"Ker sem želela izvedeti resnico, sem bivšemu poslala TO" (resnična zgodba Cosmo novinarke)

Petek zvečer je. Noge imam spodvite pod sabo, prenosni računalnik brni od vročine, ki jo čutim na kolenih. Na zaslonu pred seboj gledam v seznam vprašanj. Slog pisave: osnovni. Barva teme: vijoličasta. Nekaj časa se poigravam z obliko ... kot da mi bo to olajšalo delo. Bo bolečina zavrnitve kaj blažja, če bo napisana v bolj prijazni pisavi? Verjetno ne.

Bolj ko se pomikam navzdol, bolj strašljiva postajajo vprašanja. Začne se lahkotno: "Kaj ti je bilo všeč na meni, ko sva se prvič srečala? Katere so bile moje dobre lastnosti?" Nato sledijo tista, ob katerih me začne zvijati v trebuhu. "Kaj ti ni bilo všeč? Zakaj sva se nehala videvati?" in "Kaj bi mi priporočil, da v prihodnje spremenim?"

Skupaj je osem vprašanj, ki so zbrana na relativno profesionalnem Googlovem obrazcu. Za boljši učinek dodam svojo najljubšo sliko, globoko vdihnem in pošljem povezavo na pot. Moj 'obrazec za povratne informacije o zmenkih' je bil poslan osmim ljudem, z nekaterimi izmed njih se nisem slišala ali pogovarjala že več mesecev. Zakaj, mi kričijo možgani, ko pomislim, da se bo to znašlo v njihovih zasebnih sporočilih, točno to sploh počnem? Smo v letu 2022 res prišli tako daleč?

Če se vrnemo štiri mesece nazaj, sedim na nekoliko drugačnem kavču, le da tokrat nisem sama. Noge imam naslonjene na Mateja*, iz televizorja se sliši znan klepet serije V koraku z družino Kardashian, po mizi pa so razmetane škatle od zajtrka. To je bil najin tretji zmenek, in če štejemo lenobno soboto v objemu kot znak uspeha, se je zdelo, da vse poteka v pravi smeri.

Za tiste, ki poznajo nevarnosti zmenkov, ne bo nič novega, kako se je končal ta sklop treh zmenkov. Le teden dni po tem prijetnem prizoru udobja so moja sporočila ostala neprebrana in prezrta. Spet sem bila 'ghostana'. Zaradi neskončne izbire in natrpanih življenj se nam v hitrem ciklu sodobnih zmenkov pogosto zdi, kot da bi se kolektivno pomerjali v garderobah življenja in se hitro odločili, da *tega* ne bomo kupili.

Toda v nasprotju z obrazci za vračilo blaga pri Asosu nimamo možnosti, da bi vprašali: "Zakaj niste bili zadovoljni s tem izdelkom?" (za to poskrbi sama narava 'ghostinga'). Zato moramo sami iskati odgovore, od analiziranja drobcev informacij (po tistem selfiju je nehal gledati moje Instagram zgodbe, zato najbrž meni, da sem grozna/grda/nadležna) do razmišljanja o razlogih, zakaj se določeni zmenki niso obnesli.

Toda medtem ko se utapljamo v kupu 'morda-jev', le redko slišimo iskrene povratne informacije nekdanjih ljubimcev o tem, kje je v resnici šlo narobe.

Tukaj nastopi 'obrazec za povratne informacije o zmenkih', s katerim sem se prvič srečala na Finsti (to je 'lažni Instagram', op. p.) še posebej samozavestne prijateljice, ki je nekdanje ljubimce prosila, naj jo ocenijo na spletu. Zdaj se pojavljajo na TikToku, kjer se ljudje navdušujejo nad tem, kako so jim pomagali ugotoviti, kaj počnejo 'narobe'. In kot oseba, ki ni imela veliko uspeha pri dolgoročnih zmenkih, hkrati pa ima rada samoanalizo, sem seveda želela izvedeti, kaj imajo za povedati moji nekdanji ljubimci.

Ali resnica res boli?

Mateja sem spoznala v (šok!) resničnem življenju na zabavi, kjer sem se pod vplivom temne sobe in alkohola prepustila vzdušju, združenemu z dobrim pogovorom. Še nekajkrat sva se srečala na pijači in rekla bi, da sva se dobro razumela – zato me je zmotilo, da me je odslovil. Vse se bo rešilo z nekaj povratnimi informacijami, kajne? Matejev obrazec se je začel kratko, a sladko, in rekla bi, da ga lahko povzamem s tema dvema pozitivnima in eno negativno stvarjo: "Ovnove vibracije, soliden klepet, zamuja." Hej, vsaj slednje je nekaj, kar lahko (poskušam) rešiti. Za zdaj je vse v redu. Kar zadeva kritiko, so stvari ostale nekoliko bolj nejasne, saj je Matej dejal, da razlog, zakaj sva se nehala videvati, ni "nič osebnega". Njegova zadnja pripomba je bila: "pravzaprav nič slabega, 'vajbaj' še naprej". Okej, nič kaj drastičnega, a pomanjkanje negativnih odzivov je zmanjšalo učinkovitost mojega poskusa.

Ko sem ga še enkrat vprašala (in obljubim, da se mi zdi prositi za negativne povratne informacije tako čudno, kot se sliši), je ponovil: "Iskreno, nič posebnega, zabavala sva se, ampak ljudje prihajajo in odhajajo".

Univerzalna resnica pri zmenkih je, da ni vsak 'tisti pravi', vendar me je to, ko so mi rekli, da sem v bistvu enkratna in zamenljiva, malo zbodlo. Ampak, hej, saj sem prosila za iskrenost ...

Pa vendar, naprej k naslednjemu. Ko sem prvič spoznala Sama*, lahko rečem, da sem doživela nekaj, kar mi je skoraj dobesedno postavilo svet na glavo. Po nekaj zmenkih sva hitro zdrsnila v priložnostno 'prijateljstvo z ugodnostmi'. In čeprav sem vedela, da med nama ni globlje povezave, sem se spraševala, zakaj si od mene ne želi ničesar več. Je imelo to opraviti z mojim vedenjem ali osebnostjo? Da bi to ugotovila, sem uporabila obrazec, ki je prinesel pohvale o mojem videzu, komentar, da sem "smešna", in (na moje čudno razočaranje) "ne morem se spomniti ničesar" v rubriki o negativnih lastnostih.

To je postal nekakšen trend med mojo misijo, saj so različni nekdanji partnerji obljubljali, da bodo izpolnili obrazec, vendar tega nikoli niso storili. Drugi so preprosto ignorirali mojo prošnjo, naj pojasnijo, zakaj so me 'ghostali' (le kaj sem pričakovala?). To pomanjkanje negativnih povratnih informacij bi me moralo zadovoljiti. Zakaj sem zdaj torej obupno želela najti nekoga, kogarkoli, ki bi o meni povedal kaj slabega?

Psihologija zavrnitve

Čeprav sem bila večkrat žrtev 'ghostinga', lahko po resnici povem, da nikoli nisem bila storilec (verjetno zato, ker imam običajno rada zadnjo besedo) – čeprav moram priznati, da razumem, zakaj je to tako privlačno.

Navsezadnje je lažje (in včasih se zdi prijaznejše) preprosto ignorirati sporočilo, kot pa napisati: "Oprosti, ne želim te več videti." Aplikacije za zmenke in družbeni mediji so poskrbeli, da večino komunikacije opravimo prek na hitro natipkanih sporočil, in če veliko hodiš na zmenke – ali si res želiš slišati, da zmenek ni bil uspešen ... zlasti če si se počutil popolnoma enako? Veliko lažje je iti na naslednji zmenek.

Toda zaradi tega pomanjkanja odgovorov lahko zavrnitev včasih še bolj boli.

To pa zato, ker se zaradi tega naša domišljija razburka, pravi Audrey Tang, psihologinja in avtorica knjige The Leader's Guide To Resilience. "Ker nimamo razlage, nam ostane veliko domnev," pojasnjuje Dr. Tangova, "in vse, kar lahko storimo, je, da si jih poskušamo razložiti ali racionalizirati, kar pa ne deluje vedno."

Predpostavke, ki jih imamo v glavi, se namreč pogosto nanašajo neposredno na tisto, za kar verjamemo, da je "negativno o nas samih [...], in ne na stvari, ki preprosto niso bile združljive z drugo osebo. Preprosto je lažje slediti tej ideji, saj če nam nekaj ni všeč, domnevamo, da tudi vsem drugim ni".

Kaj so torej po mnenju mojih egocentričnih možganov moje negativne točke? Iskreno povedano, mislim, da sem lahko malce nadležna, preveč govorim in morda včasih pretiravam s pristopom 'v resnici mi niti ni tako zelo všeč'. Toda med iskanjem odgovorov na negativne točke mi je nekako še vedno uspelo zaobiti pozitivne točke, ki so bile dejansko zapisane pred mano. Se spomnite? 'Solidni klepet', 'smešno'. Torej, hej, morda pa vendarle ni tako slabo, kot sem mislila. In ob predpostavki (spet ta beseda), da so ljudje res iskreni, moram morda sprejeti odgovore svojih anketirancev, da odgovora pravzaprav ni. Morda res ni šlo za nič posebnega in preprosto nisva bila kompatibilna ali med nama ni bilo tiste globlje iskrice.

Dr. Tangova ponudi (zelo relativno) analogijo: "Če vam ponudim izbiro med McDonald'som in [neko drugo restavracijo, op. a.], boste morda v tistem trenutku raje izbrali McDonald's, ker to ustreza vašim potrebam. Enako je z zmenki. Takoj, ko bomo na to začeli gledati bolj praktično kot osebno, nam bo to v veliko pomoč." Vendar je lažje reči kot storiti. "Razlog, zakaj se s tem spopadamo, je v tem, da smo odraščali z merjenjem samospoštovanja in primerjanjem, da bi vedeli, kje smo. Ob zavrnitvi si ne moremo pomagati, da ne bi pomislili: 'No, če nisem bil sprejet jaz, kdo pa je bil? In zakaj je on tako zelo boljši?'" pojasnjuje Dr. Tangova.

Vedno gre za primerjavo z nekom drugim, tudi z namišljeno drugo osebo, ki je izbrana namesto tebe. "Ne moremo si pomagati, da ne bi razmišljali o tem, kdo je boljši od mene, kdo je bil izbran namesto mene, namesto da bi si rekli: 'Jaz pač nisem pravi za to osebo.'"

Ali smo torej vsi preveč obsedeni s seboj? Ker sem se tako zelo ukvarjala s tem, kaj si Matej misli o meni in zakaj se je odločil, da me bo pustil na cedilu, sem zanemarila dejstvo, da mi sploh ni bil tako zelo všeč. Zadnjič, ko sva se dobivala, se mi je pojavil zelo znan občutek: fuj. Morda je šlo za nekaj precej nepomembnih podrobnosti, a vseeno je bil prisoten – tako zelo, da sem se ga, ko sem ga nekaj tednov pozneje videla na drugi zabavi, na vso moč izogibala. Hkrati pa sem se počutila jezno nanj, ker se me je ustrašil!

Če sem se že odločila, da mi Matej ni tako všeč in da ne želim nadaljevati, zakaj sem se potem tako vznemirjala zaradi njegove zavrnitve? Spet gre za samozavest. Dr. Tangova pravi: "Seveda je naš ego prizadet, ker smo se zelo navezali na osebo, kakršna smo mislili, da smo. In ko to nekdo zavrne, se morda začnemo spraševati: 'Sem v resnici sploh tako privlačen?'" Tudi v tem primeru začne naš egocentrični um globoko razmišljati. Dr. Tangova pravi, da domnevamo, da nas je druga oseba ocenila na podlagi istih stvari, kot smo mi ocenili njo, čeprav se je v resnici morda odločila končati razmerje iz povsem drugega razloga.

Podobno velja za Sama. Če iskrice preprosto ni, zakaj bi se obremenjevali z namišljenimi negativnimi točkami? Na našo žalost, ne glede na to, kaj ti govorijo tvoji logični možgani, zavrnitev na neki ravni verjetno zmeraj boli. Dr. Tangova pravi, da smo se ljudje razvili kot družabna bitja, ki temeljijo na skupnosti, in zavrnitev je posledica evolucijskega strahu pred tem, da bi ostali sami.

"To vzbudi precej globlja, surova čustva – so skoraj instinktivna," pojasnjuje. "V tem je nekaj resničnih temeljnih strahov, ki so skorajda globlji, kot jih lahko razumemo."

Moj tip na papirju?

Potem ko sem nekaj časa brskala po preteklosti, sem se odločila, da se vrnem v sedanjost, in poslala svoj obrazec za povratne informacije osebi, s katero trenutno hodim. Tvegana igra, kajne? Pred kratkim sem na neki drugi zabavi naletela na Andreja*, starega prijatelja s študija. Videvala sva se že nekaj tednov, ko sem mu poslala obrazec, na katerega se je odzval z začudenjem in ... seveda (ni imel veliko izbire) z vrsto pohval: "Zabavna; dobra sogovorka; inteligentna, morda preveč za svoje dobro; odličen okus; sproščena; dober smisel za humor." Potem je bilo nekaj (rekla bi, da nujnih) nestrinjanj: "prepričanja o zvezdnih znamenjih, naklonjenost Kardashianovim" so bile po njegovem mnenju negativne lastnosti.

Izkazalo se je, da ljudje verjetno ne lažejo, ko rečejo: "To nisi ti, to sem jaz." Ali morda natančneje: "Ne gre zate, gre zame."

Pozitivne in negativne povratne informacije z mojih zmenkov so si bile podobne, vendar z različnimi rezultati uspeha. In to zato, ker z mano ali z njimi ni ničesar, kar bi bilo po naravi 'narobe' ali 'prav', samo nismo bili kompatibilni.

Navsezadnje gre za to, da te zadeve preveriš pri sebi. Ko pomislim na razloge, zaradi katerih sem prekinila razmerje z nekom, jih je le redko lahko ubesediti. Da, s prijatelji se smejimo majhnim stvarem, zaradi katerih nas stisne pri srcu, a v resnici ljubezen (ali njeno pomanjkanje) nikoli ni odvisna od teh malenkosti. Tudi če mislimo, da smo nekaj končali zaradi pretirane uporabe čustvenčka z jokajočim obrazom, je bistvo problema verjetno pomanjkanje iskrice ali pa le nedosegljiv 'manjkajoči delček'.

Čeprav sem se torej lotila iskanja povratnih informacij, ki bi jih lahko izboljšala, ko zdaj pomislim na morebitne ostre odgovore, ali bi se res želela spremeniti samo zato, da bi postala idealizirana različica tega, kar si je želela ena določena oseba? Seveda ne. Prvič, združljivosti ne moreš ponarediti. In drugič, čeprav so naše 'negativne' lastnosti tiste, na katere se vsi osredotočamo, se imam v bistvu rada. Celo tiste stvari in hobije, ki bi se drugim lahko zdeli odvratni (pozdravljeni, obsedenost z zvezdnimi znamenji in Kardashianovimi).

Konec koncev bi se morali vsi naučiti svojo pozornost usmeriti v to. Najpomembnejša povratna informacija je namreč mnenje, ki ga imamo o sebi.

*Imena so zaradi varovanja osebnih podatkov spremenjena.

Po predlogi Emily Gulle prevedla in priredila: N. Š.

"Ko sem po smrti moža znova šla na zmenek, nisem pričakovala, da bom ..." (izpoved 39-letnice)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ