Ustavna pravica do pitne vode? Ne za vse.

Po skoraj štirih desetletjih, a v precej drugačnih okoliščinah bomo očitno spet priča situaciji, ko bodo pipe in tuši odjemalcev v Istri ostali občasno suhi. Podnebni streznitveni šok in predokus tega, kar nas v prihodnje še čaka? Tudi, predvsem pa šok ob spoznanju, kako neučinkovito in neodgovorno so se pristojni s preteklimi oblastmi (lokalnimi in državnimi) na čelu lotevali reševanja pereče problematike vodooskrbe Istre. In kako se pri nas lahko določeni projekti vlečejo tudi skoraj 40 let, pa se v njih ne premakne kaj dosti! Kar se, pa se žal v bolj kot ne napačno smer. Pomislimo samo na že pred več kot desetletjem propadel projekt povezave regionalnih vodovodnih sistemov in zdaj na povsem mogoče še en nasedli projekt akumulacije Suhorice in Padeža, o katerem veliko vprašanj ostaja brez odgovorov ali pa strokovno ne vzdržijo.

Dolga kronologija med drugim kaže, da za projekt ni bilo nikoli prave politične volje. To pa tudi zato, ker so različne, tudi nasprotujoče si študije vedno znova služile kot priročen izgovor, da se - naredi še eno. Umanjkalo pa je, kot je zadnjič nazorno opozoril eden od posredno vpletenih direktorjev javnih podjetij za vodooskrbo, da bi vse razpoložljive podatke postavili na skupni imenovalec. In opravili široko strokovno razpravo, s katero bi izluščili najbolj sprejemljivo in najboljšo možno rešitev. Namesto tega so bili v Istri ter na Krasu in v Brkinih vsak na svojem bregu. In kaj gre lahko državi pri njenem neukrepanju bolj na roko kot sklicevanje na regionalna razhajanja? Za povrhu pa kljub ponavljajočim se sušnim obdobjem tudi voda nikoli doslej ni prav zares tekla v grlo, zdaj pa je začela.

V Istri ter na Krasu in v Brkinih so bili vsak na svojem bregu. In kaj gre lahko državi pri njenem neukrepanju bolj na roko kot sklicevanje na regionalna razhajanja?

Nezadovoljstvo gospodarstva in prebivalcev, ki jim bo kršena ustavna pravica do pitne vode, bo upravičeno in istrski župani se bržkone že bojijo, da bi jih tudi zaradi vode volilci lahko odplaknili. A v danih razmerah dejstvo, da je v kraških podzemnih virih, iz katerih se napajajo bistriški, kraški in postojnski vodovod, vode tudi v teh sušnih razmerah še vedno dovolj za vse, žal ne pomaga, saj pač ni infrastrukture, s katero bi jo lahko izkoristili. Nerazumno pa se zdi, da teh količin ne bi izkoristili v bodoče. Ni pa medtem, in to velja upoštevati, vode v Suhorici in Padežu.

Računajoč, da se je novi okoljski minister, ki se je včeraj srečal z deležniki z obeh strani, seznanil z vsemi relevantnimi dejstvi, pričakujemo, da se bo preudarno zavzel za najhitrejše možne rešitve, ki pijejo vodo, začenši s četrto vrtino v Klaričih in spremljevalnimi posodobitvami na obstoječem sistemu. Ko/če bo dolina Padeža enkrat uničena, voda pa ne bo ustrezna ali pa je ne bo dovolj, bo prepozno ugotavljati, kdo je koga in zakaj spet željnega peljal čez vodo.


Preberite še


Najbolj brano