Ker se prebivalstvo vedno bolj stara in imamo na drugi strani vedno manj aktivnega prebivalstva, se že nekaj let v javnosti pojavljajo predlogi, kako rešiti pokojninsko problematiko. Del problematike je bil rešen skozi pokojninsko reformo, kar pa ni nikakor dovolj. Del pokojninske blagajne se še vedno financira iz proračuna. Minister za finance Andrej Šircelj in nekdanji minister za finance Dušan Mramor se strinjata, da demografski sklad ne bo dolgoročna rešitev, a bi zadostovala za naslednjih dvajset let. Problema ne bo rešilo v celoti, a bo z zagotavljanjem večjih donosov doprineslo več denarja v državno blagajno. Oba se strinjata, da bo v prihodnosti potrebno razmisliti še o dodatnih virih, a se pri tem ne bi smeli posluževati plačevanja višjih prispevkov s strani delavcev in delodajalcev.
Demografski sklad je predvsem namenjen prihodnjim generacijam, ki se bodo upokojile čez 15 ali 20 let. Skozi čas je bilo kar nekaj predlogov, na koncu pa je sedaj prevladal nacionalni demografski sklad. Postavlja se vprašanje, ali je smiselno idejo o demografskem skladu obremenjevati s podatki, ki jih imamo danes in kaj vse bi bilo potrebno narediti, da bi oplemenitili ta sredstva, ki so še na KAD-u in pa tista, ki se še predvidevajo. Predsednik ZDUS Janez Sušnik meni, da ima koalicija dobre predloge, da so prav tako pa so dobri nekateri predlogi s strani opozicije in da so ukrepi vsekakor nujni.
Po mnenju Sušnika, pri upravljanju državnega premoženja potrebujemo temeljite spremembe. Premoženje sklada bi v samem začetku znašal osem milijard in pol, z nadgrajevanjem do leta 2035 bi lahko prišli do nekaj preko čez 11 milijard – s približno 30-odstotno rastjo kapitala. Demografski sklad bi tako nadomeščal manjkajoča sredstva za pokojninsko blagajno, domove za ostarele in družinsko politiko. Sušnik upa, da politika v nadaljevanju ne bo sama upravljala s skladom, temveč bo k temu pristopila tudi stroka. Sklad bi lahko bil za pokojnine vzdržen nekje od leta 2035 do leta 2050.
Minister za finance Andrej Šircelj je poudaril, da prihodnji trendi napovedujejo enako število delavcev in upokojencev. “Tudi sam vidim težnjo v tem, da se nekaj stori v tej smeri, da se upokojencem omogoči dostojne pokojnine,” je dejal Šircelj. Eden izmed teh je tudi Demografski nacionalni sklad, ki je v drugem branju v državnem zboru. Ta ideja pomeni, da se združi državna lastnina v eno pravno entiteto, z namenom čim bolj učinkovitega upravljanja. “Zavedamo se, da je lahko premoženje različnih vrst, tukaj lahko govorimo od nepremičnin do kapitala,” pravi. Zakon je s tem namenom tako narejen, da bodo posamezne enote na specifičen način upravljale te enote.
S tem želijo doseči, da se zagotovijo medsebojni učinki in da se čim bolj zmanjšujejo tveganja tega državnega premoženja. “Prispevki za pokojninsko zavarovanje ostajajo osnovni vir za financiranje pokojnin, drugi izjemno primeren je državni proračun,” poudarja Šircelj. S tem zakonom bi se tako zagotovil dodaten vir, da se zagotovi v Sloveniji čim večjo učinkovitost upravljanja državnega premoženja. Po drugi strani pa se jim zdi pomembno, da se zagotovi čim večja produktivnost v družbi, ki bo dejansko lahko čim več doprinesla v pokojninsko blagajno.
V ospredju je učinkovitost upravljanja državnega premoženja
Šircelj poudarja, da nikakor ne trdijo, da je to edini vir, a meni da gre za dolgoročen vir, ko bi se moral del tega sklada v določen obdobju povečati. Vsekakor meni, da je nujno potrebno, da se zagotovi večja učinkovitost tega upravljanja in tudi večja produktivnost v samih podjetjih, ki bodo s tem dejansko operirali. V tem primeru gre za dolgoročno rešitev, ki na nek način povezuje generacije. “Povezuje v tem pogledu, da nenazadnje optimizira in tako lahko nenazadnje dodatno motivira za vplačevanje prispevkov,” pravi Šircelj in še doda, da bo verjetno potrebno po vseh letih pokojninsko blagajno tudi prenoviti.
Nekdanji minister za finance Dušan Mramor meni, da glede na trenutno situacijo postavljamo pod vprašaj socialno državo in pokojnine, ker se bo zmanjševal delež aktivne populacije in povečeval delež neaktivne populacije. Med letoma 2043 in 2050 bi tako lahko še samo imeli nekje 500 evrov javnega državnega denarja na osebo. “Rešitev je jasna in enostavna, in sicer demografski sklad,” pravi in obrazloži: “kjer vzameš premoženje, ki je že sedaj državno in ga preneseš v sklad in od njega nato prejemaš donos.” Sam je bil sicer še v času ministrovanja proti tej ustanovitvi, a je bil takratni predlog nesmiseln in nanj ni mogel pristati. Mramor pri tem skladu izraža samo skrb, da je omenjeno premoženje že zavarovano pri mednarodnih jamstvih in ni popolnoma prepričan, da bi bil tak pristop optimalen.
Mramor podpira bolj učinkovito upravljanje z državnim premoženjem
“Ključna stvar pri tem zakonu je, na kakšen način se bo upravljalo državno premoženje,” poudarja Mramor. Priznava, če bi sam bil tako iznajdljiv v svojem času, kot je danes Šircelj, bi tudi sam storil enako, da bi državno premoženje preusmeril v bolj učinkovito upravljanje. Kot opisuje Mramor je bilo na začetku upravljanje v SDH izredno slabo, a pravi, da je kot minister poskrbel, da je njegov donos dvignil iz 1,5 odstotka na šest odstotkov, pred tem pa je to premoženje kopnelo. S samim demografskim skladom po njegovem mnenju ne bomo naredili veliko, a bi lahko izboljšali donosnost državnega premoženja, kot je to sam storil pri SDH.
Šircelj in Mramor se strinjata, da je ključ v dvigu BDP in v produktivnosti – povečanju delovnih mest z dodano vrednostjo. Sogovornika pa ne vidita smisla v dodatni obremenitvi delovno aktivnega prebivalstva in delodajalcev z višjimi prispevki. Študentje izpostavljajo, da so sami vplačali v pokojninsko blagajno že preko 63 milijonov in se jim zdi pomembno, da se vključujejo v omenjeno problematiko. Nasprotno pa upokojenci menijo, da je pokojninska blagajna prazna tudi na račun daljšega študija. Vsekakor se je povečal delež tistih, ki se odpravijo na študij in je posledično manj prispevkov, a gre za sistemski problem, ki ga je bolonjski študij še dodatno poglobil. V nadaljevanju pa je vsekakor treba izpostaviti slabšo zaposljivost mladih diplomantov, ki v določenih primerih v pokojninsko blagajno pričnejo prispevati šele dve do tri leta kasneje.
Velik je delež samostojnih podjetnikov, ki plačujejo minimalne prispevke
Študentje na koncu še izpostavijo, da so prispevki samostojnih podjetnikov veliko nižji od tistih, ki so zaposleni. Denimo minimalni prispevek samozaposlenega v pokojninsko blagajno je veliko nižji od tistega, ki ga plačujejo zaposleni. Pravico do minimalne pokojnine pa imajo oboji. Šircelj izpostavlja, da prispevkov samostojnim podjetnikom nima smisla zviševati, temveč bi se morali le-ti sami odločiti za višji prispevek. “Opažamo, da je vse višji delež tudi tistih, ki v pokojninsko blagajno vplačujejo več, saj se zavedajo, da bodo tako tudi upravičeni do višje pokojnine,” še poudarja Šircelj. Sušnik na koncu še poudari, da bi morala biti pokojninska blagajna temeljito pregledana, saj je mnenja, da določeni iz nje neupravičeno prejemajo pokojninska sredstva.
Vsi navzoči sogovorniki se strinjajo, da ni dovolj, da bi nadzor nad državnim premoženjem imela politika, temveč bi morali v njegov nadzor vključiti tudi predstavnike civilne družbe. Šircelj se s sogovorniki strinja in pravi, da se zakon še vedno lahko uskladi, kar pomeni, da še obstaja manevrski prostor, kjer bi lahko civilne deležnike vključili v nadzor.
Sara Rančigaj