Srečanje s pisateljico Aksinjo Kermauner

12.3.2024 | 11:40

V četrtek, 7. marca 2024, je Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine organiziralo srečanje s pisateljico Aksinjo Kermauner. Pridružili so se nam tudi člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Novega mesta.

Ni naključje, da smo povabili ravno njo. Namreč, njena poklicna in pisateljska pot se močno prepleta z ljudmi s posebnimi potrebami, med katere sodimo tudi mi: gluhi, naglušni, slepi, slabovidni. Pogovor s pisateljico je vodila bibliotekarka in članica našega društva ga. Jadranka Zupančič, v znakovni jezik je prevajal g. Boštjan Jerko.

Ga. Jadranka nam je opisala življenjepis pisateljice. Doktorirala je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani na Oddelku za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko. Po poklicu je profesorica slovenskega jezika in likovne umetnosti. Veliko let je poučevala na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, kjer je bila tudi tiflomobilna pedagoginja. Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem je predavala Metode dela s slepimi in slabovidnimi.

Že v mladih letih je začela s pisateljevanjem in ustvarila veliko knjig za otroke, pa tudi mladinske romane (Berenikini kodri, Orionov meč), humorni roman za odrasle (Dnevnik Hiacinte Novak). Več: https://sl.wikipedia.org/wiki/Aksinja_Kermauner

Ko je ustvarjala knjige za otroke, je vedno mislila tudi na tiste, ki imajo težave z branjem (Kakšne barve je tema?, Tema ni en črn plašč, Žiga Špaget). S svojo ustvarjalnostjo, domiselnostjo in željo pomagati je našla načine, da so bile knjige dostopne tudi slepim, slabovidnim (»tipanke«) ter gluhim (ilustracije slovenskega znakovnega jezika). Pokazala nam jih je in povedala, da so ji pri ustvarjanju veliko pomagale tudi hčerke. Za dober videz knjig je potrebno tudi dobro sodelovanje z ilustratorji. Bralci, ki iz različnih razlogov težko berejo, so gotovo veseli tako imenovanih knjig v lahko berljivi obliki. Vsebina je kratka, preprosta, razumljiva, ilustracije v načinu tipanke, brajice oziroma v znakovnem jeziku. Pokazala nam je zelo lep primer: Pika Nogavička v lahko berljivi obliki.

Ker je ciljnih bralcev v populaciji malo, nastanejo težave pri izdaji takšnih knjig. Ampak kjer je volja, je tudi pot. Prisluhnili so ji, seveda ne vsi, izpostavila pa je založbo MIŠ in velenjsko knjižnico.

Kar nekaj knjig je imela s sabo, da smo si jih lahko ogledali in jo tudi kaj vprašali. Hvaležni smo ji za njeno delo, namenjeno otrokom s posebnimi potrebami. In seveda za njen obisk.

Hvala tudi društvu za organizacijo le-tega, saj si na tak način širimo obzorja, spoznavamo zanimive ljudi in se družimo.

Jelka Močnik