Pred visokimi vrati največjega zapora pri nas me ob zadnjem obisku pričakata dva pravosodna policista, medtem ko naju s snemalcem praviloma vselej spremlja le eden. A nič ne vprašam, zakaj, ali gre za morebitno višje varnostno tveganje, ali morda komu od tu zaprtih ne ustrezajo naši dokaj pogosti obiski, ali pa gre zgolj za slučaj, kajti moje misli so povsem osredotočene le na človeka, ki bo govoril z nami.
Ura je malce čez deseto in zunaj ni veliko ljudi. Tisti, ki delajo, so v delavnicah, ostali pa v svojih sobah, manjših ali večjih. Sami ali v skupini sojetnikov. Dan je zelo vroč, a Dob ima srečo, ker leži sredi narave tudi sam, znotraj zidov, je ovit v zelenje in cvetlice. In, ne boste verjeli, te cvetlice z vso skrbnostjo in vsakodnevno ureja znani gostilničar iz Ljubljane, ki je bil obsojen na 30 let zaradi umora. Skupina sedmih je bila obtožena ugrabitve treh podjetnikov in umora dveh od njih, vsak s svojim deležem odgovornosti. Zapornik, ki na Dobu ureja cvetlične grme in zelenice, je dobil najvišjo možno kazen. Srečava se pred blokom številka pet in malce poklepetava. Tudi z njim sem nameravala opraviti razgovor, a zaenkrat tega še ne želi. Pohvali se s cvetlicami, kaže, da mu to res veliko pomeni. Ob tem pa razmišljam, da si pač tudi v takih življenjskih okoliščinah pač moraš nekaj najti za početi, nekaj, kar te bo veselilo, nekaj, kar ti bo dajalo željo, da se jutri spet zbudiš. Poslovimo se od zaporniškega cvetličarja in se napotimo k obsojencu, ki bo povedal, zakaj se je znašel v zaporu pri svojih 25. In kaj je storil, da bo tu moral preživeti kar 20 let svojega mladega življenja.
Pravosodni policist odklene vrata bloka in greva čez hodnik, ki je kar nekoliko strašljiv in res spominja na zapore iz filmov, kjer se zapornikom ne godi dobro. Prazen je, slabo osvetljen, na obeh straneh pa vrata obsojencev in popolna tišina. Po stopnicah se vzpnemo v drugo nadstropje, pravzaprav vzpenja se pravosodni policist, jaz bolj lovim sapo za njim. Ja, v zelo dobri formi morajo biti ti možje, imeti morajo ves čas moč, da ukrepajo, če se zgodi kaj nepričakovanega. Skoraj na koncu hodnika pravosodni policist potrka na vrata, jih odklene, na široko odpre vrata in obsojencu le na kratko navrže: "Obisk."
Pričaka nas moški, nižje postave, a zelo krepak. Moja prva misel je bila: Ta pa redno obiskuje zaporniški fitnes. Prijazno pozdravi, mlajši je videti, kot sem pričakovala. S snemalcem Markom Deuom v sobici, ki je pretesna že za enega, najdeva način, kako spraviti vanjo dva stola, da lahko ta intervju tudi posnamemo.
"Veste, nobena kazen ne more nadomestiti življenja. Ta človek je mrtev, nazaj ga ne bo. Tega, kar čutim do dejanja, ki sem ga storil, se z besedami ne da opisati. Tudi z dejanji tega ne morem popraviti. Nazaj v preteklost ne morem, pa bi zelo rad šel in to popravil. A istočasno ne smem dovoliti, da bi to, kar sem storil, ves čas bilo v mojih mislih, kajti potem bi me to ustavljalo, ne bi sploh mogel naprej. Vpliv imam samo na svojo prihodnost in tja usmerjam vse svoje moči, čeprav je svoboda še daleč," mi zaupa. V prispevku tudi o tem, kaj si želi početi v svoji prihodnosti in kako bo skušal vsaj v nekem majhnem delu popraviti vtis, ki ga je omadeževal s krvjo v svoji mladosti.
"Vem, kdor me obsoja, me bo vedno obsojal, tudi ko pridem ven. Kdor mi bo dal priložnost, temu pa se bom potrudil dokazati, da si jo zaslužim. V zaporu sem se spremenil, ugotovil sem svoje zmote, napačna prepričanja, spoznal, kako sem bil naiven, in tudi za dokazovanje je šlo. A na ta način smo vzeli življenje nedolžnemu človeku, imel je komaj 43 let. Približno toliko, no, nekaj malega več, bom jaz star, ko bom šel iz zapora."
O tem, zakaj je sploh prišlo tako daleč, da namesto, da bi zdaj kje pestoval svoje otroke in hodil na izlete z ženo in družino, sedi za štirimi stenami in razmišlja o tem, kar se je zgodilo, bo povedal v prispevku, kjer boste videli tudi, da v zaporu ne sedi križem rok.
Že zelo zgodaj je ugotovil, da obstajata v zaporu le dve možnosti. Ali greš v pozitivno ali negativno smer. Sam je izbral prvo in začel že kmalu delati in dela tudi še danes. Odkril pa je tudi neko svojo strast, za katero sploh ni vedel, da jo ima in se ji posveča ob popoldnevih in večerih, po opravljenem delu. Ta strast mu bo na svobodi lahko predstavljala tudi možnost za delo in zaslužek.
