda gre za delo, a potrebujem ob sebi ljudi, s katerimi lahko vzpostavimo bližino, pri čemer ne gre za vprašanje spola, temveč humanosti in odprtosti. Na setu smo imeli veliko sodelavk, kar ni bila zavestna odločitev za kakršnokoli kvoto, šlo je za izbor pravih oseb, sicer lahko zapademo v obrnjeno mizoginijo oziroma seksizem. Seveda sem se znašla v situacijah, v katerih bi mi bilo gotovo laže, če bi bila moški ... A sem v vsakem primeru privilegiranka, ker sem si lahko izbrala, kaj bom počela, se odločila za poklic. Prihajam iz družine, kjer so me vedno spodbujali, naj izberem, kar si želim, torej iz feministične družine, kjer je enakost spolov udejanjena, kjer ni del, ki jih ne moreš početi ali reči, ki si jih ne moreš želeti. V tem pogledu sem imela srečo. In ta duh narekuje moj odnos do sveta. Pri delu sem večkrat doživela zelo paternalistični odnos, a sem se uprla, postavila mejo. Imam orodja, da sem se lahko, ker vem, da je moja želja po delu legitimna. Se pa zavedam, da se v drugačnih kontekstih, družinah, okoljih ne bi vsaka ženska tako odzvala. Pa ne zato, ker je neumna, temveč ker ne pomisli, da lahko preprosto reče: Ma kaj težiš?! Treba je vedeti, da filmsko umetnost sestavlja veliko ljudi. To ni slikanje akvarela na prostem. Si režiser, beseda, ki se za to delo uporablja v številnih drugih jezikih, pa je filmski direktor, kar je veliko primernejši izraz, ker dirigiraš, usmerjaš poti ostalih ...”

p “Borbe za pravice LGBTIQ+ posameznikov, torej gejev, lezbijk, trans in ostalih, naj bi ne bile moje. Pa v resnici ni tako! To je boj vseh nas. Osvobodiš se, če osvobodiš druge.” (Foto: Maja Pertič Gombač)

> Tudi v slovenščini uporabljamo besedo režiser.

“Vendar je direktor natančnejši izraz. Nenazadnje, ko usmerjaš poti ostalih, so te lahko tudi povsem neodvisne od tebe. A to dejstvo te vselej postavi v položaj odločanja. Česar ne spoštujejo vsi. Jaz pa ne sodelujem z nespoštljivimi ljudmi. Ne nespoštljivimi do mene, nespoštljivimi na splošno, naj bodo moški ali ženske.”

> Je vprašanje žensk v filmski industriji še relevantno?

“Ja, gotovo, ker že tisočletja naracija poteka z moškega vidika. Ne gre je izbrisati, le dodati je treba ženski glas. To ne pomeni, da je eden ali drugi boljši. Le radovedna sem in želim si slišati, kaj ima povedati ženska o temi, ki so jo do tistega trenutka obravnavali le moški. Gre za drug zorni kot, ker je izkušnja drugačna. Zgodilo se mi je, da sem gledala film, pri katerem sem bila prepričana, da je moški avtor, ker sem začutila specifični pogled. Pa je bila v resnici ženska, kar mi je dalo misliti. Imamo tako radikalna razlikovanja ... V resnici gre predvsem za senzibilnost, pomembno jo je legitimirati, ustvariti prostor, da lahko tudi ženske pripovedujejo o teh stereotipno moških rečeh. Ne mislim, da bi morale le ženske govoriti o ženskih temah. Zakaj? Ker kot ženska želim govoriti tudi o moških temah, zakaj bi torej moškim odvzela to pravico. Ravno obratno - želim si je tudi sama. Pravic ne dosežemo tako, da jih drugim odvzamemo. Dobimo jih tako, da jih podelimo tudi njim. Podobno kot pri že omenjenih LGBT pravicah. Če dovoliš poroko gejem in lezbijkam, se nisi ničemur odrekel, nič ti ne bo odvzeto. Le še drugim si omogočil uveljavljanje teh pravic.”

---