Obtožen je bil za sodelovanje v hudodelski združbi, ki je leta 2014 ugrabila in do smrti mučila Zorico Škrbić. Trivković je bil na prvi stopnji zaradi pomanjkanja dokazov oproščen že marca 2016. Višje sodišče je po pritožbi tožilstva sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo na ljubljansko okrožno sodišče, kjer je bil Trivković junija 2019 na ponovljenem sojenju spoznan za krivega in obsojen na zaporno kazen sedem let in dva meseca. Višje sodišče je obsodilno sodbo potrdilo spomladi 2019, sledila je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, o kateri pa je vrhovno sodišče odločilo šele zdaj. Po treh letih od vložitve zahteve so ga zdaj oprostili.
Pred kratkim je imel predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič intervju za portal tax-fin-lex, v katerem je dejal, da za ugled sodstva v javnosti ni zadolžena le sodna veja oblasti. A tudi zaradi primerov, kot je Trivković, je ugled sodstva na zelo nizki ravni. Za to so odgovorni sodniki, vključno s Florjančičem, ne pa drugi dve veji oblasti, ki nista zadolženi za zakonito sojenje in to v razumnem roku.
Florjančič je bil za predsednika vrhovnega sodišča izvoljen februarja 2017. V tistem letu je bila Slovenija na lestvici indeksa vladavine prava ameriške organizacije World Justice Project glede kazenskega sistema uvrščena na 33. mesto med več kot sto državami. Lani pa je na tej postavki padla na 42. mesto. Tu ne gre le za oceno delovanja kazenskega sodstva, pač pa tudi za delovanje tožilstva in policije. Koliko so vse te institucije učinkovite pri soočanju s storilci kaznivih dejanj.
Pri sodstvu seveda ne gre zgolj za učinkovitost pri kaznovanju, saj je del sojenja tudi učinkovitost pri oprostilnih sodbah, ko so temelji zanje. V prvi vrsti gre za problem nedopustno dolgih postopkov. Poleg tega se ocenjuje, koliko je pravosodje s kazenskega vidika nepristransko, nekoruptivno, prosto od vpliva vlade, koliko so spoštovane pravice obdolžencev.
Za Florjančiča bi lahko rekli, da pooseblja klavrno stanje slovenskega sodstva, ki ga zaznavajo tudi mednarodne institucije.