Letos mineva šesto leto, odkar deluje dramska skupina Božekako, ki ima za sabo že več predstav in trenutno šteje sedem oziroma skupaj z mlado profesionalno dramaturginjo osem članov in članic. Vse od začetka jo vodi Rudi Volk, ki pravi, da ni režiser, čeprav hkrati priznava, da ima za predstave veliko idej. Predhodnih izkušenj s področja ljubiteljskega gledališča sicer nima, kar velja tudi za druge igralce in igralke. »Dramski skupini sem se pridružila, ker sem si na stara leta želela poskusiti kaj novega, za kar prej nisem imela časa,« pravi Irena Mali. Kot še doda, se med vajami, ki jih imajo v Dnevnem centru aktivnosti za starejše (DCA) na Tržaški, kjer tudi največ nastopajo, ljubiteljski igralci veliko nasmejijo. »Res se imamo vedno fino. Režimo se kot pečeni mački,« potrdi Rudi Volk. Da je v ospredju sodelovanja v dramski skupini želja po prijetnem in zabavnem druženju, pa izpostavi tudi mentorjeva žena Jožica Volk, ki sicer v predstavah ne nastopa, je pa dežurna šepetalka in ima, kot pravijo ostali, zato zelo pomembno vlogo.
Kot pripoveduje Alenka Bavdež, jo je dramska skupina navdušila, ko je pred leti videla njihovo predstavo Snubač. »Zaželela sem si sodelovati z njimi, vendar me je sprva skrbelo, kako mi bo šlo s pomnjenjem besedila, ker sem imela poškodbo možganov. Povabili so me k igri Resno moteni, v kateri mi je Rudi dodelil vlogo Marije, in moram reči, da mi, tudi kar se spomina tiče, nekako gre.« Nekaj časa je pogum zbiral tudi Andrej Marolt, ki je močno naglušen. »Dve leti sem potreboval, da sem se odločil, da pridem pogledat na vajo. Moraš se odločiti, saj te vsepovsod ne sprejmejo, tu pa so me izjemno lepo sprejeli. Vklopil sem se.« Marolt ima tako zdaj vlogo v komediji Resno moteni, ker pa marsičesa ne sliši, tudi na odru bere z ust. Na kar pa »pazimo tudi soigralci, in sicer, da ko govorimo, gledamo proti njemu«, pojasni Stojan Kastelic, ki je v skupino prišel, ko je videl objavo, da iščejo nove igralce. Gledališki skupini upokojencev pa se je lani pridružila še mlada diplomirana dramaturginja Kaja Pregrat, ki zdaj kot prostovoljka v DCA vodi tudi filmsko delavnico.
Menjava zasedb v igrah
Ena izmed stalnic v skupini Božekako ali, kot temu pravi Rudi Volk, »tradicionalna težava« je precejšnje menjavanje igralcev. Tako je denimo Vlasta Krizman v aktualni predstavi že tretja Izabela. »Predstavo začneš delati z določenim številom ljudi, in ko že misliš, da je vse bajno, eden odide in iščeš zamenjavo. Sestava skupine se res pogosto spreminja.« Razlogi so različni, nekateri so že pokojni, drugi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo več, nekateri enostavno izgubijo interes. Zato je sestava ekipe eden od osrednjih kriterijev pri izbiri dramskih besedil. »Moja dolžnost je, da najdem igro, ki smo jo glede na obstoječe število igralk in igralcev in nezahtevno sceno sposobni odigrati,« pojasni Rudi Volk. Čeprav so se glede na to, da jim pogosto primanjkuje moških igralcev, znašli tudi že tako, da je kakšno od moških vlog odigrala ženska. Prav tako skupina Božekako improvizira pri oblikovanju scene, pri čemer so za svoje nastope uredili del prostora DCA Tržaška, in tako je igra avtorja Laurenta Baffieja Resno moteni svojo predpremiero tam že doživela.