“Ni nobenih pravnih podlag za tako naročilo vrhovnemu sodišču niti njegovemu predsedniku,” je predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič včeraj komentiral zahtevo po analizi izpolnjevanja pogojev za nastop sodniškega mandata in dodal, da tudi ne vidijo nobene pristojnosti, ki bi dajala državnemu zboru podlago za takšno zahtevo – v izobrazbo Branka Masleše Florjančič prav nič ne dvomi, ne glede na to, da so bile javnosti predložene že tri različne diplome. Ob vsem tem pa je vrhovno sodišče že večkrat odločilo, da pravosodni izpit, opravljen v BiH, ni izenačen s slovenskim in kot tak v Sloveniji ne velja. Da je ponarejanje listin kaznivo dejanje, je opozoril tudi notranji minister Aleš Hojs. Vedno bolj kaže, da bi bil še najučinkovitejši postopek na ESČP, ki bi ga vložil kdo od tistih, ki jim je Masleša sodil. Sodbo bi namreč lahko izpodbijal z razlogom, da je sodil sodnik, ki nima ustrezne izobrazbe.
“Ponarejanje listin je kaznivo dejanje. Po vsem, kar smo spremljali v zadnjih tednih, je očitno, da sodstvo samo ni zmožno nedvoumno potrditi verodostojnost nekaterih listin in spričeval. Čas je, da sume o ponarejenih listinah preveri policija in te dokončno ovrže oziroma spiše ovadbo,” je zapisal minister za notranje zadeve Aleš Hojs, očitno naveličan prelaganja odgovornosti in izmikanja organov oziroma inštitucij, ki bi se morale lotiti preverjanja sodniških kvalifikacij vrhovnega sodnika Branka Masleše. Poslanka Mojca Škrinjar je ob zapisu notranjega ministra komentirala: “Končno. Jaz sem mislila, da bo policija v administraciji vrhovnega sodišča že takoj naslednji dan, ko se je posumilo o diplomi Masleše.“
Iz besed predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča lahko razberemo sporočilo, da je sodnik, ki je opravil pravosodni izpit po tedanjih predpisih, izpolnjeval pogoje za zasedbo sodniškega mesta tudi v nadaljevanju. Kar povsem drži – a pri Masleši se poraja ključno vprašanje, ali je izpolnjeval te pogoje leta 1979 in nato seveda še leta 1994, ko je bil izvoljen v trajni mandat. In potem je tu še sodnica Jasminka Jaša Trklja, ki leta 2006 prav tako ni izpolnjevala pogojev – razen če je morda opravila PDI tudi v Sloveniji – kar pa je malo verjetno, ker zaenkrat še nihče ni pokazal kakšnega od njenih dokumentov. Florjančičev nastop za medije je bil po mnenju Požareporta mešanica arogance in prestrašenosti. Vrhovno sodišče pod sedanjim vodstvom očitno res ni pripravljeno sprejeti nobene odgovornosti.
Ponarejanje listin je kaznivo dejanje.Po vsemu,kar smo spremljali v zadnjih tednih,je očitno,da sodstvo samo ni zmožno nedvoumno potrditi verodostojnost nekaterih listin in spričeval.Čas je,da sume o ponarejenih listinah preveri @policija_si in te dokončno ovrže oz. spiše ovadbo.
— Aleš Hojs (@aleshojs) February 14, 2022
Sredi januarja se je dr. Lojze Ude v Delu postavil na stran Masleše – pisal je predvsem rezultatsko, reševal je svojega kamerada, ideološkega somišljenika, tovariša – do česar ima seveda vso pravico – vendar je njegova rezultatskost skoraj preveč očitna, njegovi argumenti pa so trhli, nekateri tudi namerno zavajajoči. Udetovo sklicevanje na 250. člen Ustave SFRJ nima nobene argumentacijske vrednosti. Že res, da velja “uvjerenje” (slovensko: potrdilo) v Sloveniji enako kot v BiH – vendar velja enako z enako vsebino, kot ga ima v BiH, potrjuje (“uvjerava”) namreč, da je Masleša opravil pravosodni izpit po zakonu o pravosodnem izpitu BiH iz leta 1971 oziroma 1973 (tako se “uvjerenje” tudi glasi) – in nič več kot zgolj to. Ne pomeni pa omenjeno “uvjerenje”, da ima enak učinek glede izpolnjevanja pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo na ozemlju SRS. Tega namreč takratna slovenska zakonodaja, ki je bila po takratni ustavni ureditvi to materijo pristojna urejati, ni določala. Udetov zagovor njegovega tovariša Masleše je še toliko zanimivejši zato, ker je ta isti Ude pred dobrimi desetimi leti zatrjeval, da je ponarejanje listin kaznivo in po uradni dolžnosti pregonljivo dejanje – očitno je v primeru vrhovnega sodnika spremenil svoje mnenje.
“Iz dokazil, ki jih skrbno čuvam, je razvidno, da sem na Okrožnem javnem tožilstvu v Sarajevu opravljal pripravništvo kot pripravnik volonter, zaposlen s polnim delovnim časom, od aprila do avgusta 1975, nato pa kot redno zaposlen pripravnik do julija 1976. Republiški sekretariat za pravosodje in organizacijo uprave mi je maja istega leta odobril pristop k pravosodnemu izpitu. Junija sem opravil pisni nalogi s področja kazenskega in civilnega prava, nato še ustni del pred komisijo za opravljanje pravosodnega izpita. Potrdilo o opravljenem izpitu sem dobil 25. 6. 1976. Tako ne držijo niti trditve, da mi je bilo v pripravništvo priznano obdobje, ko sem služil vojaški rok, saj sem bil v vojski od konca julija 1976 do prvega julija prihodnje leto,” je pred časom povedal Masleša, ki teh skrbno čuvanih dokazil do danes še ni pokazal.
Sara Bertoncelj