Ljudje ob Kolpi: Matija Cvetič, agent FBI

4.3.2024 | 11:50

Trije zvezki njegovih pričevanj

Matija Cvetič (Matt Cvetic), agent FBI
Rojen 4. marca 1909 v Pittsburghu, Pensilvanija, umrl 26. julija 1962 v Hollywoodu, Kalifornija ZDA

»Za FBI sem postal komunist.« - Matija Cvetič

Iz belokranjske vasice Učakovci se je v želji za boljšim življenjem, tako kot ogromno drugih fantov in deklet, konec 19. stoletja v Ameriko izselil tudi Franc Cvetič. Ladijsko karto in prvo stanovanje v »Špicburgu v Meriki«, kot Pittsburgh v Pensilvaniji, ZDA, imenujejo naši izseljenci, mu plača bratranec Matija Grabrijan. Najprej se je tako kot vsi priseljenci zaposlil v livarni. Sčasoma je uredil skromen dom na »Kranjskem griču« - na 57. ulici, in potem se mu je pridružila še zaročenka Barbara iz Vinice. Po nekaj letih garanja v jeklarni sta uspela postaviti prizidek k hiši in v njem sta odprla restavracijo, ki jo obiskujejo predvsem slovenski izseljenci. Zelo aktivna sta bila tudi pri zbiranju sredstev in gradbenih delih za slovensko cerkev, ki so jo postavili v bližini njunega doma. Ta del Kranjske četrti dobi ime »Belokranjski grič«. V zakonu se jima je rodilo 12 otrok, Matiček je osmi in tudi ko je odrastel, je ostal precej manjši od visokoraslih bratov. Ko Cvetičema eden od otrok kmalu po porodu umre, takoj posvojita siroto. Franc to gesto v šali razloži z besedami: »V Ameriki je vse ugodnejše če vzameš ducat …«.

Matt – kot kličejo Matijo, je obiskoval podeželsko srednjo šolo Sv. Vincenta in bival v internatu (pozneje, ko postane znana osebnost, sicer nekdo podvomi v to, da bi šolanje dokončal …?) in tako pridobil najvišjo izobrazbo ne le v družini, pač pa med otroci priseljencev v četrti. Najprej je delal v različnih trgovinah, nato pa se je zaposlil v administraciji sodišča, potem je dobil mesto načelnika oddelka pri uradu za zaposlovanje. Spogledoval se je z dvema sestrama slovenskih priseljencev Cilko in Marijo Barsh (Barič?), na koncu izbral Maričko. Starejša Cilka mu tega ni oprostila in zaradi tega so se pogosto prepirali in na koncu ga je tudi tožila, ker se je prerekanje nekoč sprevrglo tudi v prerivanje, pri čemer si je Cilka poškodovala zapestje. Sodišče ga je v tožbi sicer oprostilo, ker ni bilo dokazov o njegovi krivdi, a vseeno si je pridobil policijsko kartoteko …

Tudi sicer je bil vročekrven in pretepi so ga pogosto spremljali. Ko je v Evropi izbruhnila vojna, se je ponudil za delo v obveščevalni službi, a ga obrambno ministrstvo ne povabi k sodelovanju. Ko v vojno vstopijo tudi ZDA, se javi kot prostovoljec, a ga zaradi nizke rasti in splošne šibkosti zavrnejo. Bodisi zaradi njegovega prestopništva in gibanja v krogu sumljivih oseb ali pa ponudbe za sodelovanje v vohunski službi z njim stopijo v stik agenti FBI (Federal Biro of Investigation). Pristal je na sodelovanje in se zato moral (po uradni dolžnosti!) vključiti v CPUSA (Komunistična partija ZDA). Ko je pridobil komunistično člansko izkaznico, mu je FBI začel nakazovati tudi honorar za njegovo delo. Očitno je delo opravljal uspešno, saj so nakazila iz začetnih 15 dolarjev tedensko hitro narastla na več sto dolarjev. Ko je njegovo druženje s to sumljivo druščino postalo očitno, ga je zapustila žena (z Marijo imata dvojčka). Stik z njim sta prekinila starša in vsi sorojenci. Celotna slovenska skupnost ga je izločila, saj ni več obiskoval cerkve, ni molil z družino, povsem očitno se je družil s komunisti in zanje izvajal tudi najgrše naloge. Živel je razvratno, pijansko in kockarsko življenje, bil vedno obkrožen z dekleti sumljivega slovesa, zapravljal velike vsote denarja …

Eden najhujših trenutkov je bil ob smrti matere. Ker ga je zaradi njegove komunistične dejavnosti zavrnila celotna skupnost, ni smel na pogreb, a ker se je tam vseeno pojavil, so ga bratje hudo pretepli kar na pokopališču in vrgli v blatno lužo.

Kar devet let je vohunil in zbiral podatke, v februarju 1950 pa je bil poklican pred Kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti (HUAC), ki jo je vodil senator Joseph McCarthy. Na pričanju, ki je trajalo več tednov, je ovadil približno 1.000 ljudi in ti so posledično bili obsojeni ali pa le izgubljali službe, kariero, prijatelje. To je bil čas velike protikomunistične histerije, »lova na čarovnice«, glavna akterja sta bila senator McCarthy in direktor FBI Hoover, naš Matiček pa ključna priča procesa.

Po povratku s pričanja v Washingtonu je postal pravi narodni junak. Spravil se je z družino (oče je slišal njegovo pričanje na radiu in je v Washington takoj poslal hčerko Amalijo, da bi ga pripeljala nazaj na dom). Po razkritju ga je skupnost ponovno sprejela in pred prvo nedeljsko mašo se je pred hišo zbrala celotna četrt in ga pospremila v cerkev …

V kratkem se je iz problematičnega fičfiriča prelevil v vseameriško zvezdo: vabljen je bil na plačana predavanja po ameriških univerzah, srednjih šolah in klubih po celotnih ZDA. O njem in njegovi dejavnosti je začel izhajati podlistek v časopisu Saturday Evening Post. Po tej predlogi nato posnamejo tudi radijske igre, ki se predvajajo v nadaljevanjih. V Hollywoodu posnamejo celovečerni film o njem znaslovom »I was a communist for FBI«, - z Franckom  Lovejoyem v glavni vlogi. Izšla je tudi istoimenska knjiga. V kratkem je obogatel in postal milijonar in s potem s svojo donacijo omogočil tudi dokončanje gradnje slovenske cerkve »na Kranjskem griču«.

Kljub vsej popularnosti in velikem bogastvu je umrl v Hollywoodu star 53 let, a sinova, oropana pravega družinskega otroštva, ga nikoli več nista sprejela.

Matt je vsekakor skrivnostna osebnost, o kateri si je težko biti povsem na jasnem. Če je bilo mogoče njegovo vohunsko delo državotvorno (po takratnih normah), pa je vsekakor bil problematična osebnost, ki je imela precej težav zaradi alkoholizma in nasilnega vedenja.

Mnenji dveh Slovencev:

Dr. Ivan Kobal, slovenski izseljenec: »… Matija Cvetič je Slovenec, zaveden ameriški državljan, ki se žrtvuje za blaginjo svoje domovine …«.

Marcel Štefančič jr., TV voditelj in filmski kritik: »Cvetič je tipičen Slovenec – pijanec, ki pretepa ženo in otroke ter ovaja sosede …«. (… kar pa je prav tako tipična »slovenska« izjava, se vam ne zdi …?)

Boris Grabrijan