Kot da niso bili še včeraj rojaki, ki so preživljali dopust na isti plaži, poslušali isto glasbo, gledali iste filme, kot da niso bili več ljudje.

Borut Krajnc, Savski Marof. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.
Borut Krajnc, Savski Marof. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.

Marjeta Doupona je pred 30 leti predvsem za tednik Mladina spremljala in dokumentirala zgodbe beguncev na slovenskih tleh, pozneje objavila raziskavo Retorika begunske problematike v Sloveniji (izdal Mirovni inštitut), v teh dneh pa o tem kot ena od gostov spregovorila na nedavnem pogovoru, ki je v Galeriji Fotografija pospremil razstavo Ta vojna ni naša .

Ervin Hladnik Milharčič je Marjeto Doupona označil za "tiho junakinjo te zgodbe". "Ker so to ljudje, ki nimajo besede, ne znajo jezika, težko povejo, zakaj so tukaj. Ti si takrat nastopila kot ta, ki jim je dala besedo. Tisti, ki so bili brez možnosti izražanja, so skozi tebe to dobili."

Borut Krajnc, Savski Marof. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.
Borut Krajnc, Savski Marof. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.

Ta vojna ni naša

Diego A. Gomez, Borut Krajnc, Barbar Čeferin in Jože Suhadolnik


Galerija Fotografija
6. - 20. 5. 2022

Na razstavi Ta vojna ni naša lahko samo še do jutri ujamete fotografije štirih fotografov Diega A. Gomeza, Boruta Krajnca, Barbare Čeferin in Jožeta Suhadolnika, ki so pred 30 leti za tednik Mladina dokumentirali zgodbe beguncev v begunskih centrih. Naslov razstave lahko beremo v dveh smereh: to ni niti vojna beguncev, ki so pred njo bežali, niti Slovenije, ki jih je – ne zares gostoljubno – sprejela.

Splošno mnenje je, da je Slovenija tedaj begunce lepo sprejela, zanje dobro skrbela, vendar resnica je bila precej drugačna, je v uvodu pogovora, dejala Barbara Čeferin, tudi direktorica Galerije Fotografija.

Marjeta Doupona je spomnila, da je bila, ko je bila sama otrok, druga svetovna vojna časovno približno enako oddaljena, kot je za današnjo mladino vojna v 90. letih. In to je bilo nekaj preveč oddaljenega, da bi v prihodnost zazrto mladino zares zanimalo. Podobno je verjetno z generacijami, ki prihajajo, zlasti ob tem, da se v šolah o polpretekli zgodovini, kaj šele bližnji zgodovini razmeroma malo učijo. Tudi zato je po njenem mnenju pomembna ta razstava, ki so jo pripravili v sklopu širšega projekta Zgodilo se je čisto blizu nas, pripravljenega ravno ob 30-letnici prihoda pregnancev iz BiH-a v Slovenijo.

Marjete Doupona, ki se je kot mlada novinarka ravno tedaj priključila uredništvu Mladine, so se te zgodbe izredno dotaknile. Še danes se spomni dojenčkov, ki so se rodili na begunskih poteh, in njihovih mater, ki so bile ob vsem tem brez vode in osnovnih potrebščin. In potem so prišli v Slovenijo, kar jim je sicer prineslo oddih od neposredne nevarnosti, zelo hitro pa jih je postavilo v novo resničnost in okolje, v katerem so bili odveč. Sprejem beguncev je bil v bistvu zelo grd, pravi Marjeta Doupona. "Z begunci iz BiH-a je slovenska država delala zelo grdo. Mislim, da ni bilo enako s tistimi, ki so prišli k sorodnikom, o teh ne vemo dosti. Mislim na tiste, ki so živeli v begunskih centrih, ki so bili v resnici taborišča – v glavnem je šlo za nekdanje vojašnice, ki še niti niso bile prenovljene. Spali so na skupnih posteljah, kar je trajalo kar dolgo časa, preden se je to stanje popravilo. V tistem času pa so živeli stran od oči slovenske javnosti," pove.

Jože Suhadolnik, begunski center Bloke, 26. 8. 1992. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.
Jože Suhadolnik, begunski center Bloke, 26. 8. 1992. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.

Kot se spominja, se je oblast trudila ustvarjati vtis, da gre za "neke nebodigatreba", ki ogrožajo našo pravkar pridobljeno samostojnost. "Takrat sem bila še študentka novinarstva na FDV-ju in mi je bila zanimiva izprega novinarstva in politikov. Takrat sem bila še zelo pod vtisom, da je novinarstvo tista veja oblasti, ki nadzoruje delovanje same oblasti. Ampak v medijih so novinarji vse povzeli brez refleksije, celo brez navajanja, da gre za informacijo po besedah, denimo, predsednika vlade, ministrov ali tistih, ki so se s tem ukvarjali, ampak je bilo to, kar je nekdo rekel, vzeto za izvršeno dejstvo."

Diego A. Gomez, begunka 1992. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.
Diego A. Gomez, begunka 1992. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.
Jože Suhadolnik, begunski center Ajdovščina, september 1992. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.
Jože Suhadolnik, begunski center Ajdovščina, september 1992. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.

Nekoč so bili ljudje s poklicem, zdaj pa samo še begunci
Barbara Čeferin se ob misli na dokumentiranje zgodb v vojašnici na Vrhniki spomnila degradacije, ki je doletela begunce ob nastanitvi. Nekoč so bili ljudje s poklicem, zdravniki, profesorji, prodajalci, imeli so prijatelje, zanimanja. Ko jih je z domov iz BiH-a na začetku 90. let pregnala vojna in so se v strahu za življenje prebili na varno v Slovenijo, so postali samo še begunci.

Bodi tam, bodi hvaležen, bodi ponižen in bodi tiho
"Gre za popolno oropanje, odvzem dostojanstva," se strinja Marjeta Doupona. "Ljudi je blazno motilo, če so se ženske v begunskem centru naličile. To je bilo za ljudi popolnoma nesprejemljivo. Obregnili so se ob to, če niso zadovoljne s tem, kaj dobijo za jest. Češ, kaj bi pa še rade, saj so vendar na toplem. Ali nikoli ne pomislijo, da njihovi rojaki v Bosni pa nimajo za jesti. Ves čas je bila prisotna ta primerjava. Ko si begunec, moraš biti ponižen, hvaležen za vse, kar dobiš, nimaš pravice ohranjati človeško dostojanstvo. V časopisih je pisalo kar tako: na skrivaj si kuhajo priboljške. O tem se mediji niso nič spraševali, postavljali v kontekst, da je to nekaj normalnega, če si človek skuha sam, da ohrani neko dostojanstvo."

A degradacija je bila zelo očitna: bodi tam, bodi hvaležen, bodi ponižen in bodi tiho.

Marjeta Doupona

Pričakovalo se je, da so tam, da jim je treba zapolniti prosti čas, saj si ga sami ne bodo. "Ta degradacija je bila zelo očitna: bodi tam, bodi hvaležen, bodi ponižen in bodi tiho."

Posebej se jo je dotaknila zgodba beguncev, mladoletnih fantov iz Postojne, kjer se je izkazala ta "izprega lokalne politike, policije, Rdečega križa, kako so ravnali z begunci". Še danes se spomni mladoletnega Senaida, ki je nekje v okolici Postojne kopal jarke za lovsko kočo, pa fanta, ki je pretakal olje, ki so ga dobili s humanitarno pomočjo, in ga nosil v trgovino. Prav tako najstnika iz Srebrenice, ki so ga kazensko premestili na Bloke, ker je o krivicah spregovoril z novinarjem. Tam je bilo veliko mladoletnikov iz Srebrenice, ki so rodni kraj zapustili, ko so bili njihovi starši še živi.

Jože Suhadolnik se spomni, kako sta se z Marjeto Doupona iz begunskih centrov vrnila v uredništvo razviti fotografije in po tleh razporedila kakšnih 300 fotografij. Ko jih je Boris Čibej videl, je dejal, da je to treba objaviti. "In to je bil prva taka objava na osmih straneh, ki sem jo imel kot mladi fotograf."

Marjeti Doupon pa se je ravno v dneh pred pogovorom v spomin prikradlo, kako je v uredništvo Mladine po faksu prispela zahteva tedanjega direktorja urada za begunce, da morajo vsi članki, ki bodo objavljeni v Mladini, najprej v urad.

Ervin Hladnik Milharčič, ki se je na prispeli dopis v uredništvo odzval v naslednji objavi tednika, se je kot slušatelj pogovora temu priključil z besedami, da je Slovenija skrajno restriktivno pristopila do beguncev v dveh točkah. Najprej v pravici do šolanja, ki ga zagotavljajo mednarodni dokumenti, katerih podpisnica je tudi Slovenija. Kljub temu beguncem ni bilo omogočeno šolanje v običajnih šolah, ampak so v centrih organizirali samo njim namenjen pouk, kjer je bila slovenščina kvečjemu drugi tuji jezik.

Drugo pa je bilo to, da Slovenija v osmih letih bosanskim beguncem ni izdala niti enega dovoljenja za delo, "zaradi česar so se vsi razselili v Nemčijo in prispevali k njeni prosperiteti". "To je težava, ki je država ni razumela in je ne razume še danes ne."

Zgovorna je, denimo, zgodba dečka, ki na Suhadolnikovi fotografiji bere Alana Forda. Tedaj še otrok, je po besedah Suhadolnika v Slovenijo sam pripeljal tudi mamo in sestre. Zdaj pa živi v Kanadi in je postal gozdni inženir.

Barbara Čeferin, Shod za Bosno, januar 1993. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.
Barbara Čeferin, Shod za Bosno, januar 1993. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.

Ključni problem je po besedah Ervina Hladnika Milharčiča tudi položaj začasnosti, v katero Združeni narodi kot krovna organizacija potisnejo begunce. "Ta ideja začasnosti begunstva naj bi spodbudila to, da se bodo enkrat vrnili. Ta precej romantična ideja, kako se bodo vrnili v položaj v miru, je iluzija, kot jo vidijo zahodnoevropske države pri Ukrajincih. Da bo kdaj prišlo do politične rekonstrukcije in normalnosti."

Država je videla bedo, ni pa videla, doktorjev, inženirjev, pesnikov
Odnos, ki ga je Slovenija pokazala do bosanskih beguncev, je po njegovem mnenju "zelo jasen primer institucionalnega rasizma, ki se je z Bosancev prenesel na vse druge, kaže pa državniško modrost. Država je videla bedo, ni pa videla doktorjev, inženirjev, pesnikov, videla je samo bednike, ki so morda dobri za gradbena dela. Dobiček od tega pa je pobrala Zvezna republika Nemčija, ki je že iz prejšnje situacije prepoznala to, čemur rečejo bazen delovne sile. Temelji na zakonodaji, ki omogoča bivanje in delo in tudi rekonstrukcijo življenja, vse drugo te potisne to dehumanizacijo, ki jo vidimo na teh slikah."

Barbara Čeferin, Shod za Bosno, januar 1993. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.
Barbara Čeferin, Shod za Bosno, januar 1993. Z dovoljenjem Galerije Fotografija.

Šlo je za neko kolektivno psihozo
Borut Krajnc se spomni predvsem ozračja časa, ko so po velikih pričakovanjih v 80. letih prišli do svoje države. "Prebivalstva nisi mogel motiti z begunci ali pa izbrisanimi. Mineva tudi 30 let izbrisanih. In če se spomnim na to obdobje, izbrisanih nisem razumel dobro, ne na ta način, kot jih zdaj. Ampak to je bila neka kolektivna psihoza: imamo državo, vse je mogoče."

"Krivice so se potem razkrivale z leti," pravi in dodaja, da to velja za vsak čas, da torej položaja ne moremo predelati v istem trenutku, trenutku, ki ga živimo. "Resničnosti, ki je zdaj živimo, ne znamo še točno poimenovati, saj še nimamo distance do tega trenutka. Ko gledamo nazaj, je strašen občutek, da so toliko ljudi izbrisali. Tega tedaj ni bilo v kolektivni zavesti, bilo je prezrto, utišano. Zato se mi zdi ta razstava pomembna, ker jo gledamo z distance, poleg tega pa se to še vedno dogaja pred našimi očmi. Begunci so. Zaradi različnih razlogov. Tudi zaradi podnebnih razlogov bodo in so že."

Ali smo res tako malodušni, tako ozkosrčni?
Gre za to, kako sprejemamo bolečino drugega, razmišlja Krajnc. "Mislim, da smo privilegirani. Imamo možnost pomagati beguncem, torej smo v privilegiranem položaju glede na tiste, ki potrebujejo pomoč. Leta 2015 ob prihodu beguncev iz Sirije je bila enaka bojazen – kdo so ti ljudje, preplavili bodo Slovenijo, kaj bomo ... Z ukrajinskimi begunci je zaradi tega, ker so iste vere, senzibiliteta malo večja. A hkrati se mi pri vseh teh tragičnih dogodkih ves čas zastavlja vprašanje: kdo smo mi, kaj je moj narod, moje pleme? Ali smo res tako malodušni, tako ozkosrčni? In te razstave so eni takšnih kultivirajočih trenutkov, ki nas učijo, naj bomo večji od sebe."