Vprašanje, ki si ga je zastavila, je bilo, kaj nas stare kulture lahko naučijo o tem, kako vzgojiti otroke v srečne, samostojne ljudi, ki so prijazni in pripravljeni pomagati drug drugemu. Knjiga, ki je nastala na podlagi tega potovanja, je postala uspešnica, Doucleffova pa obraz novih pristopov k vzgoji drugačnih generacij, kot so milenijci. Pravi, da v zahodnih družbah otrok ne vključujemo več v svet odraslih in zanje ustvarjamo paralelni otroški svet, v katerem jih zasujemo z igračami in aktivnostmi. Bodisi iz udobja ali iz prepričanja, da morajo otroci čim dlje ostati otroci, jih ne vključujemo v vsakdanje gospodinjsko delo in druge obveznosti, ki bi jih pripravile na samostojno življenje. Prepričanje, da imajo otroci lepo otroštvo, če jim ni treba storiti nič drugega kot to, da se igrajo in hodijo v šolo, je tudi v zahodnih kulturah prisotno šele nekaj generacij, poudarja avtorica knjige, in s takšnim odnosom smo pri vzgoji otrok pošteno zamočili. Svojim potomcem namreč s tem delamo medvedjo uslugo, saj je majhnim otrokom želja, da se vključujejo v »odrasla« opravila in pomagajo svojim staršem, prirojena in jim jo s tem, ko jih preganjamo v svet igrač in »brezdelja«, že v zgodnjih letih uspešno izbijemo iz glave.

Michaeleen Doucleff Inuiti ljudstvo Majev pleme Hadzi Arktika Jukatan Mehika Tanzanija vzgoja otrok