Plečnikov amfiteater bi v Tivoliju zaživel po skoraj sto letih
Ob 150. obletnici rojstva Jožeta Plečnika se v prestolnici dviguje prah zaradi napovedi mestnih oblasti, da bodo obudile njegovo letno gledališče za Tivolskim gradom v parku Tivoli. Projekt biroja Medprostor je zasnovan kot minimalističen poseg v prostor – z lesenimi tribunami, travnatim odrom in pogrezljivo električno omarico ter uporabo sanitarij in prostorov v Tivolskem gradu –, a ga del strokovne javnosti vidi kot spornega z več vidikov.
Plečnik ga je zasnoval leta 1933, na zahodu, kjer se jasa naravno rahlo dviguje, so bile umeščene tribune, peščeni oder pa se je s pogledi odpiral proti mestu. Na vrhu tribun je bil vodnjak, ki so ga pozneje prestavili na Ribji trg ob Ljubljanico. Po vojni je bil avditorij prepuščen propadanju, v vodniku Plečnikova Ljubljana (1996) avtorji navajajo, da se je v 50. letih gledališče uporabljalo za letni kino, pozneje celo kot disko klub, v 70. letih pa je povsem propadlo. Danes je viden le še temelj vodnjaka.
Kakšen pa je bil pomen te Plečnikove intervencije? »Čeprav to ni bil velik poseg, je bil pomemben sestavni del njegove Ljubljane kot novih Aten; v atenskem inventarju javnih objektov je gledališče sodilo med ključne, kot Partenon, agora ali stadion,« odgovarja dr. Peter Krečič. A o tem amfiteatru sredi zelenja je ohranjenega zelo malo tudi v pisnih virih. Kot pravi Krečič, je v Plečnikovem arhivu našel dva načrta in skico vodnjaka, ki stoji zdaj na Ribjem trgu. Šele pozneje je naletel na majhni fotografiji, ki prikazujeta dorsko sceno na vrhnji ploščadi.
»Videti je, sam ga nisem videl nikoli celega, da je bila vrhnja ploščad peščena, stopnice pod njo pa del odra, medtem ko je občinstvo verjetno stalo na peščenem stojišču pod stopnicami. Na stopnišču so stebrički delili spodnji del stopnišča od zgornjega, in to je bilo verjetno skoraj vse,« ga je opisal Krečič. Ne spominja pa se, da bi kdaj našel Plečnikova pričevanja o letnem gledališču v Tivoliju.
Načrt obuditve avtorjev Roka Žnidaršiča, Jerneje Fisher Knap in Sama Mlakarja predvideva rekonstrukcijo z leseno tribuno v natančno povzetih merah iz Plečnikovega načrta, v celoti bi se ohranilo tudi obstoječe rastje z vsemi drevesi ob jasi. Predvideni so točkovni temelji za jekleno konstrukcijo, na katero je položena macesnova »stopničasta« tribuna, v njenem izteku pa ožja ploščad. Na mestu nekdanjega vodnjaka so arhitekti predlagali prostorsko oblikovano plastiko.
»Oder bo oblikovan kot utrjena zatravljena površina, tam bo električni priključek za začasne postavitve odra, ki se napaja iz Tivolskega gradu, podobno kot v parku na Špici. Nič več. Servisni prostori, tudi za hrambo stolov, garderobe za nastopajoče in sanitarije za obiskovalce ne bodo obremenjevali tega občutljivega prostora, saj bodo v sosednjih mestnih institucijah,« je še pojasnil Rok Žnidaršič.
Nikoli zares zaživel
Nameravana uresničitev projekta je te dni dvignila strokovno javnost. Pod Poziv proti gradnji letnega gledališča v Tivoliju in za celostno urejanje parka, ki smo ga včeraj objavili tudi v Delu, so se podpisali dr. Ana Kučan, dr. Beti Žerovc, dr. Maja Simoneti, Urška Jurman, Andrej Hrausky, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta UL, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta UL, in Društvo krajinskih arhitektov Slovenije.
Projektu očitajo, da se ga izpostavlja kot rekonstrukcija Plečnikovega dela, da bi se javnost prepričalo v utemeljenost posega, ter da se ne upošteva, da je kontekst parka in mesta, ki je vplival na Plečnikovo idejo o postaviti avditorija, danes drugačen kot pred skoraj sto leti. Da je park danes mnogo bolj obremenjen. »Več je obiskovalcev, mesto se je okrog njega zgostilo in povečalo, pritiski podnebnih sprememb naraščajo.«
Podpisani arhitekt in arhitekturni kritik Andrej Hrausky poleg spornega navajanja rekonstrukcije – gledališče je Plečnik uredil v istem obdobju kot park ob železnici v Tivoliju, na odru je bil nasut bel pesek, robniki pa so bili ali iz kamna ali iz betona – izpostavlja predvsem skrb, da se tako odškrne vrata v mnogo večji projekt.
»Kot arhitekt vem, da bo tak projekt zahteval mnogo večji poseg, kot ga prikazujejo zdaj. Leta 1933 so mestne oblasti Plečniku naročile stalno gledališče na prostem, Plečnik je ustvaril avditorij za šesto ljudi, ki pa nikoli ni zares zaživel, ker je bil preskromen,« je poudaril sogovornik. Kot je zasledil v tedanjem časopisju, že tedaj nista želela ne Drama ne Opera prevzeti tega prizorišča, v Operi so rekli, da nimajo denarja niti za produkcijo v hiši, kaj šele na prostem, da tudi ne želijo tvegati, da bodo postavili kulise, potem pa bo vse odpadlo zaradi dežja. Tudi dramskih predstav niso želeli prirejati tam, rekli so, da je gledališče premajhno, da ni garderob ...
Avditorij so po sogovornikovih besedah želeli urediti do 1. pokrajinskega zleta Sokolov Kraljevine Jugoslavije. »Toda leta 1933 je bilo zelo slabo vreme, pestile so jih še logistične težave, tudi naslednje leto še ni bilo nobene prireditve. Leta 1934 so načrtovali uprizoritev Kralja Ojdipa, a kot kažejo poročila, so premiero imeli šele čez leto dni, oktobra 1935, vendar ne v Tivoliju. Ohranili sta se tudi edini fotografiji s starogrškimi kulisami, najverjetneje za to igro, ki jih je režiser Osip Šest predvidel tam, kjer so bili gledalci, in ne na odru. Obljubljali so, da bo bolje, ko bodo gledališče povečali. Treba je vedeti, da so že za to ureditev nasuli 200 kubičnih metrov zemlje,« je povedal sogovornik. Dodaja, da se boji, da bo tudi predvideni novi projekt zelo narasel.
Pobuda je prišla iz konservatorske stroke
Rok Žnidaršič je presenečen nad stališčem, da zaradi preštevilnih obiskovalcev tivolskega parka intervencije vanj niso potrebne. »Ali ni ravno to razlog, da se park(e) ureja tako, da bo obisk ljudi bolj vzdržen ob hkratni skrbi za njegove varovane naravne vrednote. Pobuda za obnovo letnega gledališča je prišla iz konservatorske stroke ter kulturnih ustanov in od gledaliških producentov, ki so se tudi ob pandemiji zavedali, da manjka zunanjih prizorišč. Težko verjamem, da bodo programi Mini teatra, Lutkovnega gledališča Ljubljana in drugih slabo vplivali na park,« odgovarja na očitke o preobremenjenosti prizorišča. Poleg tega je mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja ICOMOS ob lanski utemeljitvi uvrstitve Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne dediščine še posebej poudaril prav kakovostni javni prostor.
Žnidaršič je spomnil, da je Društvo krajinskih arhitektov jeseni leta 2018 organiziralo posvet o izzivih celovitega upravljanja parka Misliti Tivoli, na katerem je odgovorna konservatorka Darja Pergovnik še posebej izpostavila problem letnega gledališča. Pa vendar se po njegovih besedah nihče od prisotnih, ki danes z javnim pozivom in peticijo očitajo pomanjkanje javne razprave, ni oglasil. »Poleg tega je bil projekt del strategije za razvoj kulture v MOL v letih 2016–2019. Do lanskega leta so se vlekla usklajevanja med obema zavodoma, ki skrbita za varovanje naravnih in kulturnih vrednot, sicer bi do izvedbe gotovo prišlo že prej,« je še povedal.
Narava v mestu
Tudi pod poziv podpisana krajinska arhitektka, profesorica z Oddelka za krajinsko arhitekturo na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Ana Kučan, pa ob vse večjih pritiskih podnebnih sprememb opominja na pomen mirnih zelenih površin, ki jih še kako potrebujemo. Mesto je vse večje in se vse bolj zajeda v robove parka.
»Danes je Tivoli pomemben kot narava v mestu veliko bolj, kot je bil pred skoraj sto leti, ko je bil zgrajen avditorij. Gre predvsem za to, kaj bo poseg sprožil. Če se avditorij na novo uredi za dogodke, se bodo ti redno vrstili, s tem pa obremenjevali del parka, ki že prehaja v gozd, z večjim številom obiskovalcev.« Problem vidi tudi v tem, da mesto prebivalce prepogosto seznani z že sprejetimi odločitvami in da je oddaja nalog netransparentna. »Zato si želimo javne razprave. O tem, kako urejati Tivoli in z njim celoten krajinski park, pa tudi nasploh o ohranjanju drugih mestnih zelenih površin in zagotavljanju novih,« je sklenila.
Ne škoduje podobi Tivolija
Krajinska arhitektka in že več kot tri desetletja za park Tivoli pristojna konservatorka Darja Pergovnik, ki je sodelovala pri prizadevanjih za uvrstitev Plečnikovih del na Unescov seznam, pojasnjuje, da so v Tivoliju Plečnikova promenada, trikotni park in lokacija letnega gledališča zavarovani z odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena, vse troje pa je nastalo v letu 1933. »Ko je bil leta 2014 žled, sem izkoristila priložnost in dala prostor iztrgati iz pozabe oziroma napredujoče zarasti. Izkopala sem temelj vodnjaka in na bližnjih stopnicah celo odkrila letnico 1933, kar pomeni, da je bil sklop letnega gledališča širši. Več let sem dajala pobude za ureditev tega dela, ponovno postavitev in reminiscenco vodnjaka, ki je bil žal odstranjen in prenesen na Ribji trg,« je povedala. Dodala je, da je MOL prisluhnila pobudi in želela v času covida obuditi prizorišče. Ambiciozno pobudo direktorja Mini Teatra Roberta Valtla so zaradi predimenzioniranega programa in objektov zavrnili, soglašali pa so z izvedbo lesenega terasnega podija v dimenzijah Plečnikove zasnove. »Prepričana sem, da 'lesena preproga' ne škoduje ne podobi Tivolija ne Plečnikovi zasnovi, omogoča pa številne dejavnosti, ne da bi bilo treba dodatno onesnaževati prostor.«
