Dilema energetske krize: Katere sektorje najprej odklopiti iz omrežja

Plinske zaloge po Evropi se sicer polnijo, toda ne tako hitro, kot si večina želi. Slovenija pri tem nima nobenih lastnih virov niti plinskih terminalov, denimo, popolnoma smo odvisni uvoza. Kaj nas torej čaka?

Edino, kar nam preostane oziroma največ lahko naredimo z izboljšavami pri energetski učinkovitosti, izkoriščanju energije sonca in vetra, da razogljičimo industrijske procese, kjer je to le mogoče in da država svojo zakonodajo in upravne postopke prilagodi tako, da bodo v podporo tem projektom. Plinski terminal v Sloveniji po mojem ni uresničljiv. Težavo imamo z dobavljivostjo, zato predvidevam, da bo ta zima, ali pa še kakšna naslednja, težavna. V številnih državah že imajo krizne načrte, kako se bodo odzivali na pomanjkanje plina. Katere sektorje bodo najprej odklopili od plinske dobave. Vemo, da bodo gospodinjstva, zdravstvo in šolstvo na vrsti čisto na koncu, si pa predstavljam, da ni tako nemogoče, da bi prišlo do prekinitev v industriji tudi pri nas. Tako nestabilnega in nepredvidljivega obdobja ne pomnim.

Ta trenutek se ogromno ljudi, ne le pri nas, ampak po vsem svetu, ukvarja z enakim vprašanjem. Torej, kaj nas čaka jeseni, kdo bo nosil največje breme energetske draginje?

Predvidevam, da bosta največje breme nosili podjetji v lasti države, to sta Gen energija in HSE. Po moji oceni bodo iskali rešitve, na kakšen način iz portfelja proizvajalcev in po kakšni metodologiji za določene segmente kupcev prerazporediti to breme. To bo velik izziv, saj imajo nekateri odjemalci večletne pogodbe, drugi spet ne. Elektrika se ne prodaja samo z danes na jutri, na tako imenovanem SPOT trgu, ampak proizvajalci sklepajo tudi večletne terminske prodajne pogodbe.

Številna podjetja od svojih podizvajalcev že zahtevajo določene trajnostne proizvodne certifikate. Nizkoogljična proizvodnja ali storitev. Sklepamo, da če proizvodnja nekoga ne bo trajnostna, bo preprosto izginil s trga?

Nekdo, ki posluje na trgu, ne glede na to, ali zgolj na domačem trgu ali na skupnem evropskem trgu, mora zadostiti pogoju po trajnostnem poslovanju. Razogljičenje postaja nuja, nepovratna pot, ker bo sicer podjetjem onemogočeno sodelovanje v proizvodni verigi. Poglejmo, denimo, avtomobilsko verigo. V kratkem pričakujem, da bodo podjetja brez ustreznih okoljskih standardov, brez jasno opredeljenih ciljev dekarbonizacije oz. tista, ki ne bodo vključena v katerega od sistemov poročanja o emisijah CO2, izključena iz dobavne verige in s tem iz igre. Pri implementaciji posameznih ukrepov je sicer še veliko odprtih vprašanj, kako bomo do tega prišli,  kakšne bodo tehnološke rešitve, kakšni pristopi, kako bo z dobavljivostjo.

Napovedi kažejo na veliko nekonkurenčnost EU. Na drugi strani pa Nemčija, gospodarska velesila, ki je pri svojih prizadevanjih po razogljičenju med najbolj ambicioznimi, zaganja termoelektrarne. Kako si razlagate takšna protislovja?

To je svojevrsten paradoks. Seveda smo zdaj lahko vsi pametni in Nemcem očitamo zaprtje nukleark po Fukušimi. Ta energija bi danes prišla še kako prav. Evropa ima zelo veliko težavo, enoznačnega odgovora na to ni in tudi ni čarobne palice. Največja težava so in bodo naraščajoče cene energije. Te so sicer močno zrasle že lani, ko se svet še ni soočal z ukrajinsko krizo.

Zakaj so cene tako naraščale?

Čeprav poznam delovanje trga in sistem oblikovanja cen, težko upravičim ali pojasnim dogajanje lani proti koncu leta. To, kar se zdaj dogaja, pa je sploh težko pojasniti. V zadnjih 14 dneh je šla cena za nas najbolj relevantne pasovne energije na madžarski borzi Hudex s 230 na 280 evrov/MWh za leto 2023. To so izjemno visoke cene. Previsoke.

Na eni strani prekinjene dobavne verige, vojna, odmik od ruskega plina, na drugi strani špekulanti. Kako veliko vlogo pri tej novi normalnosti divjanja cen na energetskem trgu imajo špekulacije?

Veliko. Berem, denimo, da je železa pri dobaviteljih dovolj, ampak ga ne dajo na trg, da je izolacijskih materialov v skladiščih dovolj, ampak dobavitelji čakajo na višje cene. So pa seveda tudi realni problemi, ki izvirajo tako iz težav pri dobavah kot zaradi previsokih cen energije. Poglejmo samo dobavo umetnih gnojil, katerih proizvodnjo so v nekaterih evropskih tovarnah začasno ustavili že lani jeseni, vsled previsokim stroškom električne energije. Vsi vemo, da proizvodnja gnojil v veliki meri vpliva na proizvodnjo hrane. To kaže na vseobsegajoč vpliv in odvisnost naših življenj od energije.

Kako torej zagotoviti konkurenčnost v takšnih razmerah?

Podjetja morajo optimirati energetsko učinkovitost, v največji možni meri zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv ter v maksimalni izkoristiti razpoložljive oz. primerne površine za postavitev sončnih elektrarn. Osamosvojitev od fosilnih goriv, kolikor je seveda tehnološko izvedljiva, ter dekarbonizacija električne energije in toplote, to so ključne usmeritve.

Toda vse panoge tega ne bodo zmogle, niti nimajo možnosti.

Da, v kemični, papirni, železarski industriji upravljajo s takšnimi temperaturnimi režimi, da danes še ni na voljo tehnologij, ki bi v celoti nadomestile plin. Zame je to največji izziv, ki se mu v javnih razpravah posveča bistveno premalo pozornosti. Seveda širše javnosti takšne teme ne zanimajo.

Kaj menite o zadnjem energetskem načrtu RepowerEU, torej pospešenem zmanjševanju ruskega plina in prehodu k zelenim virom energije?

Opredeljuje izjemno ambiciozne cilje z jasno opredeljenimi časovnimi roki. Sam kot zagovornik obnovljivih virov to podpiram in si želim, da bodo načrti v dogovorjenih rokih izpolnjeni. Države EU bi morale te cilje in obligacije prenesti v nacionalne zakonodaje, s čimer bi projekti izgradnje obnovljivih virov dobili močan zagon. Vzemimo samo vetrno energijo pri nas. Imamo eno vetrno elektrarno, pa še eno manjšo pod Nanosom. Slovenija je po mojem vedenju edina država v Evropi, ki ima tako odklonilen odnos. In če ne bomo vključili tudi vetra, zgolj s soncem niti približno ne bomo mogli izpolniti ciljev pri deležu obnovljive proizvodnje, za katere smo se zavezali pri EU. Upam, da bodo v nekem trenutku ljudje spoznali, da ne moremo biti proti vsemu. Po domače povedano, vrag je vzel šalo in enostavno bomo energijo morali nekje tudi proizvesti.

Države članice so v precej različnih položajih. Težko primerjamo državo, ki je popolnoma odvisna od ruskega plina, in državo, ki ima denimo lastne plinske terminale, ena ima dovolj energije iz nukleark, druga toliko hidro potenciala. Ni skupnega imenovalca. Dejstvo je, da je nepovratna evropska usmeritev odklop od fosilnih goriv in razogljičenje.

Vaše podjetje, ki se ukvarja z energetskimi rešitvami oziroma zniževanjem stroškov energije, raste s potrebami in zahtevami trga na eni strani ter zahtevami zakonodajalcev na drugi strani, v tem primeru EU. Kako se odzivate na te, kot pravite, zelo hitre spremembe?

Delamo pretežno z mednarodnimi podjetji oziroma s slovenskimi podjetji, ki so močno izpostavljena na mednarodnih trgih. Konkurenčnost zapoveduje zniževanje stroškov za energijo, zdaj so tukaj še zahteve po razogljičenju. Vlagamo v obnovljivo proizvodnjo, predvsem v sončne elektrarne, v nadaljevanju bomo iskali  možnosti gradnje elektrarn večjih moči na degradiranih zemljiščih, saj nobeno podjetje nima dovolj streh, da bi v celoti zagotovili svoje potrebe po energiji. Tukaj je tudi toplota. Tam, kjer je le mogoče, skušamo nadomestiti fosilna goriva s projekti toplotnih črpalk in izrabe odpadne toplote. Podjetjem pa tudi pomagamo pri vzpostavitvi sistema poročanja o emisijah CO2 po sistemu CDP, pripravimo pregled emisij ter pomagamo pri pripravi in implementaciji strategije dekarbonizacije.

Verjetno zato, ker prihajajo časi, ko bosta morala vsaka storitev in izdelek izkazovati ogljični odtis?

Zagotovo.

Kako pomembno vlogo bo pri energetski tranziciji igral predsednik vlade, ki prihaja iz energetike?

Kakšno pot bo ubral, ne vem. Vem pa, da ga zdaj čakajo največji izzivi v blaženju energetske draginje za gospodarstvo in gospodinjstva. Gotovo je pozitivna okoliščina, da je prav v času, ko energetika predstavlja največji izziv za delovanje države, na najodgovornejši poziciji nekdo, ki se na energetiko spozna. Najti ravnotežje med razogljičenjem in zanesljivostjo oskrbe z energijo bo največji izziv.

Kaj bi storili, če bi vam v tem trenutku ponudili mesto ministra za infrastrukturo, ki bdi nad energetiko?

Ne zavidam izziva, ki ga trenutno ima minister Kumer. Dobro poznam to materijo in lahko si le predstavljam, kako zahtevno bo povezati in uskladiti vse deležnike ter najti rešitev, ki bo na eni strani gospodinjstvom omogočala cenovno vzdržnost pri zagotavljanju energentov, hkrati pa ohranjala konkurenčnosti gospodarstva, poleg tega pa ne pozabiti na potrebe energetskega sektorja po vlaganjih v omrežja in obnovljive vire. Pomembno bo najti kompromis, ki bo skladen s pravili EU. Želim mu vse dobro.

Se že gibava na območju preživetja?

Ne, tako daleč ne bi šel.