Na čigavi strani smo? Zakaj smo na tej strani? Ker smo rojeni v tej ali oni državi, so nas brez soglasja vzgajali v tej ali oni veri? Ali imamo vse potrebne informacije, da lahko pravično sodimo? Je to naša vojna? Je to pravična vojna? Ali je sploh možno pomisliti, da obstaja pravično ubijanje?
Rusija bi lahko s pogajanji poskušala rešiti nesporazume z Ukrajino, jo tožila zaradi nasilja nad rusko manjšino, lahko kako drugače ukrepala. Izbrala je najbolj surov, grozljiv in nečloveški način reševanja konflikta – ubiti tistega, s katerim si v konfliktu. A konflikt med državama ni konflikt med državljani, ni konflikt med tistimi, ki streljajo drug na drugega. Konflikta ne more biti med komaj rojenimi, nedolžnimi, svobodnimi, ki ne pripadajo nikomur in ničemur.
Veličine neke države ali naroda ne naredi število raket, vojakov, prebivalcev ali kvadratnih kilometrov ozemlja. Veličino države in ljudstva naredi sočutno bivanje v miru in spoštovanje drugih. Ne meri se s količino strahu, ki ga seje, ampak s količino ljubezni, v kateri živi. Ne meri se s tem, koliko ljudi (lahko) ubije, ampak koliko ljudi osrečuje in bogati. Kdo ve, ali je Jesenin Rus, Majakovski Ukrajinec, Dostojevski Belorus, Prokofjev Estonec, Rahmaninov Armenec ... Komu je to sploh pomembno? Edino političnim manipulatorjem.
Ni pravo vprašanje, na čigavi strani smo. Pravo vprašanje je, na strani česa smo. Smo na strani sporov, nasilja, ubijanja, nesreče ali na strani miru, razumevanja in sočutja? Na strani razčlovečenja in smrti je zasužnjen, pripadniški um. Na strani svobode in resnice je lahko le um, osvobojen vsake pripadnosti. Ni resnice v tem, čigavo je (bilo) kaj, kdo ima bolj prav – resnica je v tem, da nihče nima pravice ubiti ali kakor koli škodovati drugemu.
Še ena lekcija iz Rusije je pomembna. Spoznati (se globoko zavedati) bi morali, kaj se lahko zgodi, ko se državljani ne angažiramo dovolj, ko volitve jemljemo kot folkloro demokracije in ko izvoljenim damo velika pooblastila in veliko moč. Zato ker so naši in v upanju, da bodo delali za naše dobro. V času krize, v obdobju sovraštva in nasilja nobenemu ne more biti dobro. Vsaka zmaga je dovolj huda in prizadene vsakogar, le poraz je hujši od zmage. Občutljivi bi morali biti za vsako nasilje, postaviti se onkraj najmanjšega nasilja, nespoštljivega in žaljivega govora.
Tisti, katerim mi pripadamo, ne pripadajo nam. Mi smo njihovi, vendar oni niso naši. Ne »žre lastnih otrok« samo revolucija – to počne vsaka ideologija, vsaka politika. Vsako ubijanje je zgolj zadnja faza delitve na podlagi pripadnosti politični stranki, kulturi, državi, narodu, veri ... Je zadnje dejanje postavljanja na nekogaršnjo stran. Ne postavljajmo se na stran kogar koli. Bodimo na strani sprejemanja in sočutja.
Ivan Soče, Maribor
